Jedro

Reorganizacija ni bila navidezna, saj za opravljanje del in nalog na ukinjenem delovnem mestu tožnika po reorganizaciji ni bil zaposlen noben nov delavec, ampak delavka, ki je prej delala na delovnem mestu "strokovna sodelavka za komunalne dejavnosti" kot vodja novonastale enote za ravnanje z odpadki in urejanje javnih površin opravlja dela, ki so bila pred tem dela in naloge delovnih mest "vodja enote snaga" in "strokovni sodelavec za komunalne dejavnosti". Slednje sicer ni bilo ukinjeno, vendar pa je po reorganizaciji nezasedeno, tako da je pri toženi stranki na navedenih dveh delovnih mestih po reorganizaciji ostala zaposlena le ena delavka (pri čemer je bila ta zaposlena pri toženi stranki 25 let, nazadnje na delovnem mestu v VII. tarifnem razredu, tožnik pa le dve leti na delovnem mestu, uvrščenem v VI. tarifni razred).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, trajanje delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (z izjemo odločitve o tem, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožnik. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je tožena stranka v okviru reorganizacije z dne 3. 7. 2019 prerazporedila dela in naloge ukinjenega delovnega mesta "vodja enote snaga", ki ga je zasedal, na vodjo novoustanovljene enote za ravnanje z odpadki in urejanje javnih površin. Vztraja, da je bila reorganizacija navidezna in namenjena njegovi odpovedi. Trdi, da je zaradi reorganizacije od 120 zaposlenih le njemu prenehalo delovno razmerje, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo, zato zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se je po reorganizaciji število delovnih mest pri toženi stranki celo povečalo (novo delovno mesto strokovnega sodelavca za odnose z javnostmi, neukinjeno delovno mesto strokovni sodelavec za komunalne dejavnosti), po njegovem mnenju reorganizacija ni bila nujna zaradi slabih poslovnih rezultatov oziroma likvidnostnih težav. Pove, da delavka na novem delovnem mestu "vodja enote ravnanja z odpadki in urejanje javnih površin" ne opravlja vseh del in nalog, ki jih je pred tem opravljal tožnik, operativne naloge in delo na terenu je namreč brez spremembe sistemizacije prevzel A.A., ki je zaposlen kot "kontrolor ravnanja z odpadki". Zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in med zapisnikom glede opravljanja del in nalog "vodje enote snaga" pred reorganizacijo s strani B.B., saj je izjavil le, da se dela in naloge obeh delovnih mest podvajajo. Sklicuje se na odločitev pritožbenega sodišča Pdp 476/2018 glede resničnosti razlogov za reorganizacijo. Meni, da so bila dela in naloge tožnika navidezno prenesene na novo delovno mesto "vodja enote ravnanja z odpadki in urejanje javnih površin". Opozarja na to, da se je delovno mesto "vodja enote zbirni center", ki je bilo pred reorganizacijo prirejeno delovnemu mestu "vodja enote snaga", preimenovalo v "delovodja enote zbirni center" s povsem enaki deli in nalogami kot prej, tako da C.C. ob reorganizaciji delovno razmerje ni prenehalo. Meni, da bi v primeru racionalizacije poslovanja morala tožena stranka tudi delovno mesto "vodja zbirnega centra" ukiniti in naloge prenesti na "vodjo enote ravnanja z odpadki in urejanje javnih površin". Ker tega ni storila, zatrjuje diskriminacijo. Po njegovem mnenju ni bistveno, da je bil "vodja enote zbirni center" starejši delavec, niti reorganizacija tega delovnega mesta po njegovi upokojitvi. Vztraja, da potreba po njegovem delu pri toženi stranki še vedno obstaja. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih trditev, da je tudi sam opravljal določena dela, ki jih je pred sporno reorganizacijo opravljala B.B., ter da so nebistvene na "vodjo enote ravnanja z odpadki" prenesene naloge "strokovnega sodelavca za komunalno dejavnost", zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja vsebino dela na delovnem mestu "vodja enote snaga", ki je bilo kot bistveno preneseno na novoustanovljeno delovno mesto. Pove, da je imel dnevno na terenu prek 15 podrejenih delavcev in najmanj 20 podizvajalcev, sodelavka za komunalne dejavnosti, ki sedaj zaseda delovno mesto "vodja enote za ravnanje z odpadki in urejanje javnih površin", pa nobenega. Nasprotuje zaključku, da zakoniti zastopnik tožene stranke pred ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta ni govoril s tožnikovo nadrejeno D.D., saj je izpovedal, da je z njo govoril po telefonu. Meni, da ob nastopu mandata zakoniti zastopnik ni veliko