Jedro

Predlagatelja kot solastnika predlagata ustanovitev nujne poti preko nepremičnin, ki so v lasti prve, druge in tretje nasprotne udeleženke. Četrti in peti nasprotni udeleženec sta solastnika nepremičnine, v korist katere naj se dovoli nujna pot. Kdaj morajo v postopku sodelovati kot enotni sosporniki vsi solastniki nepremičnine, je odvisno od tega, ali gre za gospodujočo ali služečo nepremičnino.

Izrek

Pritožba zoper 1. točko izreka se zavrne in v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper 2. točko izreka se ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v tem delu v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče pod 1. točko izreka predlog za določitev nujne poti in predlog za izdajo začasne odredbe zoper četrtega nasprotnega udeleženca I. d.o.o., in zoper petega nasprotnega udeleženca A.D., zavrglo, v 2. točki izreka je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe zoper preostale nasprotne udeležence, to je prvo nasprotno udeleženko, drugega nasprotnega udeleženca in tretjo nasprotno udeleženko.

2. Predlagatelja v pritožbi zoper izpodbijani sklep predlagata razveljavitev celotnega sklepa in ponovno odločanje o celotni zadevi. Zmotna je odločitev, da četrti in peti nasprotni udeleženec ne moreta biti nasprotna udeleženca v tem postopku. Ta dva nasprotna udeleženca sta res solastnika nepremičnine, v korist katere se predlaga ustanovitev nujne poti, prav zato morata v postopku nastopati, saj sta enotna sospornika s predlagateljema. Vsi skupaj so solastniki nepremičnine, v korist katere naj se dovoli nujna po. Ker pa predloga nista hotela vložiti, sta ju predlagatelja morala v postopek pritegniti na strani nasprotnih udeležencev. Takšno je tudi stališče sodne prakse, ki je bilo že večkrat zavzeto v podobnih primerih.

3. Tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izdaja začasne odredbe ni pravilna. Predlagatelja sta v celoti zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu in bi sodišče regulacijsko začasno odredbo moralo izdati. Izkazala sta grozečo nasilje oz. težko nadomestljivo škodo, ki opravičuje izdajo začasne odredbe v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ. V predlogu sta verjetno izkazala interes po odstranitvi objekta, saj jim je to bilo naloženo z inšpekcijsko odločbo v izvršilnem postopku, pridobila sta že vso potrebno dokumentacijo, odstranitve pa nista mogla izvršiti, ker jima prvi in drugi nasprotni udeleženec fizično preprečujeta dostop z gradbeno mehanizacijo do nepremičnine. Prvi in drugi nasprotni udeleženec s fizično silo preprečujeta izvršitev inšpekcijske odločbe in s tem predlagateljema nastaja vsakodnevno ogromna materialna škoda, povečuje se možnost uporabe sile, poleg tega obstaja še dodatna okoliščina, saj je dostop v naravi že dejansko omogočen in z izdajo začasne odredbe prvemu in drugemu nasprotnemu udeležencu ne bi nastal nikakršna škoda. Zato sta mnenja, da bi moralo sodišče dovoliti izdano začasno odredbo, ki je tudi časovno omejena na obdobje šestih mesecev. Sodišče se do trditev predlagateljev o tem, da nasprotnima udeležencema z izdano začasno odredbo ne bi nastala nobena škoda sploh ni opredelilo, zato v tem delu sklepa ni mogoče preizkusiti. Očitno je spregledalo, da potrebujeta predlagatelja nujno pot za odstranitev črne gradnje, da je predlog časovno omejen za obdobje, za katerega sta predvidela, da bo zadostovalo za izvedbo vseh gradbenih del v postopku rušitve, zato se sodišče tudi napačno sklicuje na sodno prakso, ki prepoveduje oz. zanika možnost ustanovitve nujne poti do nepremičnin, ki so črna gradnja.

4. Pritožba je delno utemeljena.

K 1. točki izreka:

5. V konkretni zadevi predlagatelja kot solastnika predlagata ustanovitev nujne poti preko nepremičnin, ki so v lasti prve, druge in tretje nasprotne udeleženke. Četrti in peti nasprotni udeleženec sta solastnika nepremičnine, v korist katere naj se dovoli nujna pot. Nujna pot je oblika stvarne služnosti, ki se ustanovi z odločbo sodišča. Zato se pri vsebini te »služnosti« uporabljajo enaka pravila, kot se uporabljajo, ko gre za ustanovitev prave stvarne služnosti, kjer imamo na eni strani gospodujoče, na drugi strani pa služeče zemljišče. Kdaj morajo v postopku sodelovati kot enotni sosporniki vsi solastniki nepremičnine, je odvisno od tega, ali gre za gospodujočo ali služečo nepremičnino. V primeru, ko je v solastnini nepremičnina preko katere se predlaga ustanovitev nujne poti (ali stvarne služnosti), morajo v postopku dovolitve obremenitve nepremičnine v solastnini, sodelovati vsi solastniki nepremičnine. O tem se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa. Ustanovitev stvarne služnosti (enako nujne poti) se po pravilih urejanja solastnine namreč šteje za posel, ki presega redno upravljanje. Zato mora biti doseženo soglasje vseh lastnikov, kar pomeni, da morajo skleniti pogodbo o ustanovitvi in izdati zemljiškoknjižno dovolilo le vsi lastniki skupaj. Če se v pravdnem postopku odloča o ustanovitvi stvarne služnosti, je položaj enak. Tudi v primeru, ko gre za ustanovitev nujne poti preko nepremičnine, ki je v solastnini, se zato uporabljajo ta pravila o enotnem nujnem sosporništvu v takem primeru. Če je v solastnini gospodujoče zemljišče, pa ni nujno, da pogodbo o ustanovitvi služnosti sklenejo vsi solastniki. Tudi tu se je sodna praksa izrekala v primeru stvarnih služnosti. Za enak položaj gre pri odločanju o dovolitvi nujne poti. Stvarna služnost (kot rečeno enako nujna pot) se ustanavlja v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, ne glede na to, ali pogodbo sklenejo vsi njegovi solastniki ali le eden od njih. Ustanovljena stvarna služnost učinkuje v korist vseh. Tako tudi, ko le nekateri od solastnikov predlagajo dovolitev nujne poti za potrebe nepremičnine, ki je v solastnini. Kako si bodo med seboj razdelili breme, ki je nastalo z ustanovitvijo takšne pravice, je predmet njihovega notranjega medsebojnega odnosa. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrglo predlog zoper četrto in peto nasprotno udeleženko, ki sta solastnici nepremičnine, v korist katere naj se ustanovi nujna pot. Ta dva udeleženca bi lahko sodelovala le na strani predlagateljev. Na strani nasprotnih udeležencev, ki so lastniki nepremičnin po katerih naj bi po predlogu potekala nujna pot, ne moreta sodelovati, saj ne delita pravnega interesa, ki ga v takem postopku delijo (so)lastniki teh nepremičnin. Pritožba, ki ponavlja zmotne razloge predloga, je zato neutemeljena in jo je iz tega razloga pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).

