Jedro

Absolutne zahteve, da sodišče v vsakem primeru ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta pred tem pisno odgovoril na vsa pravno pomembna vprašanja, ni mogoče postaviti. Od primera do primera je treba presojati, ali so izvedenčevi pisni odgovori dovolj izčrpni, natančni, nedvoumni, razumljivi, jasni in strokovni, da njegovo zaslišanje ni potrebno. Sodišče prve stopnje bi lahko v zvezi z drugimi pripombami nasprotne udeleženke izvedenko zaslišalo ali pa bi ji nove pripombe vročilo v še eno pisno dopolnitev. Ker ni storilo nič od tega ter v razlogih izpodbijanega sklepa tudi ni pojasnilo, zakaj ocenjuje, da teh pripomb ni bi bilo treba vročati oziroma izvedenki nanje odgovarjati, je nasprotni udeleženki odvzelo možnost obravnavanja v postopku „Upoštevanje“ podatkov ne pomeni, da je izvedenec, ki izračunava odškodnino, vezan na posplošeno vrednost nepremičnine, ki izhaja iz javnih evidenc; izvedenec jo vzame kot izhodišče, kot enega izmed kriterijev, na podlagi katerih izračunava odškodnino, nato pa jo korigira s pomočjo ostalih podatkov in drugih kriterijev, ki jih določa zakon.

Izrek

I. Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi predlagateljice se ugodi ter se drugi odstavek 2. točke izreka (zavrnilni del odločitve o stroških) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je nasprotni udeleženki naložilo, da je predlagateljici za nepremičnino, ki ji je bila odvzeta v razlastitvenem postopku, dolžna plačati 141.584,5 EUR in 5.514,7 stroškov postopka, v presežku pa je zahtevka za odškodnino in za povrnitev stroškov zavrnilo.

2. Nasprotna udeleženka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse tri sklope pritožbenih razlogov in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sklepa. Pritožbeno sodišče na tem mestu ne povzemalo pritožbenih navedb, temveč se bo do njih opredelilo v ožji obrazložitvi tega sklepa.

3. Predlagateljica je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Zavrnilni del zahteve za povrnitev stroškov pravočasno graja predlagateljica. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči tako, da ji je nasprotna udeleženka dolžna povrniti še preostale stroške. Tudi teh navedb višje sodišče na tem mestu ne bo povzemalo, temveč se bo do njih opredelilo v nadaljevanju.

5. Nasprotna udeleženka na vročeno pritožbo predlagateljice ni odgovorila.

6. Pritožba nasprotne udeleženke ni utemeljena, pritožba predlagateljice pa je utemeljena.

7. V obravnavani nepravdni zadevi mora sodišče določiti odškodnino za razlaščeno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev višine odškodnine najprej angažiralo enega izvedenca, nato pa še drugega, saj je ocenilo, da je zaradi nepravilnega ravnanja, ki ga je zagrešilo in je razvidno iz spisa, izvedensko mnenje nastalo v okoliščinah, ki vzbujajo dvom v njegovo objektivnost. 8. Po tem, ko je sodišče prve stopnje postavilo drugo izvedenko in je ta izdelala izvedensko mnenje, je nasprotna udeleženka podala obširne pripombe. Te je sodišče prve stopnje vročalo izvedenki v pisno dopolnitev, dodatnih pripomb, ki jih je nasprotna udeleženka nato podala na to dopolnitev, pa ni več vročalo v še nadaljnjo dopolnitev niti izvedenke (kljub izrecnem vztrajanju pritožnice) ni zaslišalo, temveč je izdalo izpodbijani sklep. Absolutne zahteve, da sodišče v vsakem primeru ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta pred tem pisno odgovoril na vsa pravno pomembna vprašanja, sicer ni mogoče postaviti. Od primera do primera je treba presojati, ali so izvedenčevi pisni odgovori dovolj izčrpni, natančni, nedvoumni, razumljivi, jasni in strokovni, da njegovo zaslišanje ni potrebno1. Sodišče prve stopnje bi lahko v zvezi z drugimi pripombami nasprotne udeleženke izvedenko zaslišalo ali pa bi ji nove pripombe vročilo v še eno pisno dopolnitev. Ker ni storilo nič od tega ter v razlogih izpodbijanega sklepa tudi ni pojasnilo, zakaj ocenjuje, da teh pripomb ni bi bilo treba vročati2 oziroma izvedenki nanje odgovarjati, je nasprotni udeleženki odvzelo možnost obravnavanja v postopku in zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. To kršitev pritožnica utemeljeno in konkretizirano graja v svoji pritožbi.