vedel o organizaciji pri toženi stranki, zaradi česar je logično, da je v zvezi z reorganizacijo govoril z njo, ona pa je tožnika zaradi njegovega opozorila na storjeno kršitev v zvezi z obiranjem oljk želela izločiti iz delovnega okolja. Sodišču prve stopnje očita, da se glede zatrjevanega šikaniranja ni konkretno opredelilo do elektronskega sporočila, v katerem je navedena napisala, da bo v bodoče ravnala drugače, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje se sklicuje na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da je tožnika na seji sveta delavcev označil za šerifa, zavrača pa razloge, ki jih je ta za to navedel. Meni, da tudi sicer taka oznaka ni opravičljiva, še posebej ne na seji sveta delavcev, na kateri so bili prisotni tudi tožnikovi podrejeni. Navaja, da je bil zaradi navedenega tarča posmeha, ravnanje direktorja pa je bilo neprimerno in žaljivo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe tožnika ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom. Za odločitev v zadevi ni bistveno, ali sta tožnik in B.B. v času pred reorganizacijo opravljala naloge, ki so se deloma prekrivale, zato se sodišču prve stopnje do tega ni bilo treba opredeljevati. V zadevi je namreč bistveno, ali je po reorganizaciji pri toženi stranki postalo delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Na to ne vpliva, ali je že v času pred reorganizacijo prihajalo do podvajanja nalog ter kakšne so bile naloge delovnega mesta "vodja enote snaga" v primerjavi z nalogami delovnega mesta "strokovni sodelavec za komunalne dejavnosti". Sodišče prve stopnje se je opredelilo do reorganizacije, ki je bila podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ni pa se mu bilo treba posebej opredeljevati prav do vsake trditve tožnika in prav do vsakega dokaza. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev in njegova miselna pot, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Neutemeljeno se uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma če sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, saj ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s podvajanjem del in nalog "vodje enote snage" in "strokovne sodelavke za komunalno dejavnost" oziroma opravljanjem del in nalog s strani B.B. pred reorganizacijo niso pravno relevantne za odločitev v predmetni zadevi. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da so se njune naloge pred reorganizacijo deloma podvajale. Eventualno nasprotje med izpovedjo zakonitega zastopnika tožene stranke in njenim povzetkom v 14. točki izpodbijane sodbe glede dejstev, ki niso odločilna, pa ne utemeljuje očitka o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) tožena stranka 9. 8. 2019 podala tožniku (listina A 1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka 3. 7. 2019 sprejela spremembo sistemizacije delovnih mest (B 6), s katero je med drugim ukinila delovno mesto "vodja enote snaga", na katerem je bil pred reorganizacijo zaposlen tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 9. 2017. Ugotovilo je, da je bilo po ukinitvi tega delovnega mesta ustanovljeno novo delovno mesto "vodja enote ravnanja z odpadki in urejanje javnih površin", ki združuje dela in naloge delovnega mesta "vodja enote snaga" ter delovnega mesta "strokovni sodelavec za komunalno dejavnost". Za zasedbo novega delovnega mesta "vodja enote ravnanja z odpadki in urejanje javnih površin" je tožena stranka določila zahtevnejše pogoje (5 let delovnih izkušenj na področju strokovnega ravnanja z odpadki) in ga uvrstila v višji tarifni razred.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da reorganizacija ni bila navidezna, saj za opravljanje del in nalog na ukinjenem delovnem mestu tožnika po reorganizaciji ni bil zaposlen noben nov delavec, ampak delavka, ki je prej delala na delovnem mestu "strokovna sodelavka za komunalne dejavnosti", B.B. kot vodja novonastale enote za ravnanje z odpadki in urejanje javnih površin opravlja dela, ki so bila pred tem dela in naloge delovnih mest "vodja enote snaga" in "strokovni sodelavec za komunalne dejavnosti". Slednje sicer ni bilo ukinjeno, vendar pa je po reorganizaciji nezasedeno, tako da je pri toženi stranki na navedenih dveh delovnih mestih po reorganizaciji ostala zaposlena le ena delavka (pri čemer je bila ta zaposlena pri toženi stranki 25 let, nazadnje na delovnem mestu v VII. tarifnem razredu, tožnik pa le dve leti na delovnem mestu, uvrščenem v VI. tarifni razred).

