Jedro

Obtoženca M. in D. M. trdita, da sporazuma o priznanju krivde ne bi podpisala, če bi vedela, da jim bo naložena v plačilo tako visoka premoženjska korist. S tem smiselno zatrjujeta, da nista razumela narave in predvsem posledic sklenjenega sporazuma o priznanju krivde. Takim navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti saj so v nasprotju s spisovnimi podatki. Ti izkazujejo, da je že obtožnica vsebovala predlog, da se obtožencema odvzame premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem in sicer v višini 57.640,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbe se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženo M. M. in obtoženega D. M. se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtožene D. M., M. M., E. B. in M. D. spoznalo za krive, da so: M. M. in D. M. z dejanji, opisanimi v tč. I in II izreka izpodbijane sodbe storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi s čl. 20. KZ, E. B. z dejanjem opisanim v tč. II izreka izpodbijane sodbe kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 ter obtoženi M. D. z dejanjem opisanim v tč. III izreka izpodbijane sodbe, pomoč pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, v zvezi z 38. členom KZ-1. Obtoženemu D. M. je na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 izreklo kazen tri leta in tri mesece zapora ter mu v izrečeno kazen vštelo čas pripora in odvzema prostosti od 15.5.2018 dalje, obtoženi M. M. je na podlagi istega določila izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora ter ji v izrečeno kazen ravno tako vštelo čas pripora in odvzema prostosti od 15.5.2018 dalje. Obtoženemu E. B. in M. D. je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obtoženemu E. B. določilo kazen eno leto in dva meseca, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, obtoženemu M. D. pa je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 73. člena KZ-1 je odvzelo predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali nastali s kaznivim dejanjem kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, na podlagi 74. člena KZ-1 in prvega odstavka 75. člena KZ-1 pa je obtoženima D. M. in M. M. odvzelo 4.240,00 HKR, 4.300,00 RSD, 440,00 EUR, 20,00 KAD in 40,00 CHF. Na podlagi drugega in petega odstavka 75. člena KZ-1 je obtoženemu D. M. naložilo, da mora plačati denarni znesek 31.790,00 EUR, M. M. pa je naložilo, da mora plačati denarni znesek 15.894,00 EUR, kar vse ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem, kar morata oba plačati v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe. Glede stroškov kazenskega postopka je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP odločilo, da vse obtožence oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa, da nagrada in potrebni izdatki zagovornikov bremenijo proračun.

2. Zoper tako sodbo so vložili pritožbe: višja državna tožilka A. Ž., obtožena M. M. in obtoženi D. M.. Višja državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 obtoženemu E. B. in obtoženemu M. D. izreče pogojno obsodbo, v kateri prvemu določi kazen eno leto in dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja, drugemu pa, da določi kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Nadalje na podlagi drugega in petega odstavka 75. člena KZ-1 predlaga, da D. M. in M. M. naloži v nerazdelno plačilo denarni znesek 47.684,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem, kar morata plačati v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe. Obtožena M. M. v pritožbi, ki jo je dopolnila, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjski koristi spremeni tako, da ji naloži v plačilo le znesek 9.275,00 EUR brez določenega roka za plačilo. Pritožnica še trdi, da sporazuma o priznanju krivde ne bi podpisala, če bi vedela, da ji bo naloženo v plačilo tolikšna premoženjska korist, saj je mislila, da ji bo izrečena le zaporna kazen. V dopolnitvi pritožbe izpostavlja, da je iz sredstev javnega obveščanja zasledila, da je v drugih primerih sodišče odločilo drugače in storilcem naložilo v plačilo nizko premoženjsko korist, čeprav so imeli veliko večje količine droge. Obtoženi D. M. tudi uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP ter trdi, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je (njemu in soobtoženki) naložilo v plačilo znesek premoženjske koristi v skupni višini 47.580,00 EUR, dejansko pa naj bi ta znašala 9.275,00 EUR. Tudi ta obtoženec navaja, da si ni predstavljal, da bo moral „še kaj plačati“, saj v tem primeru sporazuma o priznanju krivde ne bi podpisal. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter znesek premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem ustrezno zniža in ne določi roka za plačilo.

