Jedro

V upravnem postopku se presoja zahteva za vrnitev podržavljenega premoženja na drugi pravni podlagi kot v sodnem postopku, iz česar sledi, da se pravnomočni učinki upravne odločbe ne raztezajo na sodno presojo zahtevka na drugi pravni podlagi (pa čeprav glede vprašanja vračanja istega premoženja).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je predlog predlagateljice za vrnitev zaplenjenega premoženja F. H. (ki mu je bilo zaplenjeno s kazensko sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojnega področja št. Sod 797/45 z dne 17. 8. 1945), po temelju utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljice zavrglo, pritožbo nasprotnega udeleženca pa zavrnilo in potrdilo izpodbijani vmesni sklep sodišča prve stopnje.

3. Nasprotna udeleženka je zoper pravnomočni sklep vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Argumentira, da gre v konkretni zadevi, upoštevaje pravnomočno denacionalizacijsko odločbo Upravne enote Murska Sobota št. 321-713/92 z dne 17. 5. 2010, s katero je ta zavrnila predlagateljičino zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, za res iudicata. Ker sodišči predlagateljičinega predloga nista zavrgli, je podana kršitev določb postopka. Izpostavlja še, da je bilo premoženje pok. F. H. še pred sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojnega področja, opr. št. SOD 797/45 z dne 17. 8. 1945, ex lege podržavljeno na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, ki je začel veljati 6. 2. 1945 in je bil pozneje dopolnjevan (Uradni list DFJ, št. 2/45, v nadaljevanju: Odlok) ter kasneje sprejetega Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46). Za vrnitev tako podržavljenega premoženja je podana upravna pristojnost po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Sodišči pa sta zmotno uporabili pravo in kršili določbe postopka tudi zato, ker po vsebini nista presodili navedb in dokazov nasprotne udeleženke v zvezi z madžarskim državljanstvom pok. H. v relevantnem obdobju in v tej zvezi pravico takratne Jugoslavije, da skladno z določbami Mirovne pogodbe, sklenjene v Parizu 10. 2. 1947, in po določbah Sporazuma o ureditvi nerešenih finančnih in gospodarskih vprašanj, ki sta ga Madžarska in Jugoslavija sklenili 29. 5. 1956 v okviru poravnave reparacijskih zahtevkov, odkloni izpolnitev zahteve predlagateljice. Odločbi sodišč sta tudi v nasprotju s sodno prakso višjih in Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah, s čimer je nasprotni udeleženki bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave). Nadalje meni, da ji je bila kršena tudi ustavna pravica, ki prepoveduje samovoljno (arbitrarno) odločanje, kar podrobneje utemelji. Po mnenju nasprotne udeleženke nižji sodišči napačno razumeta pravne posledice razveljavitve 92. člena ZDen, saj z razveljavitvijo omenjene določbe ni bilo poseženo v pravico upravičencev, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi kazenskih sodb, da vrnitve zaplenjenega premoženja ne zahtevajo po določbah ZDen, kar izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča U 719/94, II Ips 585/2000, ter odločbe Ustavnega sodišča Up-294/97. Navaja, da je predlagateljica z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo pred upravnim organom in po določbah ZDen že izčrpala izbirno pravico, po katerem postopku bo zahtevala vrnitev podržavljenega premoženja, pri čemer ni bistveno, da je postopek z izrednim pravnim sredstvom za razveljavitev odločbe o zaplembi premoženja začela in uspela doseči njeno razveljavitev šele po pravnomočnosti navedene denacionalizacijske odločbe. Nasprotno naziranje dovoljuje obid pravnomočne upravne odločbe. Poudarja pravno relevantnost dejstev, da se je pok. F. H. kot vidni član organizacije Kulturbund izrekel za nemško narodnost in da mu je bilo premoženje podržavljeno ex lege na podlagi Odloka 6. 2. 1945. Zato pravnomočna kazenska sodba o zaplembi premoženja v konkretnem primeru ni bila podlaga za prehod premoženja v državno last. Pravna podlaga za zaplembo premoženja, ki je navedena v zemljiški knjigi tega ne more spremeniti, saj je šlo zgolj za deklaratoren vpis in za izraz nepoznavanja prava s strani uradnikov. Sklepno še navaja razloge, zakaj bi prvostopenjsko sodišče moralo v postopek pritegniti še Občino A. in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Predlaga, da Vrhovno sodišče sklepa sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da predlog zavrže, podrejeno pa, da sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrnitev po vojni podržavljenega premoženja urejata ZDen in Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), ki določata tudi pravno podlago za uveljavljanje pravice do vrnitve podržavljenega premoženja. Iz ZDen in ZIKS, kljub cilju odprave krivic, ki je nedvomno skupen obema ureditvama, izhaja deloma različna ureditev pogojev vračanja po obeh zakonih (npr. rok za vložitev zahteve) kot tudi način, na katerega je bila izenačenost pravnega položaja upravičencev glede na cilj vračanja po ZDen in ZIKS uporabljena v odločbi Ustavnega sodišča Up-969/08. 7. Iz dosedanje sodne prakse izhaja, da je bilo vprašanje pravne podlage zahtevkov za vrnitev podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, ali je prešlo premoženje v državno lastnino na podlagi 1. oz. 2. točke (po samem predpisu 6. 2. 1945), ali pa 3. točke (z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja) prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ. Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, je premoženje postalo državno po samem Odloku in so lahko predlagatelji zahtevali vračilo premoženja v upravnem postopku ob pogojih ZDen. Če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, je po razveljavitvi kazenske sodbe predviden sodni postopek vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS. Prvi odstavek 145. člena ZIKS kot pravno podlago za uveljavljanje zahtevkov za vrnitev zaplenjenega premoženja po tem zakonu določa razveljavljeno kazen zaplembe premoženja, za odločanje o teh zahtevkih pa je po prvem odstavku 145.č člena ZIKS pristojno sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja, v nepravdnem postopku. Iz navedenega izhaja, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vrnitev podržavljenega premoženja odvisno predvsem od vprašanja, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno. Sodišče je zato v posameznem primeru dolžno na podlagi vse predložene listinske dokumentacije ugotoviti, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje preneseno v državno last. V okviru te presoje so lahko kljub njihovi deklaratorni naravi pomembni tudi zemljiškoknjižni vpisi prehoda premoženja na državo in zaplembne odločbe.

8. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), tako izhaja: - F. H. je bil s sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojnega področja št. Sod 797/45 z dne 17. 8. 1945 obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja zločinstva, veleizdaje, pripadništva okupatorjevim fašističnim organizacijam, ovaduštva, sodelovanja z okupatorjem in preganjanja Slovencev vse po čl. 13 in 14 UVS na smrtno kazen z obešanjem, na izgubo vseh političnih in državljanskih pravic in na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega premoženja (priloga A2). S sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 153/2012 z dne 1. 3. 2012 (priloga A4) pa se je navedena sodba Vojaškega sodišča spremenila tako, da je bil F. H. oproščen vseh obtožb iz navedene izpodbijane sodbe Sod 797/45; - iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska (priloga A7) zaplenjenih nepremičnin izhaja, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Zp 70/46-34 z dne 21. 2. 1946 (ki temelji na sodbi Vojaškega sodišča Sod 797/45) in vknjižena lastninska pravica na FLRJ do celote; - iz komisijskega zapisnika, ki je bil sestavljen dne 16. 10. 1945 v G. (priloga A27) izrecno izhaja, da je popis in zavarovanje imetja dosedanjega lastnika F. H. bilo opravljeno na podlagi zaplembe v smislu vojaškega sodišča Sod 797/45, pri navedbi, da bi se popis opravil na podlagi Odloka, pa je potegnjena vodoravna črta; - iz referata Kulturbunda (priloga B19) izhaja, da je v tej organizaciji sodeloval tudi F. H.; - iz izpiska iz matičnega registra o rojstvu Upravne enote v A. št. 211-3/2008-2742(224) z dne 7. 10. 2008 (priloga A21) izhaja, da je predlagateljica hči F. H.; - iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 21. 6. 2001 (priloga B15) izhaja, da je bil F. H. državljan bivše Kraljevine Jugoslavije z domovinstvom na dan 6. 4. 1941 v takratni občini A. Iz odločbe Upravne enote Murska Sobota št. 201-241/93-7 z dne 10. 6. 1999 (priloga B14) pa izhaja, da F. H. ni štel za državljana LR Slovenije in FLRJ od 28. 8. 1945 do svoje smrti; - v upravnem postopku pri UE A. je bil z odločbo št. 321-713/92 z dne 17. 5. 2010 zahtevek predlagateljice za vrnitev podržavljenega premoženja zavrnjen.

