Jedro

Ustavitev po uradni dolžnosti začetega upravnega postopka za postavitev začasnega skrbnika osebi ne pomeni samo po sebi, da se je postopek končal za stranko ugodno in so pri presoji uspeha stranke relevantne okoliščine zadeve, da je do ustavitve postopka za postavitev začasnega skrbnika prišlo, ker je bil osebi po odvzemu poslovne sposobnosti postavljen stalni skrbnik.

V obravnavani zadevi je vzrok za ustavitev postopka za postavitev začasnega skrbnika v tem, da je bila osebi odvzeta poslovna sposobnost in postavljen (stalni) skrbnik, ne pa v pravno neutemeljenem postopku postavitve pod skrbništvo. Tako je upravni organ pravilno upošteval navedene okoliščine zadeve za zaključek o tem, ali se je končal za stranko ugodno ali ne in pravilno zavrnil zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Organ prve stopnje Center za socialno delo Šentjur pri Celju (v nadaljevanju CSD) je s sklepom z dne 29. 1. 2018 ustavil postopek za postavitev začasnega skrbnika A. A. in (v 2. točki izreka) ugotovil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2.Na podlagi pritožbe B. B. in A. A. zoper 2. točko izreka sklepa z dne 29. 1. 2018 je organ prve stopnje izdal sklep številka 1221-44/2016-12 z dne 10. 5. 2018, s katerim je odločil, da stroški postopka v zadevi odločanja o postavitvi začasnega skrbnika A. A. obsegajo nagrado odvetniški družbi za pritožbo z dne 27. 6. 2016 v višini 114,75 EUR in za pritožbo z dne 14. 2. 2018 v višini 114,75 EUR (1. točka izreka) ter da gredo stroški postopka v breme strank (2. točka izreka).

3.Na podlagi pritožbe B. B. in A. A. zoper sklep z dne 10. 5. 2018 je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (organ druge stopnje) z izpodbijano odločbo številka 12007-45/2017/22 z dne 5. 3. 2020 odločilo, da se ob reševanju pritožbe B. B. in A. A. zoper sklep CSD Šentjur pri Celju številka 1221-44/2016-12 z dne 10. 5. 2018 ta izpodbijani sklep odpravi in se odloči, da se zahteva B. B. in A. A. za povrnitev stroškov postopka zavrne (1. točka izreka) ter da gredo posebni stroški postopka v breme strank (2. točka izreka).

4.V obrazložitvi je organ druge stopnje navedel, da iz spisovne dokumentacije v upravni skrbniški zadevi postavitve začasnega skrbnika A. A. izhaja, da je organ prve stopnje z odločbo št. 1221-44/2016-12 z dne 27. 6. 2016 imenovanemu postavil začasnega skrbnika. V pritožbenem postopku je bila ta odločba z odločbo pritožbenega organa št. 12007-40/2016/3 z dne 28. 4. 2017 odpravljena, zadeva pa je bila vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek.

5.Organ prve stopnje je 25. 7. 2017 prejel sklep Okrajnega sodišča v Celju N 50/2016 z dne 12. 12. 2016 o odvzemu poslovne sposobnosti A. A., ki je postal pravnomočen dne 21. 6. 2017. Organ prve stopnje je po prejemu navedenega pravnomočnega sklepa po uradni dolžnosti uvedel postopek postavitve A. A. pod skrbništvo in imenovanja (stalnega) skrbnika imenovanemu, postopek postavitve začasnega skrbnika pa je s sklepom št. 1221-44/2016-12 z dne 29. 1. 2018 ustavil in odločil, da posebni stroški postopka niso nastali. Zoper 2. točko tega sklepa (tj. točko s katero je bilo odločeno o stroških postopka) sta B. B. in A. A. vložila pritožbo in ob reševanju te pritožbe je organ prve stopnje izdal sklep z dne 10. 5. 2018.

