Jedro

Tožnica je, ko je bila zaslišana kot stranka, potrdila svoje trditve o kraju in načinu padca. Zaslišanje strank je tudi dokaz, s katerim se lahko ugotovijo sporna dejstva, in ga mora sodišče, tako kot vsak drug dokaz, oceniti. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj (glede na zavrnitev tožbenega zahtevka in neobstoj nasprotnega dokaza očitno) ne verjame tožničini izpovedbi oziroma zakaj jo šteje za neverodostojno, se izpodbijane sodbe ne more preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2008 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 1.081,20 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je natančno opisala potek škodnega dogodka, kako in kje je padla. Ponovno pojasnjuje, da je padla neposredno pred vhodnimi vrati poslovne stavbe toženke in se pri tem telesno poškodovala. Nobenega razloga ni, da ne bi izpovedovala po resnici. Sodišču prve stopnje očita, da se do njene izpovedbe ni opredelilo, saj ni navedlo niti enega razloga, zakaj ji ni sledilo. Sodišče mora namreč navesti razloge, zakaj sledi ali ne sledi izpovedbi določene priče ali stranke. Tako bi moralo sodišče prve stopnje njeno izpovedbo natančno oceniti in obrazložiti, zakaj ji ne verjame. Izpodbijane sodbe se zato ne da preizkusiti. Nadalje navaja, da razna poročila in poškodbeni listi pogosto navajajo nenatančne opise, ne le nastanka škodnega dogodka, pač pa tudi posledic, saj so ti namenjeni za različne potrebe in ne za morebiten dokaz v pravdnem postopku. Ne glede na to, iz obrazcev, ki se nahajata v spisu, izhaja, da je tožnica padla pri prihodu na delo. Tudi priča M. B. je potrdil, da je prišlo do poškodbe in da je bil obrazec prijave poškodbe pri delu izpolnjen z zamikom. Toženka torej ni izkazala, da bi bili obrazci prirejeni oziroma izpolnjeni na tožničino željo. V nadaljevanju opozarja na neprerekane trditve, da je bilo funkcionalno zemljišče, ki pripada toženkinemu poslovnemu prostoru, ograjeno z žično ograjo in ga v času škodnega dogodka ni uporabljala nobena druga pravna ali fizična oseba. Tožnica je v zvezi s tem izpovedala, da je spornega dne njen sodelavec le deset minut pred njenim prihodom odprl to ograjo. Zaključuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje nelogična, neprepričljiva in brez ustrezne obrazložitve. Glede odločitve o pravdnih stroških pa še navaja, da toženki ni mogoče priznati stroškov plačila DDV, saj njen pooblaščenec ni predložil listine, ki bi izkazovala njegovo zavezo za plačilo DDV.

3.Toženka je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da tožnica ni dokazala odločilnega dejstva, in sicer mesta padca, od katerega je odvisno, ali je podana toženkina odškodninska odgovornost. Pritožba utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba v zvezi s tem zaključkom nima zadostnih razlogov in se je zato ne more preizkusiti. Tako pritožba pravilno navaja, da je tožnica, ko je bila zaslišana kot stranka, natančno opisala kraj in način padca, ki je skladen z njenimi trditvami, da je torej padla neposredno pred vhodnimi vrati poslovne stavbe, v kateri ima toženka poslovne prostore. Nadalje pritožba pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj v tem delu ni verjelo tožničini izpovedbi oziroma zakaj naj bi bila ta neverodostojna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tožničine izpovedbe sploh ni ocenilo. Zaslišanje strank je namreč tudi dokaz, s katerim se lahko ugotovijo sporna dejstva (257. člen ZPP), in ga mora sodišče, tako kot vsak drug dokaz, oceniti (8. člen ZPP). Sodnik mora navesti argumente dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezen dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi (glej Jan Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 91). Ker sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj (glede na zavrnitev tožbenega zahtevka in neobstoj nasprotnega dokaza očitno) ne verjame tožničini izpovedbi oziroma zakaj jo šteje za neverodostojno, se izpodbijane sodbe ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje v skladu z gornjo obrazložitvijo oceni tožničino izpovedbo in torej ravna v skladu z 8. členom ZPP.

7.Pritožbeno sodišče še opozarja, da če sodišče prve stopnje dvomi v verodostojnost tožničine izpovedbe, mora (sploh ker listinski dokazi potrjujejo tožničine trditve o padcu na poti na delo zaradi poledenelih tal oziroma iz njih ne izhaja, da tožnica ne bi padla na zatrjevanem kraju, in ker toženka ni predlagala nobenega nasprotnega dokaza) v skladu z 285. členom ZPP to strankama razkriti in jima dopustiti možnost predlagati dodatne dokaze (npr. zaslišanje tožničinega nadrejenega I. K., ki naj bi glede na izpoved priče M. B. in vsebino izpolnjenega obrazca prijave poškodbe pri delu potrdil tožničino poškodbo, ali zaslišanje tožničine sestre, ki naj bi bila glede na vsebino omenjenega obrazca in tožničino izpovedbo priča dogodku). Upoštevaje procesni princip odprtega sojenja oziroma materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) mora sodišče v situacijah kot je predmetna, v izogib sodbi presenečenja, strankam razkriti svoje poglede na trenuten uspeh dokazovanja. Mnenja strank in sodišča glede uspešnosti dokaza so si namreč lahko različna. Lahko se zgodi, da stranka določenega dokaza ni predlagala, ker za mnenje sodišča ne ve ali pa ima glede razporeditve dokaznega bremena drugačno stališče kot sodišče. V takšnem primeru bo sodba za stranko presenečenje. Sodišče naj zato ne skriva svoje dokončne ocene, ki je v nasprotju z vtisom, ki sta si ga na podlagi izvedenega dokaznega postopka ustvarili stranki, in ocene, da predlagani ali izvedeni dokazi ne zadoščajo za to, da bi si lahko ustvarilo prepričanje o pravno odločilnih dejstvih. V skladu z 285. členom ZPP je torej nujno, da sodišče da pobudo strankam, da ponudijo (dodatne) relevantne dokazne predloge (glej Jan Zobec in Nina Betetto v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 351 in 589).

8.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.