K 2. točki izreka:

6. Predlog za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razlogov, ker predlagatelja nista zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu za predlagano izdajo začasne odredbe. Po mnenju sodišča prve stopnje nista izkazala okoliščin, ki bi glede na restriktivni pristop utemeljevale izdajo regulacijske začasne odredbe. V pritožbi predlagatelja navajata, da sta predlog za izdajo začasne odredbe utemeljevala tudi na okoliščini, da nasprotni udeleženci ne bi utrpeli nobenih neugodnih posledic oz. neznatno škodo, če bi se izdala začasna odredba, ker v naravi pot že obstaja in se je v času gradnje tudi uporabljala. Teh razmer nujna pot, ustanovljena le za čas odstranitve črne gradnje, ne bi v ničemer spremenila.

7. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je sodna praksa pri odločanju o predlogih za izdajo regulacijske začasne odredbe, restriktivna. Takšno odločanje je nakazalo že Ustavno sodišče v odločbi opr. št. Up-275/97, ki pa jo je treba razlagati danes v povezavi z novo ureditvijo člena 272 ZIZ. Določba drugega odstavka ZIZ je po izdaji odločbe ustavnega sodišča širša. Začasna odredba se namreč lahko izda tudi, če upnik poleg verjetnega obstoja terjatve izkaže, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi jih brez izdaje začasne odredbe utrpel upnik (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Iz predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da se je utemeljevala tudi na tej podlagi. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijanem sklepu glede te podlage, kot tudi glede prve predpostavke, ali sploh obstaja verjetnost terjatve, ni navedlo razlogov. V izpodbijanem sklepu obstoja vseh pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe torej ni presojalo, zato je moralo pritožbeno sodišče 2. točko izreka izpodbijanega sklepa razveljaviti in vrniti zadevo prvostopenjskemu sodišču v tem delu v novo odločanje. Če bi samo odločalo o navedeni predpostavki in eventualno izdalo začasno odredbo, bi s tem odvzelo nasprotnemu udeležencu pravico do pravnega sredstva. Razveljavitvena odločba temelji na tretjem odstavku 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ.

8. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej presoditi, ali obstaja verjetnost »terjatve«. V zvezi s tem pogojem se bo moralo opredeliti do navedb predloga, ki so v določeni meri nejasne in nekonsistentne. V I. točki predloga se namreč navaja, da nepremičnina predlagateljev sploh nima povezave z javno potjo za stanovanjsko povezavo. V nadaljevanju pa predlagatelja utemeljujeta potrebo po »začasni« ustanovitvi nujne poti zaradi odstranitve »črne gradnje«. Iz predloga o obsegu nujne poti, ki naj se določi, se da ponovno razbrati, da se zahteva časovno neomejena nujna pot. V predlogu za izdajo začasne odredbe in pritožbi zoper zavrnitev tega predloga pa predlagatelja ponovno zatrjujeta, da potrebujeta nujno pot le za dobo šestih mesecev zaradi odstranitve črne gradnje. Zato bo moralo sodišče prve stopnje najprej s predlagateljema razčistiti, kaj dejansko zahtevata. Če zahtevata nujno pot zaradi neomejenega dostopa do črne gradnje, je sodišče prve stopnje že pojasnilo, da v sodnem postopku takšne poti sodišče ne more ustanoviti. Če ni verjetno izkazana terjatev, pa odpade že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe. Če zahtevata samo nujno pot zaradi odstranitve črne gradnje, morata predlog prilagoditi tej zahtevi. V takem primeru se bo predlog za dovolitev nujne poti pokrival s predlagano začasno odredbo. Prav pri regulacijskih začasnih odredbah je pokrivanje z zahtevkom značilnost, vendar prav ta okoliščina terja še bolj restriktiven pristop in je opravičljiva le z namenom preprečiti nasilje ali težko nadomestljivo škodo, saj se z ugoditvijo tovrstnemu predlogu na nek način že prejudicira odločitev o zahtevku (predlogu). Vse gornje okoliščine bo torej moralo sodišče prve stopnje upoštevati in pojasniti, ko bo ponovno odločalo o predlagani začasni odredbi in ev. že tudi predlogu za dovolitev nujne poti zoper prve tri nasprotne udeležence.