6.Iz spisovne dokumentacije organa druge stopnje nadalje izhaja, da je pritožnik, g. A. A. 29. 6. 2018 umrl. Nadalje je ugotovil, da sta pritožbo skupaj vložila pokojni pritožnik in pritožnica B. B., da oba pritožnika zastopa isti pooblaščenec ter da je pritožnica hkrati tudi pravna naslednica umrlega pritožnika, zato je s postopkom nadaljeval, saj v predmetni zadevi, kjer se odloča o pravici strank do povračila stroškov pravnega zastopanja, pogoji za ustavitev predmetnega postopka niso izpolnjeni. Smrt stranke v tem primeru pomeni, da namesto stranke, ki je umrla, pravica, obveznost ali pravna korist preide na njenega pravnega naslednika.

7.Kot pravno podlago odločitve o stroških postopka je povzel 113. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugotovil je, da ustavitev predmetnega postopka postavitve začasnega skrbnika B. B. ni bila posledica uspeha pritožnikov v postopku, temveč posledica dejstva, da je pristojno sodišče imenovanemu odvzelo poslovno sposobnost, zaradi česar pogoji za postavitev začasnega skrbnika niso bili več izpolnjeni. Skladno z določbo 206. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki se je za področje skrbništva uporabljal v času vodenja predmetnega postopka na prvi stopnji, je center za socialno delo postavil pod skrbništvo osebe, ki jim je po odločbi sodišča odvzeta poslovna sposobnost. Sodišče je moralo takoj poslati centru za socialno delo pravnomočno odločbo, s katero je nekomu odvzeta poslovna sposobnost. Glede na navedeno je organ prve stopnje po uradni dolžnosti uvedel postopek postavitve A. A. pod skrbništvo in imenovanja (stalnega) skrbnika, postopek imenovanja začasnega skrbnika pa ustavil.

8.Glede na to, da se je postopek postavitve začasnega skrbnika A. A. vodil po uradni dolžnosti in ker ustavitev tega postopka ni bila posledica uspeha strank v postopku, gredo stroški pravnega zastopanja v breme strank. Zato organ prve stopnje ni imel pravne podlage za odločanje o višini teh stroškov. Razmerje med stranko in pooblaščencem je namreč pogodbeno razmerje, v katerem stranka pooblaščenca pooblasti, da jo zastopa v postopku, kar pomeni, da upravni organ ne more posegati v to razmerje oziroma odločati o višini nastalih stroškov. Zaradi navedenega je pritožbeni organ na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka odločbe.

9.Organ druge stopnje je še pojasnil, da pritožnica B. B. skladno z določbami ZZZDR in ustaljeno sodno prakso v postopku postavitve začasnega skrbnika A. A. ni imela statusa stranke postopka in tako do povrnitve stroškov postopka tudi iz tega razloga ne bi mogla biti upravičena.

Navedbe strank v upravnem sporu

10.B. B. kot tožeča stranka je zoper odločbo Ministrstva 12007-45/2017/22 z dne 5. 3. 2020 v zvezi s sklepom CSD št. 1221-44/2016-12 z dne 10. 5. 2018 vložila tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da odločbo (v zvezi s sklepom) odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

11.V tožbi navaja, da je stranka upravnega postopka A. A. umrl 29. 6. 2018, tožnica pa kot njegova edina dedinja predstavlja univerzalno pravno naslednico A. A., zato je nanjo prešel položaj umrle stranke upravnega postopka in je vstopila v vse njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja. Zato je upravičena tudi vložiti to tožbo, njen pravni interes pa je v tem, da zasleduje uveljavitev upnikove terjatve.

12.V tožbi ponovi pritožbene razloge zoper sklep CSD z dne 10. 5. 2018 in drugostopenjskemu organu očita, da se do njih ni opredelil. Gre za očitke o netočno odmerjenih odvetniških stroških v 1. točki izreka, saj nepravilno ni upoštevano 10 % zvišanje skupne vrednosti za zastopanje več strank v upravnem postopku ter ni odločeno o postavki materialnih stroškov, davku na dodano vrednost in povrnitvi sodnih taks za obe stranki. Nepravilna je tudi odločitev, da gredo stroški postopka v breme strank. Ker se je postopek začel po uradni dolžnosti in je bil ustavljen, se je postopek končal za tožečo stranko ugodno, zato gredo stroški v breme organa, pri čemer tožeča stranka stroškov ni povzročila s protipravnim dejanjem.