9. V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določbah Odloka AVNOJ-a (tako kot tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ni mogoče presojati pravilnosti aktov o podržavljanju), temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela oziroma štela, da je bilo premoženje že pred zaplembo s kazensko sodbo ex lege odvzeto na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a. V tej luči je ključna ugotovitev nižjih sodišč, da odvzem premoženja na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a izkazuje odločba Okrajnega sodišča v A. opr. št. Zp 70/46-34 z dne 21. 2. 1946 in zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek za sporne nepremičnine. Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 181/2012 z dne 23. 8. 2012 navedlo, da sodišče v postopkih za vrnitev podržavljenega premoženja nima pristojnosti za odločanje o tem, ali je okrajna zaplembna komisija pri izdaji zaplembnih odločb pravilno uporabila Odloke AVNOJ-a ali ne.

10. Nasprotna udeleženka gradi svoje stališče o obstoju pogojev za prehod spornega premoženja v državno last že 6. 2. 1945 "ex lege" na podlagi odloka AVNOJ-a na trditvi, da je bil F. H. "oseba nemške narodnosti". Vendar ta trditev nima opore v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, kjer take ugotovitve ni. Sicer pa podržavljenje ni veljalo za vse osebe nemške narodnosti, ampak samo za "nelojalne" osebe, kot izhaja iz določbe 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a in iz tolmačenja te točke, objavljenega v Uradnem listu DFJ št. 39/45. Iz odločb sodišč izhaja, da je bil F. H. jugoslovanski državljan na dan 6. 4. 1941, kar izhaja iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 21. 6. 2001 (priloga B15), iz odločbe Upravne enote A. št. 201-241/93-7 z dne 10. 6. 1999 (priloga B14) pa, da ni štel za državljana LR Slovenije in FLRJ od 28. 8. 1945 do svoje smrti. Iz navedenega je zaključiti, da je bil F. H. 6. 2. 1945, ko je stopil v veljavo Odlok, jugoslovanski državljan.

11. Revidentka pravilnost pravnomočne odločitve izpodbija tudi z argumentom, da je bilo o predlagateljičini zahtevi že pravnomočno odločeno v upravnem postopku. Sodni in upravni postopek sta med seboj prirejena, tako da se v vsakem postopku odloča o pravicah in obveznostih, ki spadajo v njegovo pristojnost. To pomeni, da se v upravnem postopku presoja zahteva za vrnitev podržavljenega premoženja na drugi pravni podlagi kot v sodnem postopku, iz česar sledi, da se pravnomočni učinki upravne odločbe ne raztezajo na sodno presojo zahtevka na drugi pravni podlagi (pa čeprav glede vprašanja vračanja istega premoženja).

12. V obravnavani zadevi je moralo Vrhovno sodišče v revizijskem preizkusu pravnomočne odločitve upoštevati pomembne ustavnopravne vidike obravnavane problematike, poudarjene v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-969/08 z dne 13. 5. 2010, zlasti kar zadeva varstvo pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Učinkovita uveljavitev pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, ki jo je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo vračanja premoženja tako v ZDen kot v ZIKS, ne more biti odvisna zgolj od sredstev, ki jih je nekdanja oblast izbrala (nemara res tudi podvajala) za dosego končnega cilja podržaviti zasebno premoženje. Ustavno sodišče je v svoji, že prej citirani odločbi, s tem v zvezi poudarilo: "Tako kot so bili kazenski postopki, v katerih so sodišča izrekala kazni zaplembe premoženja, po namenu enaki kasnejšim predpisom o podržavljenju (med zaplembo premoženja v kazenskem postopku in podržavljanjem na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu ZDen, z vidika cilja ni razlik; razlika je le v sredstvih, ki jih je za njegovo uresničitev država izbrala), sta po svojem namenu enaki tudi ureditvi vračanja podržavljenega premoženja po ZDen in ZIKS. Cilj obeh je poprava krivic. Zato je tudi vrnitev (na tak ali drugačen način) podržavljenega premoženja, četudi je urejena v različnih zakonih, v svojem bistvu enotna – odpraviti krivice, storjene na posameznikovem premoženjskem področju."

13. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sta sodišči zmotno tolmačili razveljavitev 92. člena ZDen, ker naj bi predlagateljica izčrpala izbirno pravico uveljavljanja vrnitve zaplenjenega premoženja s tem, ko je vrnitev zahtevala po določbah ZDen in je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen z odločbo UE A. št. 321-713/92 z dne 17. 5. 2010. 14. Pravico do rehabilitacije in odškodnine omogoča 30. člen URS za tiste, ki so bili po krivem obsojeni za kaznivo dejanje ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost. Zato je imel upravičenec F. H. možnost rehabilitacije tudi po tej poti in prav na take primere je mislilo Ustavno sodišče, ko je v odločbi U-I-10/92-19 presojalo ustavnost določbe 92. člena ZDen. V utemeljitvi svoje odločbe je v tretjem odstavku najprej ugotovilo, da imajo neupravičeno obsojeni pravico do rehabilitacije in do odškodnine po 30. členu URS in po 145. členu ZIKS, ki je ugodnejša od pravice, ki jo imajo po ZDen. V četrtem odstavku utemeljitve odločbe je navedlo (hipotetičen) primer, ko bi bila s pravnomočno sodno odločbo odpravljena kazen zaplembe premoženja, premoženje pa še ne bi bilo vrnjeno oz. škoda ne bi bila poravnana. Ker je 92. člen ZDen predpisoval, da je treba tudi za take primere uporabiti določbe ZDen, je Ustavno sodišče razveljavilo določilo 92. člena ZDen, ki je posegalo v pravnomočno sodno odločbo. Glede na to, da je bila sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 153/2012, s katero se je sodba Vojaškega sodišča spremenila tako, da je bil F. H. oproščen vseh obtožb iz navedene izpodbijane sodbe Sod 797/45, izdane po pravnomočnem zaključku upravnega postopka, je neutemeljen revizijski očitek, da je predlagateljica svojo izbiro pravne podlage za vrnitev podržavljenega premoženja že izčrpala (v času upravnega postopka pravna podlaga po ZIKS sploh še ni obstajala). Prav tako je neutemeljeno revizijsko naziranje, da je predlagateljica s sprožitvijo postopka za razveljavitev krivične kazenske sodbe in vložitvijo zahtevka po določbah ZIKS izigrala pravnomočno odločitev v upravnem postopku. Predlagateljica je zgolj izkoristila pravne možnosti, ki jih je imela na voljo na podlagi zakona.

15. Revizijsko sodišče sklepno navaja, da gre v 1. točki prvostopenjskega sklepa za vmesni sklep, kjer je odločeno le o podlagi zahteve za vrnitev določenega zaplenjenega premoženja. O obliki vračanja (v naravi ali z odškodnino) ter o zavezancih za eno od možnih oblik vrnitve premoženja bo prvostopenjsko sodišče odločalo v skladu s 145., 145.a in 145.b členom ZIKS v zvezi s 16. do 50. členom ZDen v nadaljnjem postopku. Zato je zaključiti, da v pravnomočnem vmesnem sklepu ni nobene pomanjkljivosti procesnopravne narave in da bo vprašanje zavezancev za vrnitev premoženja relevantno v nadaljevanju postopka.

16. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP in 37. člen Zakona o nepravdnem postopku).

17. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Odlok o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odsvojile, objavljen v Ur. l. DFJ, št. 2/45. Op. št. (2): ki je določal, da se za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958 in je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi obnove kazenskega postopka, uporabljajo določbe tega zakona.