9. Višje sodišče je pritožbo nasprotne udeleženke obravnavalo na seji senata 15. 5. 2019 in sklenilo, da je opisano kršitev mogoče odpraviti tako, da samo opravi pritožbeno obravnavo in dopolni dokazni postopek.3

10. Ker je višje sodišče sledilo pritožnici glede obstoja absolutno bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter je na naroku za glavno obravnavo zaslišalo izvedenko in je ta tudi odgovorila na pripombe nasprotne udeleženke, je s tem samo odpravilo kršitev in hkrati izčrpalo bistveni del pritožbene graje ter se do preostalih pritožbenih očitkov v zvezi to kršitvijo ni treba opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Na tem mestu višje sodišče opozarja, da je že pred izdajo sklepa sodišča prve stopnje (4. 9. 2019) prišlo do spremembe zakonodaje (kar je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo), ki določa kriterije za določitev odškodnine v primeru razlastitve. ZUreP-1 in ZUPUDPP se namreč na podlagi 299. člena ZUreP-2 ne uporabljata več že od 1. 6. 2018. Na podlagi 295. člena ZUreP-24 se odškodnina v razlastitvenih postopkih določa s pomočjo cenilcev, pri čemer cenilci upoštevajo: podatke o nepremičninah in o njihovi posplošeni vrednosti, ki se v skladu s predpisi o evidentiranju nepremičnin in predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin vodijo v javnih evidencah, ter druge podatke, ki jih pridobijo od lastnikov nepremičnin oziroma nosilcev pravic na njih ter skladnost navedenih podatkov s primerljivimi nepremičninami; stanje nepremičnin v naravi; namensko rabo nepremičnin pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka; in mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti.

12. Višje sodišče je o spremembi zakonodaje obvestilo izvedenko ter jo pozvalo, naj mnenje, če je treba, ob zaslišanju prilagodi novim kriterijem. To obvestilo je sočasno posredovalo tudi udeležencem tega postopka, tako da so ti imeli na naroku možnost5 zastavljati izvedenki vprašanja in razčiščevati dokazno temo.

13. Izvedenka je na naroku vztrajala pri izračunu odškodnine, ki jo je podala v pisnem mnenju. Pri tem je po oceni pritožbenega sodišča odgovorila na vse pripombe in pomisleke nasprotne udeleženke (to, da se ta z izvedenskim mnenjem ne strinja, še ni razlog, da sodišče izvedenki ne bi sledilo). V strokovno usposobljenost pritožbeno sodišče tudi ne dvomi. Izvedenka je ob zaslišanju uvodoma predstavila svoje reference, v nadaljevanju pa je prek vprašanj še pojasnila, koliko izkušenj ima z izdelavo tovrstnih izvedenskih mnenj. Nasprotna udeleženka je sicer skušala omajati verodostojnost izvedenke, češ da mnenje ni preverljivo, ker izvedenka ni navedla oziroma predložila podatkov o primerljivih odškodninah, vendar ji to po oceni višjega sodišča ni uspelo. Izvedenka je ob zaslišanju navedla podatke o eni primerljivi nepremičnini, ob tem pa je prepričljivo in večkrat pojasnila, zakaj povsem primerljivih podatkov ni oziroma jih ni več. Najprej zato, ker so cene po kvadratnem metru različne (po Sloveniji, op. pritožbenega sodišča), in nadalje, ker je za sporno nepremičnino ugotovila zelo visoko boniteto.6 Zato tudi ne drži, da izvedenka pri izdelavi mnenja ne bi upoštevala podatkov o nepremičninah in o njihovi posplošeni vrednosti, ki se v skladu s predpisi o evidentiranju nepremičnin in predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin vodijo v javnih evidencah. Na podrobno vprašanje sodišča je izvedenka pojasnila, kateri sploh so tisti podatki, ki se vodijo v teh evidencah (boniteta, površina, cona/lokacija, izračun posplošene vrednosti), iz mnenja in zaslišanja izvedenke pa je razvidno, da je vse te podatke tudi upoštevala. Nasprotna udeleženka si zakonsko določbo 295. člena ZUreP-2 nepravilno tolmači. „Upoštevanje“ podatkov namreč ne pomeni, da je izvedenec, ki izračunava odškodnino, vezan na posplošeno vrednost nepremičnine, ki izhaja iz javnih evidenc; izvedenec jo vzame kot izhodišče, kot enega izmed kriterijev, na podlagi katerih izračunava odškodnino, nato pa jo korigira s pomočjo ostalih podatkov in drugih kriterijev, ki jih določa zakon.