13.Nasprotuje tudi obrazložitvi drugostopenjskega organa, ki jo označuje kot arbitrarno. Poudarja, da je glede stroškovne odločitve v upravnem postopku na podlagi drugega odstavka 113. člena ZUP bistveno le vprašanje, ali se je postopek, začet po uradni dolžnosti, za stranko končal ugodno ali ne, pri čemer ni odločilno, kaj je bil razlog za tovrsten izid postopka, torej ali je ugoden izid postopka posledica angažiranja stranke ali posledica druge, od stranke neodvisne okoliščine. Zato so nerelevantne in brez podlage v zakonu ugotovitve drugostopenjskega organa glede okoliščin sprožitve postopka in razlogov, zakaj je bil ta na koncu ustavljen.

14.Tožeča stranka meni, da se je obravnavani upravni postopek z ustavitvijo za stranko končal ugodno, zato nastali odvetniški stroški bremenijo organ.

15.Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Odločanje sodišča

K I. točki izreka

16.Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben (80. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kolikor ZUS-1 ne določa drugače. Smrt stranke ima za posledico konec njene pravne sposobnosti in s tem konec sposobnosti biti stranka v sodnem postopku. V petem odstavku 81. člena ZPP je določeno, da sodišče v primeru, če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka ne more biti pravdna stranka, pomanjkljivosti pa so take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, tožbo zavrže.

17.Tožbo v tem upravnem sporu je vložila B. B., ki je v tožbi uvodoma pojasnila, da predstavlja kot edina dedinja po pokojnem A. A. univerzalno pravno naslednico B. B. in da vlaga tožbo v položaju umrle stranke upravnega postopka.

18.S trenutkom smrti vstopijo dediči na mesto umrle stranke po samem zakonu. Zato je v trenutku smrti A. A. v njegov položaj vstopila edina dedinja B. B. Skladno s 100. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 namreč velja, da se v primeru, če je stranka umrla, pa je v postopku imela pooblaščenca, postopek ne prekine. Od smrti dalje pooblaščenec zastopa dediče, dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo. Tako so dediči stranka in postopek prevzamejo v stanju, v katerem je bil v času smrti zapustnika.

19.Nadaljnje vprašanje pa je, da gre pri odločanju o zahtevi za povrnitev stroškov upravnega postopka, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, za odločanje o pravici ali obveznosti, ki lahko preide na pravne naslednike. Gre torej za vprašanje podedljivosti terjatve za plačilo stroškov postopka. Zahteva za povrnitev stroškov postopka pomeni premoženjsko pravno zahtevo, zato je podedljiva in dedinja upravičeno nastopa kot tožeča stranka v upravnem sporu glede odločitve o stroških upravnega postopka. Sodišče je tožbo v nadaljevanju vsebinsko obravnavalo.

20.V obravnavanem primeru se s tožbo izpodbija odločitev o stroških upravnega postopka, in sicer v postopku postavitve začasnega skrbnika, ki se je v konkretni zadevi vodil na podlagi ZZZDR. Ta v 219. členu določa, da pri odločanju o postavitvi pod skrbništvo, pri imenovanju ali razrešitvi skrbnika, pri odločanju o obsegu skrbnikovih pravic in dolžnosti ter o pravicah in koristih varovanca, postopa center za socialno delo po predpisih, ki veljajo za splošni upravni postopek, če ni v tem zakonu drugače določeno.

21.V ZUP so določbe o stroških postopka vsebovane v X. poglavju, kjer je v 113. členu v drugem odstavku določeno, da gredo v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno. Če pa se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke.

22.V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ 27. 6. 2016 A. A. postavil začasnega skrbnika, ta sklep je bil v pritožbenem postopku odpravljen in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Ker je tekom (ponovnega) postopka postavitve začasnega skrbnika bil A. A. postavljen pod skrbništvo in mu je bil imenovan stalni skrbnik, saj mu je bila v sodnem postopku odvzeta poslovna sposobnost, je bil s sklepom z dne 29. 1. 2018 postopek za postavitev začasnega skrbnika ustavljen (v tem delu je postopek pravnomočno zaključen).