10. V pritožbi tožnik opozarja, da sedanja "vodja enote za ravnanje z odpadki in urejanje javnih površin" po reorganizaciji ne opravlja vseh del in nalog, ki jih je pred reorganizacijo kot "vodja enote snaga" opravljal on, pač pa določena dela (operativna dela in dela na terenu) sedaj opravlja A.A.. Na dejanski obstoj poslovnega razloga oziroma organizacijskega razloga pri toženi stranki navedeno ne vpliva, bistveno je, da tožena stranka za opravljanje del in nalog, ki jih je opravljal tožnik, ni zaposlila novega delavca. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da reorganizacija ni navidezna, če se delo pri delodajalcu organizira drugače (z razporeditvijo dela med že zaposlene delavce), v konkretnem primeru torej tako, da delovno mesto treh delavcev sedaj opravljata le dva. Tožnik sicer niti ni zatrjeval, da izpolnjuje pogoje za delo na novem delovnem mestu "vodja enote za ravnanje z odpadki in urejanje javnih površin". To, da je z isto reorganizacijo tožena stranka ustanovila novo delovno mesto "strokovni sodelavec za odnose z javnostmi", na obstoj potrebe po opravljanju del in nalog pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, saj gre za delovno mesto s povsem drugimi zadolžitvami, tožnik pa ni zatrjeval, da izpolnjuje pogoje za to delovno mesto oziroma da bi ga tožena stranka lahko na njem zaposlila. V okvir poslovnih odločitev delodajalca, v katere sodišče ne more posegati, pač pa presoja zgolj njihovo resničnost in nenavideznost, sodi tudi odločitev, da bo delo na določenem področju opravil z manj delavci, za opravljanje nekih drugih del in nalog (v konkretnem primeru del in nalog "sodelavca za odnose z javnostmi") pa zaposlil novega delavca. Tožnik si zmotno predstavlja, da je lahko reorganizacija, s katero se zasleduje izboljšanje finančnega stanja, zakonita le, če pri tem nastanejo obsežni prihranki (ne zadostuje le združitev dveh vodilnih delovnih mest). To ne drži, delodajalec je v okviru ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS) prost, da si prizadeva za ustvarjanje prihodkov na način, ki si ga izbere sam, npr. z drugačno organizacijo dela (kamor spada tudi odločitev o novem delovnem področju odnosov z javnostmi).

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ugotovilo nedovoljene neenake obravnave tožnika v razmerju do delavca, ki je pred reorganizacijo opravljal delo na delovnem mestu "vodja zbirnega centra", ki se je z reorganizacijo preimenovalo v delovno mesto "delovodja zbirnega centra". Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil delavec na tem delovnem mestu varovan kot starejši delavec, ki je na podlagi sporazuma še opravljal delo pri toženi stranki do upokojitve v novembru 2019 na tako spremenjenem delovnem mestu. Tožnik od tožene stranke ne more zahtevati spremembe reorganizacije na način, ki bi mu ustrezal oziroma bi bil po njegovi presoji najboljši, prav tako sodišče nima pristojnosti, da bi presojalo smotrnost reorganizacije pri delodajalcu. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik in delavec na dotedanjem delovnem mestu "vodja zbirnega centra" glede na spremembo reorganizacije, ki je eno delovno mesto ukinila, drugega pa spremenila, nista bila v enakih položajih. Ne glede na to pa tožnikov očitek o diskriminaciji ne more biti utemeljen že zato, ker v postopku ni navedel nobene osebne okoliščine, ki bi bila lahko podlaga za nedovoljeno neenako obravnavo (prvi odstavek 6. člena ZDR-1). Dejstvo, da je opozoril na kršitev tedanje nadrejene (obiranje oljk), ni takšna osebna okoliščina.

12. Glede pritožbenih navedb v zvezi s šikaniranjem oziroma trpinčenjem na delovnem mestu je pomembno, da tožnik ne vtožuje odškodnine iz tega naslova, temveč zatrjuje nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Svojih trditev o tem, da je na spremembo sistemizacije in s tem ukinitev njegovega delovnega mesta vplivala njegova nadrejena D.D., ni dokazal. Glede njegovega nasprotovanja dokazni oceni izpovedi prič in strank v zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče in stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved navedene priče in izpoved zakonitega zastopnika, ki je zanikal tako vplivanje. Zgolj dejstvo, da naj bi s tožnikovo nadrejeno komuniciral po telefonu, ne daje podlage za zaključek, da je bila ukinitev delovnega mesta "vodja enote snaga" povračilni ukrep tožnikove nadrejene za to, da je tožnik prejšnjega zakonitega zastopnika tožene stranke obvestil o tem, da so delavci tožene stranke na njeno pobudo obirali oljke na zasebnem zemljišču. Pritožbeno sodišče argumentov sodišča prve stopnje ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. V zvezi z očitkom zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki je tožnika poimenoval "šerif", tožnik ni navajal, v čem naj bi to vplivalo na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zgolj zaradi dejstva, da se je zakoniti zastopnik na seji sveta delavcev tako izrazil, tudi če bi šlo za neprimeren ali žaljiv izraz, izpodbijana odpoved ni nezakonita.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.