14. Izvedenka je tudi prepričljivo pojasnila, zakaj je med njenim mnenjem in mnenjem izvedenca N., ki je mnenje podal v upravnem postopku, prišlo do razkoraka.7 Pritožbeno sodišče njeno razlago sprejema in njenemu mnenju v celoti sledi. Ker izvedenec N. ni bil postavljen za izvedenca v tem postopku, sodišče ni dolžno podrobneje analizirati njegovega mnenja in ga primerjati z mnenjem, izdelanim v tem postopku. Zadošča, da je izvedenka v tem postopku prepričala sodišče,8 da je njen izračun tisti, ki je pravilen, saj je izbrala pravilno metodo, tisto, ki jo določa veljavna zakonodaja.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, češ da izvedenka ni upoštevala hierarhije pravnih aktov. Iz zgornje obrazložitve sledi, da je pri izvedenskem mnenju upoštevala kriterije, ki jih določa zakon (točneje: ZUreP-2), pri upoštevanju zakonskega kriterija „mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti“ pa tudi smernice združenja sodnih izvedencev in cenilcev kmetijske stroke.

16. Sklepno višje sodišče še pripominja, da je dodatne dokazne predloge nasprotne udeleženke zavrnilo s sklepom, ki ga je sprejelo neposredno na naroku. Nasprotna udeleženka v zvezi s tem ni uveljavljala nobene kršitve in je torej prekludirana (286.b člen ZPP), zato pritožbenemu sodišču ni treba navajati razlogov za svojo odločitev.

17. Na podlagi obrazloženega in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP), je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

18. V zvezi s pritožbo predlagateljice pa višje sodišče ugotavlja, da izpodbijane odločitve (zavrnilni del njene zahteve za povrnitev stroškov, ki je vsebovana v drugem odstavku 2. točke izreka) ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo, zakaj je uporabilo drugačno tarifo od priglašene, poleg tega pa ne iz stroškovnika ne iz obračuna sodišča, na katerega se v razlogih sklicuje (priloga C 2), ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje predlagateljici priznalo stroške za sodno takso ali ne, kar vse uveljavlja pritožnica. Povedano drugače: iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, na kaj se zavrnilni del stroškovne zahteve sploh v celoti nanaša. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi predlagateljice ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

19. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje preveri, kakšna je pravilna tarifa za ta postopek, in če bo ugotovilo, da ima predlagateljica prav, odloči še o razliki med priznanimi in priglašenimi stroški, sicer pa naj ob novem odločanju navede razloge, zaradi katerih meni, da priglašena tarifa ni pravilna. Ob tem naj odloči/navede razloge glede povrnitve sodne takse. Ob tem naj sodišče prve stopnje, ko bo odločalo o stroških, odloči še o pritožbenih stroških, o katerih višje sodišče zaradi delne razveljavitve izpodbijanega sklepa v tem trenutku ne more odločiti.

1 Sodba VS RS, št. II Ips 1132/2008 z dne 23. 8. 2012 in II Ips 206/2012 z dne 5. 9. 2013. 2 Tega ni treba, kadar gre, npr., za pripombe, ki so po svoji naravi izključno pravna vprašanja. Primerjaj sodbo VSL, št. II Cp 3420/2015 z dne 1. 3. 2016. 3 Senat pritožbenega sodišča je ob tem ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj, in da od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, zato je odločil, da bo o pritožbi sodnik poročevalec odločil kot sodnik posameznik (peti odstavek 347. člena ZPP). Sodnik je udeleženca s tem seznanil na naroku 17. 6. 2019 in na odločitev nista imeli pripomb (glej zapisnik z naroka z dne 17. 6. 2019). 4 Višje sodišče je ob zaslišanju pri izvedenki preverilo, da metodologija, o kateri govori 295. člen ZUreP-2 in ki bi, če bi bila sprejeta, izključevala uporabo tega člena in bi bilo treba uporabiti 206. člen ZUreP-2, še ni bila sprejeta, zato se prehodna določba in v njej zapisani kriteriji za določitev odškodnine uporabljajo tudi v obravnavanem primeru. 5 Udeleženka postopka je sodišču sporočila, da je z narokom seznanjena, vendar se odpoveduje obravnavanju. Glej elektronsko sporočilo Občine X s 17. 6. 2019, ki je v spisu. 6 Izvedenka je ob zaslišanju poudarila, da še ni imela zemljišča s tako dobro proizvodno sposobnostjo. 7 Izvedenec N. je uporabil katastrske kulture in razrede, ki se v uradnih evidencah ne vodijo že več kot deset let. Po oceni pritožbenega sodišča je to v nasprotju s kriteriji iz 295. člena ZUreP-2. 8 Sodišče prve stopnje je v postopku pred izvedenko angažiralo še izvedenca M., vendar pritožbeno sodišče na njegovo mnenje (zaradi že omenjenih nepravilnosti pri njegovi postavitvi) svoje odločitve ni oprlo.