23.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka priglašene stroške tožeče stranke zavrnila, saj ustavitev po uradni dolžnosti začetega postopka postavitve začasnega skrbnika ni bila posledica uspeha stranke v postopku, temveč posledica odvzema poslovne sposobnosti, zaradi česar pogoji za postavitev začasnega skrbnika iz 206. člena ZZZDR niso bili več izpolnjeni.

24.Teh dejstev tožeča stranka v tožbi ne prereka, trdi pa, da je pri tej odločitvi bistveno le vprašanje, ali se je postopek, začet po uradni dolžnosti, za stranko končal ugodno ali ne, pri tem pa ni odločilno, kaj je bil razlog za takšen izid postopka. Ker se je obravnavani upravni postopek končal z ustavitvijo, torej ugodno za stranko, to pomeni, da nastali odvetniški stroški bremenijo upravni organ. Takšna razlaga tožeče stranke po presoji sodišča ni pravilna.

25.Postavitev začasnega skrbnika temelji na 209. členu ZZZDR, po katerem mora sodišče, pri katerem se je začel postopek, da se nekomu odvzame poslovna sposobnost, to sporočiti centru za socialno delo, le-ta pa osebi, zoper katero se je začel postopek, po potrebi postavi začasnega skrbnika. Za to skrbništvo se uporabljajo določbe o skrbništvu nad mladoletniki, ki so že stari petnajst let, center za socialno delo pa sme po potrebi uporabiti zanj določbe o skrbništvu nad mladoletniki, ki še niso stari petnajst let (prvi odstavek navedenega določila). V primerjavi z drugimi skrbniki je funkcija začasnega skrbnika časovno omejena. Njegova dolžnost namreč preneha, ko se postavi stalni skrbnik, ali ko postane pravnomočna odločba sodišča, da ni podlage za odvzem poslovne sposobnosti (drugi odstavek 209. člena ZZZDR). V okviru namena skrbništva nad drugimi (polnoletnimi) osebami (drugi odstavek 178. člena ZZZDR) je temeljna dolžnost skrbnika, da vestno skrbi za osebnost, pravice in koristi varovanca in skrbno upravlja njegovo premoženje (187. člen ZZZDR).

26.Po presoji sodišča ustavitev po uradni dolžnosti začetega postopka za postavitev začasnega skrbnika osebi ne pomeni samo po sebi, da se je postopek končal za stranko ugodno in so pri presoji uspeha stranke relevantne okoliščine zadeve, da je do ustavitve postopka za postavitev začasnega skrbnika prišlo, ker je bil osebi po odvzemu poslovne sposobnosti postavljen stalni skrbnik. Zato zakonskega določila drugega odstavka 113. člena ZUP ni mogoče razlagati tako, kot trdi tožnica, da gredo stroški v breme upravnega organa že zato, ker se je postopek končal z ustavitvijo. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 927/2000 z dne 28. 5. 2003 pojasnilo, da splošno pravilo o tem, kdo nosi breme stroškov upravnega postopka, organa ne zavezuje absolutno, zato teh določb o stroških postopka ni mogoče uporabljati samih zase, marveč le v korelaciji s procesnimi dejanji strank. V obravnavani zadevi je namreč vzrok za ustavitev postopka za postavitev začasnega skrbnika v tem, da je bila osebi odvzeta poslovna sposobnost in postavljen (stalni) skrbnik, ne pa v pravno neutemeljenem postopku postavitve pod skrbništvo. Tako je upravni organ pravilno upošteval navedene okoliščine zadeve za zaključek o tem, ali se je končal za stranko ugodno ali ne in pravilno zavrnil zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov.

27.Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni uspela izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijanega akta, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

28.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, med strankama postopka ni bilo sporno.

K II. točki izreka

29.Sodišče je o stroških upravnega spora odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.