Jedro

Po 17. členu ZDEN se ne vračajo potrošne stvari, katere so bile odvzete s pravnim poslom po 5. členu ZDEN, v postopku obvezne oddaje krušnega žita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu (1. odst. izreka) spremeni tako, da se zavrne predlog predlagajoče stranke, ki glasi: Upravičenki je zavezanec v treh mesecih po pravnomočnosti te odločbe dolžan vrniti odškodnino za podržavljeno premično premoženje 8940 kg semenske pšenice, 1493 kg ječmena in 10010 kg rži v vrednosti 7.428, USD v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada nominiranih v DEM, preračunano ob upoštevanju srednjega tečaja Banke Slovenije za USD in za DEM na dan izdaje te odločbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu predlagateljice in obvezalo zavezanca, da za odškodnino za podržavljeno premično premoženje in sicer semensko pšenico, ječmen in rž v opisani količini v vrednosti 7.428 USD v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada nominiranih v DEM, preračunanih na opisan način. Stroške postopka je naložilo predlagajoči stranki.

Proti odločitvi, da mora nasprotni udeleženec plačati odškodnino v opisani obliki se pritožuje Slovenski odškodninski sklad d.d.. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Iz zahteve vlagateljice je razvidno, da uveljavlja odškodnino zaradi premalo plačane kupnine za oddani živež, ki ga je bila dolžna oddati državi na podlagi takratnih predpisov. Šlo je za obvezno oddajo živilskih pridelkov po takratnih predpisih in bila je sporna višina odmene za oddano blago. V tem primeru ne gre za podržavljanje v pomenu 5. člena ZDEN, ker je obvezna oddaja temeljila na takratnih predpisih. Z višino se Slovenski odškodninski sklad ne more strinjati, saj prodajalka ni bila pripravljena sprejeti nesporne kupnine.

Na vročeno pritožbo predlagateljica ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Predlagajoča stranka je podala najprej zahtevek za denacionalizacijo premičnega premoženja pri Upravni enoti Ljubljana, izpostava Bežigrad. Z dopisom z dne 25.3.1996 (list. št. 1) je upravna enota odstopila zadevo sodišču, ker je ugotovila, da ne gre za temelj podržavljanja po 3. ali 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDEN), Ur. list RS št. 27/91 in naslednji), ampak za 5. člen ZDEN, za kar je pristojno sodišče. V dokaznem postopku je sodišče na podlagi listin in zaslišanja tožnice ugotovilo, da je pravna podlaga za odločitev 5. člen ZDEN, kar pomeni, da so stvari prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Ugotovilo je, da je bila predvlagateljica prisiljena oddati žito, za kar so ji ponujali 7.000 takratnih dinarjev, sicer bi ji žita enostavno odvzeli. Tega denarja predlagateljica ni dobila plačanega.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v postopku za odškodnino za podržavljeno potrošno premično premoženje (genus). Gre za odškodnino za semensko pšenico, ječmen in rž, v zahtevani vrednosti na podlagi pravnega posla, ki je temeljil na tedanji zakonodaji.

Kaj je predmet vračanja v postopku denacionalizacije pove prvi oddelek 3. poglavja Zakona. V 17. členu je določeno, da se premičnine vračajo le, če gre za predmete kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti. Vračajo se tudi premičnine večje vrednosti, predmeti ali skupine predmetov osebne rabe upravičencev oziroma predmeti posebne priljubljenosti upravičencev ali njihovih pravnih naslednikov. V konkretnem primeru je šlo za pravni posel, katerega je predlagateljica morala skleniti za svoje premoženje, ki so vsa krušna žita. Leta 1945 je veljala uradba o načrtnem razdeljevanju in potrošni blaga. Za zagotovitev hrane, so bili sprejeti predpisi, ki so silili kmete v neekonomsko prodajo pridelkov. Z uredbo o odkupu in prometu krušnega žita za ekonomsko leto 1945/46 (Ur. list DFJ št. 58/45) so bila kot krušna žita našteta pšenica, rž, ječmen, oves, koruza, vse njihove mešanice, kakor tudi njihovi izdelki. Na podlagi te uredbe so zaradi prehrane vojaštva in prebivalstva lastniki morali na poziv narodne oblasti podati pooblaščenim odkupnim ustanovam po maksimiranih cenah tiste količine krušnih žit, ki se določijo po predpisih te uredbe (2. člen citirane uredbe).

Da je šlo tudi v predlagateljičinem primeru za takšen posel povejo tudi listine, katere je predložila predlagateljica (A1). Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko ugotavlja, da je šlo za pravni posel, ki ga je predlagateljica ob grožnji nasilnega odvzema morala skleniti in da torej gre za pravni posel iz 5. člena ZDEN. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja v mejah uradnega preizkusa materialnega prava (2. odstavek 365. člen ZPP/77), da zahteva predlagateljica odškodnino za stvari, ki jih zakon ne predvideva. Obseg vračanja neopravičeno odvzetega premoženja je v zakonu določen.

Gotovo je bilo v obdobju planskega gospodarstva po vojni veliko pravnih poslov za potrošne stvari, ki so bili sklenjeni proti volji kmetov. Vendar je v 17. členu določeno, katere premične stvari se vračajo in med temi stvarmi niso naštete generične stvari. Podobno stališče je bilo že zavzeto v sodni praksi (na primer odločba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I CP 272/94).

Ker je sodišče prve stopnje z odločitvijo zmotno uporabilo določbe ZDEN, dejansko stanje pa je bilo pravilno ugotovljeno, med postopkom pa niso bile podane procesne napake, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje sklep spremenilo tako, da je predlog zavrnilo (4. točka 373. člena ZPP/77 v zvezi s 37. členom ZNP).