3. Na pritožbo višje državne tožilke so podali odgovor zagovornica obtožene M. M., zagovornica obtoženega D. M. in zagovornik obtoženega M. D.. Vsi trije predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo višje državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Obtoženca M. in D. M. trdita, da sporazuma o priznanju krivde ne bi podpisala, če bi vedela, da jim bo naložena v plačilo tako visoka premoženjska korist. S tem smiselno zatrjujeta, da nista razumela narave in predvsem posledic sklenjenega sporazuma o priznanju krivde. Takim navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti saj so v nasprotju s spisovnimi podatki. Ti izkazujejo, da je že obtožnica vsebovala predlog, da se obtožencema odvzame premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem in sicer v višini 57.640,00 EUR. Na podlagi take obtožnice sta obtoženca z višjo državno tožilko sklenila sporazum o priznanju krivde, pri čemer sta izjavila, da sta razumela naravo in posledice priznanja kot tudi, da priznanja ni mogoče preklicati. Na predobravnavnem naroku sta oba obtoženca sporazum o priznanju krivde potrdila in izjavila, da sta ga podala prostovoljno. Obtožencema je bilo vseskozi jasno, da je posledica priznanja krivde tudi odvzem pridobljene premoženjske koristi, kar izhaja tudi iz pripombe obtožene M. M. na predobravnavnem naroku, ki je povedala, da se s predlogom višje državne tožilke za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi v znesku kot ga je ta navajala ne strinja, še posebej je navedla, da je tožilka tudi predlagala, da se ji odvzame hiša, ki je bila kupljena na kredit. Predsednica senata je obtožencema predočila, da odvzem premoženjske koristi ni zajet v sporazumu o priznanju krivde. To je tudi po drugem odstavku 450.b člena ZKP izrecno izključeno. Na predobravnavnem naroku sta bili navzoči zagovornici obeh obtožencev, ki sta v nadaljevanju, kot je razvidno iz zapisnika naroka za izrek kazenske sankcije, izpostavljali le s strani državne tožilke zatrjevano višino protipravne premoženjske koristi, zagovornica obtoženega D. M. še izrecno, da bo moralo sodišče pri odločanju upoštevati stroške, ki jih je imel obtoženec zaradi izvršitve kaznivega dejanja. V postopku pred sodiščem prve stopnje obtoženca nista zatrjevala, da sporazuma o priznanju krivde ne bi podpisala, če bi morala plačati premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem in da se ob podpisu sporazuma o priznanju krivde nista zavedala posledic priznanja, zato ob zgoraj obrazloženem ni utemeljena pritožbena trditev obeh, da sporazuma o priznanju krivde ne bi podpisala.

6. Oba pritožnika trdita, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati stroške, ki sta jih imela z nabavo droge ter po njuni oceni premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem dejansko znaša 9.275,00 EUR. To sta navajala tudi pred sodiščem prve stopnje, vendar je to v izpodbijani sodbi v 7. točki prepričljivo odgovorilo, da njuno stališče ni pravilno, pri čemer je tudi pravilno izpostavilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Ips 19290/2017 z dne 28.6.2018. Pritožnika se sklicujeta na stroške, ki so sami po sebi protipravni (nabava mamila), zato je plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi v bruto znesku pravilna kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

7. Pritožnika tudi izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje, da morata premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem plačati v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe. Trdita, da je ta rok prekratek in menita, da bi moralo sodišče ta rok podaljšati na nedoločen čas. Oba izpostavljata bojazen, da bi se v primeru neplačila znesek premoženjske koristi spremenil v zaporno kazen.

8. Gornje navedbe pritožnikov niso utemeljene. Rok za plačilo premoženjske koristi ne sme biti daljši od dveh let kot to določa drugi odstavek 75. člena KZ-1, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje določilo maksimalni rok za plačilo zneska, ki ustreza premoženjski koristi. Bojazen pritožnikov, da se bo ta znesek spremenil v zaporno kazen je odveč, saj glede plačila premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem ne velja analogija (podobnost) z načinom izvršitve denarne kazni iz drugega odstavka 87. člena KZ-1. 9. Obtožena M. M. izpostavlja, da je iz časopisnih člankov zasledila, da so drugi „storilci dobili nizka plačila premoženjske koristi, kljub temu, da so imeli veliko večje količine droge“, vendar s tem ne more izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, saj „velika količina droge“ še ne pomeni, da je storilec tudi pridobil premoženjsko korist v višini vrednosti droge. Če droga sploh ni bila prodana oz. storilec zanjo ni prejel plačila, do premoženjske koristi ne more priti, ravno tako ni običajno, da se pridobi premoženjska korist že z nakupom droge, ampak je drogo potrebno prodati, kar pa je obravnavani primer.

10. Tudi pritožbene navedbe višje državne tožilke niso utemeljene. Njen predlog, da se obtoženima D. in M. M. naloži v nerazdelno (solidarno) plačilo denarni znesek premoženjske koristi v višini 47.684,00 EUR je v nasprotju s petim odstavku 75. člena KZ-1, katerega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Navedena določba izključuje nerazdelnost plačila premoženjske koristi, saj določa, da se v primeru, če premoženjsko korist pridobi več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo deleža, ki odpadeta na oba obtoženca, to je v 9. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, zato pritožnica s pritožbo v tem delu ne more uspeti. Ravno tako ni utemeljena pritožbena navedba, ki se nanaša na preizkusni dobi, ki ju je sodišče prve stopnje določilo obtoženima E. B. in M. D. v okviru izrečenih pogojnih obsodb tema obtožencema. Pritožbeno sodišče nima pomislekov k razlogom, ki jih je v tej zvezi navedlo sodišče prve stopnje v 5. točki izpodbijane sodbe. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je za obtoženega E. B. dvoletna preizkusna doba povsem zadostna, enako velja za preizkusno dobo enega leta, ki jo je sodišče prve stopnje določilo M. D.. Teža dejanj, na katero opozarja pritožnica je bila upoštevana pri določitvi zapornih kazni v okviru pogojnih obsodb, zato ni jasno, zakaj preizkusni dobi kot ju je določilo sodišče prve stopnje ne moreta zadostovati, glede na to, da obtoženca do sedaj še nista bila obsojena in da sta krivdo priznala.

11. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti, zato je pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP). Čeprav obtoženca s pritožbo nista uspela, ju je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov postopka pred tem sodiščem.