Jedro

Zahtevati izročitev stvari v neposredno posest z upravičenjem njene uporabe smeta njen lastnik ali imetnik pravice stvarne služnosti rabe. Pravica se na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v zemljiško knjigo in ne že s sklenitvijo pravnega posla, ki predstavlja pravni naslov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena stranka tožečim strankam izroči v neposredno posest 958 m2 skladiščnih prostorov v kletnih prostorih poslovne stavbe tožene stranke, stoječe na parc. št. 158, k.o., ki so jih tožeče stranke po letu 1986 uporabljale za skladiščenje občinskih blagovnih rezerv, jim dopustiti prost dostop do njih ter opustiti vsako poseganje v neposredno posest tožečih strank. Sodišče prve stopnje je nadalje tožečim strankam naložilo, naj toženi stranki povrnejo njene pravdne stroške v znesku 92.823,00 SIT. Proti takšni sodbi so se pritožile tožeče stranke zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je pravna prednica tožečih strank Občina Škofja Loka s pravno prednico tožene stranke dne 1.8.1983 sklenila samoupravni sporazum o združevanju sredstev za izgradnjo skladišč za občinske blagovne rezerve. Pravni prednici sta nato 12.11.1986 sklenili samoupravni sporazum o medsebojnih razmerjih v zvezi s poslovanjem občinskih blagovnih rezerv, s katerim sta uredili uporabo skladiščnih kapacitet ter pravice občine iz naslova sofinanciranja. S sporazumom je bila občini nepogojno in trajno priznana pravica uporabe skladiščnih prostorov v obsegu 958 m2. Občina je tako pridobila trajno pravico uporabe omenjenih prostorov. Pravica uporabe je v sistemu družbene lastnine v skladu s tedaj veljavnimi predpisi vsebovala večino upravičenj, ki jih danes vsebuje lastninska pravica, torej tudi neposredno posest omenjenih prostorov. Pravni tememelj tožbenega zahtevka predstavlja pravica uporabe. Zaradi razlage samoupravnih sporazumov tožeče stranke vztrajajo pri predlogu za zaslišanje A.J.. Nadalje navajajo, da je sodišče zmotno naklonilo preveč pozornosti dejstvu, da je bil zahtevek na ugotovitev lastninske pravice tožnikov pravnomočno zavrnjen. Pravno podlago zahtevka predstavlja sporazum ne glede na rešitev lastninskega spora. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožečih strank in pri tem ni kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da je zahtevek tožečih strank za izročitev sporne nepremičnine v neposredno posest in prepoved posegov brez pravne podlage. Tožeče stranke zmotno menijo, da so s samoupravnim sporazumom - s pogodbo - na nepremičnini pridobile stvarnopravno pravico. Izročitev stvari v neposredno posest in njeno uporabo sme zahtevati njen lastnik (3. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90) ali imetnik pravice stvarne služnosti rabe (pravno pravilo paragrafa 504 Občega državljanskega zakonika - ODZ), vendar se stvarna pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobi (šele) z vpisom v zemljiško knjigo (33. in 52. člen ZTLR in pravno pravilo paragrafa 481 ODZ). Zahtevek tožečih strank, utemeljevan na istih samoupravnih sporazumih, za izstavitev listine, primerne za vpis solastninskega deleža tožečih strank na sporni nepremičnini, je bil pravnomočno zavrnjen. Medtem tožeče stranke zahtevka za ugotovitev pravice rabe oziroma za izstavitev listine, primerne za njen vpis v zemljiško knjigo, niti niso postavile. Znotraj zaprtega kroga pravic stvarnega prava in upoštevaje z zakonom določene pridobitne načine tako glede na tožbeni zahtevek in navedbe tožeče stranke niso upravičene do pravnega varstva, ki ga zahtevajo. Brez pomena bi bilo zato tudi izvajanje dokazov o vsebini samoupravnih sporazumov. Odločilnega pomena je, da že iz navedb tožečih strank ni razvidno, da bi pridobile pravico, ki bi vsebovala tudi stvarnopravna upravičenja, sama sprememba družbenolastninskih razmerij v zasebnolastninska, na kar se sklicujejo tožnice, pa tudi ne utemeljuje nastanka nove, kakovostno drugačne pravice. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.