Jedro

Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca. Če ta predpostavka ni izpolnjena, je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev, izpodbojen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v zapuščinsko maso po pokojnem JG ne sodi ½ nepremičnine parc. št. 50/2 k.o. x., ki v naravi predstavlja sadovnjak in stanovanjsko stavbo, ker je to premoženje pokojne IG, kar sta toženca dolžna priznati (I. točka izreka); nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je parcela št. 50/2 k.o. x. skupno premoženje JG in IG, z deležem vsakega do ½. ter parcela 50/2 odpiše od vl. št. 546 k.o. x., kjer se pri ½ parcele 50/2, k.o. x., last AŽ brezpogojno vknjiži lastninska pravica na ime IG tako, da ostane AŽ solastnica te parcele do ½ (II. točka izreka); zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 23. 10. 1998 in aneks k tej pogodbi z dne 23. 12. 1998 sklenjena med JG starejšim in prvo toženko nična, za razveljavitev vpisa lastninske pravice na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in aneksa k tej pogodbi in vzpostavitev stanja v zemljiški knjigi, kot je bilo pred izvedbo tega vpisa - tako, da se pri vl. št. 546 k.o. x. parc. št. 50/2 kot lastnik vpiše JG starejši, ter za ugotovitev, da je parc. št. 50/2 k.o. x. solastnina JG starejšega in IG, vsakega do ½, in se to vknjiži v zemljiški knjigi (III. točka izreka). V IV. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.852,00 EUR.

2. Zoper III. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi zahtevku pod točko III ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bil namen sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju in aneksa izigrati tožnika pri dedovanju, ne pa dejansko skrbeti za starše. Vendar sodišče ni presojalo ničnosti iz razloga nedopustnosti kavze v smislu 51. in 52. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Napačno je ugotovilo, da namen sklenjene pogodbe ni bilo darilo nepremičnine prvi toženki. Iz izpovedbe prve toženke o tem, zakaj je prišlo do sklenitve sporne pogodbe leta 1998, jasno izhaja, da ni bila kavza pogodbe skrb za starše, ampak dejansko urejanje zapuščine očeta pravdnih strank še pred smrtjo. Takšno kavzo potrjuje tudi dejstvo, da mati pravdnih strank ni bila obveščena o pogodbi, kljub temu, da je bilo pogodbenima strankama znano, da je šlo pri predmetu pogodbe za skupno premoženje matere in očeta pravdnih strank. Mati na pogodbo ne bi pristala, saj njen namen ni bil skrb za starša, ampak le obid Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Nedopustnost kavze izhaja tudi iz dejstva, da je bilo razpolagano brez vednosti matere, z direktnim nemoralnim namenom in v nasprotju s prisilnimi predpisi, česar pa sodišče ni ustrezno in celovito ocenilo. Ravnanje podpisnikov pogodbe je bilo usmerjeno tudi v to, da bi se materi odvzela pravica do razpolaganja s skupnim premoženjem, kar je bila nepremičnina, ki je bila predmet pogodbe. Ravnanje podpisnikov pogodbe ne predstavlja le kršitve morale, temveč gre pri tem ravnanju za direkten namen zaobiti določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in ZD. Sodišče bi moralo šteti kot potrditev, da namen pogodbe ni bil skrb za starše, ugotovitev, da sta tako tožnik kot tudi prva toženka dejansko skrbela za starše. Če bi bil namen pogodbe skrb za starše, bi namreč starša tudi s tožnikom sklenila ustrezno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, česar pa nista storila. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo dejstva, da je mati pravdnih strank zvedela za sporno pogodbo šele po smrti moža ter tik pred lastno smrtjo. To dejstvo ob upoštevanju ostalih okoliščin dokazuje, da je bila materi sklenitev pogodbe dejansko prikrita, ker slednja z njo ne bi soglašala, ter da je bil namen prikrivanja pogodbe odvzeti materi pravdnih strank razpolagalno pravico ter obiti določbe ZD.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po navedbah tožeče stranke naj bi bila pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 23. 10. 1998 in aneks k tej pogodbi z dne 23. 12. 1998 (v nadaljevanju pogodba), ki sta jo sklenila oče pravdnih strank in prva toženka, nična, ker ni bila sklenjena z namenom skrbeti za očeta, temveč izigrati tožnika pri dedovanju, kar naj bi bilo v nasprotju z moralnimi načeli. V nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli naj bi bila tudi zato, ker je bila pogodba sklenjena za hrbtom in brez vednosti matere pravdnih strank, čeprav je bila predmet pogodbe nepremičnina, ki je bila skupno premoženje obeh staršev pravdnih strank, kar je prva toženka vedela. Tožeča stranka je navajala tudi, da je pogodba simulirana in da gre dejansko za darilo. Sodišče prve stopnje je v teh okvirih presojalo utemeljenost drugega podrednega tožbenega zahtevka ga ugotovitev ničnosti pogodbe ter po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožbenemu zahtevku iz razlogov, na katere se je opiral tožnik, ni mogoče ugoditi.

6. Pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da sporna pogodba ne prikriva darilne pogodbe. Na podlagi skladnih in prepričljivih izpovedb obeh tožencev pa tudi samega tožnika je pravilno ugotovilo, da je prva toženka skrbela za očeta in s tem izvajala obveznosti, ki so bile opredeljene v pogodbi, iz česar izhaja logičen zaključek, da pri sporni pogodbi ni šlo za neodplačen pravni posel, kar je po svoji naravi darilna pogodba, temveč odplačen. Navedenega zaključka tožeča stranka ne more izpodbiti s pritožbenim sklicevanjem na več okoliščin, ki naj bi kazale na to, da je dejansko šlo za darilo. Pritožbenemu sodišču ni razumljivo, kako naj bi izpovedba prve toženke, da je prišlo do sklenitve sporne pogodbe leta 1998 zaradi tega, ker je tožnik pritiskal na mamo (1), da nanj napiše lokal na naslovu T. ter njen del nepremičnine na naslovu D., saj je bilo slutiti, da bo oče obe nepremičnini prepisal na prvo toženko, potrjevala, da je šlo za darilo. Iz očetove namere, da bo prepisal nepremičnine na prvo toženko, namreč še ni moč sklepati, s kakšno pogodbo se bo to dejansko zgodilo, niti da namen pogodbe ni bil skrb za očeta. Prav tako darilnega namena pogodbe ne potrjuje okoliščina, da s tožnikom, ki je tudi skrbel za starša, ni bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, sploh glede na to, da je bila po ugotovitvah prvega sodišča prva toženka skupaj s svojo družino tista, ki je živela s staršema in jima vsakodnevno nudila vso pomoč, ki sta jo zaradi številnih bolezni potrebovala, tožnik pa s staršema ni živel. Iz tega, da mama ni vedela za pogodbo, pa tudi ni mogoče sklepati o tem, kakšna je bila njena narava oziroma kakšen je bil namen.

7. Ker je tožeča stranka namen izigravanja tožnika pri dedovanju substancirala le s trditvami, da namen pogodbe ni bil v skrbi za očeta, je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je šlo za odplačen pravni posel, saj je prva toženka izpolnjevala obveznosti po pogodbi, tudi v zadostni meri odgovorilo na navedbe tožeče stranke o nedopustni podlagi sporne pogodbe v smislu 51. do 53. člena ZOR.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ocenilo, da razloga za ničnost pogodbe ne more predstavljati okoliščina, da je oče pravdnih strank z obravnavano pogodbo razpolagal tudi z maternim (ženinim) deležem na nepremičnini št. 50/2 k.o. x., ki je predstavljala njuno skupno premoženje. Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se sicer zahteva soglasje drugega zakonca (53. člen ZZZDR), ki ga v konkretnem primeru ni bilo. Vendar pa če ta predpostavka ni izpolnjena, je po stališču uveljavljene sodne prakse pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev, le izpodbojen, in ne ničen (glej odločbi VS RS II Ips 406/2001 z dne 21. 3. 2002 in II Ips 207/2008 z dne 14. 10. 2010). Dejstvo, da mati pravdnih strank kot skupna lastnica za sklenjeno pogodbo vse do smrti očeta pravdnih strank ni vedela oziroma da ji je bila pogodba prikrita, tega zaključka ne more spremeniti. Gre namreč za okoliščini, ki zgolj potrjujeta, da mati pravdnih strank ni dala soglasja za razpolaganje s sporno nepremičnino. Ničnosti pa tudi ni moč utemeljevati s tem, da je prva toženka vedela, da je nepremičnina skupno premoženje, saj je navedena okoliščina le eden izmed pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za to, da zakonec, ki ni dal soglasja za razpolaganje s stvarjo iz skupnega premoženja, uspe z zahtevkom na izpodbijanje pogodbe (glej odločbo VSL I Cp 2767/2009 z dne 30. 9. 2009), ki pa ni bil postavljen.

9. Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bil namen pogodbe darilni in ne skrb prve toženke za očeta, kar je bilo eno izmed odločilnih dejstev, na katerem je tožeča stranka gradila drugi poredni tožbeni zahtevek, tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da celota ugotovljenih dejstev daje podlago za zaključek, da je kavza pogodbe nedopustna.

10. Pritožbene navedbe, da je bila sporna pogodba sklenjena z namenom izigrati ZZZDR ter z namenom, da se materi odvzame njena pravica razpolagati s svojim deležem na skupnem premoženju, so neupoštevna pritožbena novota, saj tožeča stranka ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

11. Ker torej uveljavljanji pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožeča stranka ni priglasila.

(1) V pritožbi je sicer navedeno, da je tožeča stranka pritiskala na „oče“, vendar pa iz zapisnika na list. št. 78 spisa izhaja, da je J. (tožnik) pritiskal na mamo.