Jedro

Revizijo po ZLPP opravlja Agencija v kontrolnem postopku. Ugotovljene nepravilnosti pa lahko sankcionira le s tistimi ukrepi, ki jih glede na naravo ugotovljenih nepravilnosti dovoljuje zakon, veljaven v času njihovega izreka.

Če je pri pravnih osebah, ki opravljajo gospodarske javne službe, možnost lastninjenja (tudi) po ZLPP, Agencija lahko opravi pri njih revizijski postopek.

Prenos kapitala (ali njegovega dela) na drugo podjetje brez nadomestila in tudi brez pravice upravljanja tega podjetja je bil po ZP možen samo v primerih iz 2. odst. 145.b člena ZP.

Oškodovanja družbene lastnine po 48. členu ZLPP niso nekaj drugega kot oškodovanja družbene lastnine po 48.a členu ZLPP. Slednja so samo očitnejši del oškodovanj iz 48. člena ZLPP, za katerega je zakonodajalec, zaradi njihove odprave, pooblastil Agencijo, da ustrezno ukrepa.

Presoja, ali je prišlo do zmanjšanja vrednosti družbenega kapitala ni odvisna od vprašanja, ali je prišlo do zmanjšanja družbenega kapitala kot celote, ampak ali je prišlo do zmanjšanja družbenega kapitala v subjektu, ki ga je brezplačno prenesel.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki spora nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji, Podružnica .. je v postopku revizije po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij ugotovila pri tožeči stranki oškodovanje družbenega premoženja. Do tega naj bi prišlo tako, da je tožeča stranka ustanovila podjetje v družbeni lastnini s firmo "T. d.o.o." ter nanj prenesla družbeni kapital brez pravice upravljanja novo ustanovljenega podjetja. Zato je tožeči stranki z odločbo naložila, da mora ugotovljeno oškodovanje družbene lastnine odpraviti tako, da naknjiži vračilo brezplačno izven sestavljenih oblik prenesenega družbenega kapitala v znesku 55.494.386,00 SIT, in vskladi delitev revalorizacijskih učinkov in dobička, kot da družbeni kapital ni bil prenesen. Svojo odločitev je temeljila na 8. točki 48.c člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo. Meni, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z zakonom, ker revizije pri tožeči stranki ne bi smela izvesti glede na to, da opravlja tožeča stranka dejavnost posebnega družbenega pomena, oziroma gospodarsko javno službo, razen tega pa do oškodovanja družbene lastnine sploh ni prišlo.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo s tem, da se vse vknjižbe in ukrepi, izvršeni na njeni podlagi, razveljavijo in vzpostavi stanje pred izdajo odločbe. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita zlasti, da je svojo odločbo utemeljilo na spornih dejstvih, o katerih sodišče prve stopnje sploh ni izvedlo dokazov, ker jih ni štelo za pomembne. Tožena stranka pri tožeči stranki tudi ne bi smela izvesti revizijskega postopka glede na to, kakšno dejavnost opravlja. Tožeča stranka je firmo T. d.o.o. ustanovila v skladu s takrat veljavnimi predpisi. V zvezi z njeno ustanovitvijo tudi ni prišlo do zmanjšanja družbenega kapitala kot celote. Zakaj naj bi prišlo do njegovega zmanjšanja, pritožbeno sodišče ni obrazložilo. Revizijskemu sodišču zato predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in pritožbo tožene stranke zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP) določa v 1. odst. 49. člena, da opravi postopek revizije v kontrolnem postopku Služba družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji (sedaj: Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje - v nadaljevanju: Agencija). V času uveljavitve ZLPP je veljal še zakon o službi družbenega knjigovodstva (Ur. list SFRJ štev. 70/83...79/90), po katerem je Agencija opravljala dela in naloge, za katere je bila pooblaščena, (tudi) v kontrolnih postopkih. Revizijo po ZLPP opravlja torej Agencija v kontrolnem postopku, katerega je bila pooblaščena izvajati že pred uveljavitvijo ZLPP. Toda v kontrolnem (revizijskem) postopku ugotovljene nepravilnosti lahko sankcionira le s tistimi ukrepi, ki jih glede na naravo ugotovljenih nepravilnosti dovoljuje zakon, veljaven v času njihovega izreka.

Tožeča stranka je opravljala (tudi) dejavnost posebnega družbenega pomena, oziroma gospodarsko javno službo, urejeno z zakonom. Po 1. alinei 1. odst. 2. člena ZLPP se ta zakon (ZLPP) ne uporablja za podjetja in druge pravne osebe, ki opravljajo dejavnost, kot jo je opravljala tožeča stranka, razen če ne bi poseben zakon določil drugače (2. odst. 2. člena ZLPP). Drugače je določil zakon o gospodarskih javnih službah (Ur. list RS štev. 32/93 - v nadaljevanju: ZGJS) v primerih iz 1. in 2. odst. 69. člena. V obeh primerih (ne samo v primeru iz 2. odst. 69. člena) pride v določenem obsegu do lastninjenja po ZLPP. Čim pa je tako, je stališče pritožbenega sodišča, da bo lastninjenje tožeče stranke potekalo (tudi) po določbah ZLPP, zaradi česar je tožena stranka lahko v revizijskem postopku ukrepala po določbah ZLPP, pravno pravilno. Ukrepala pa je lahko po ZLPP zato, ker je ZGJS, ki nakazuje na uporabo ZLPP, začel veljati že 2.7.1993, med tem ko je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala šele 29.11.1993. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev tudi pravilno, v skladu z določbami ZPP, oprlo na dejanske ugotovitve v revizijskem poročilu tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč v teku postopka izvedlo tudi dokaz z vpogledom v revizijsko poročilo. To pa je javna listina. Z revizijskim poročilom se zato dokazuje resničnost v njem ugotovljenih dejstev (1. odst. 230. člena ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovanje njihove neresničnosti (3. odst. ZPP). Tega pa tožeča stranka ni storila. Čim pa je tako, je v revizijskem poročilu ugotovljena dejstva pritožbeno sodišče lahko upoštevalo pri spremembi sodbe sodišča prve stopnje (2. točka 373. člena ZPP).

T. d.o.o. je bila po 36. členu zakona o podjetjih (Ur. list SFRJ štev. 77/88...61/90; v nadaljevanju: ZPod) novo ustanovljena družba z omejeno odgovornostjo. Omenjeno zakonsko določilo pa ni dovoljevalo prenosa družbenega kapitala na novo ustanovljeno družbo z omejeno odgovornostjo v družbeni lastnini brez pravice njenega upravljanja (3. odst. 36. člena ZPod v zvezi s 104. do 108. členom ZPod, 3. odst. 145.b člena ZPod). Pravne osebe po ZPod, ki so poslovale s sredstvi v družbeni lastnini, so se lahko pojavile brez znanega lastnika samo pri vsklajevanju organiziranosti že obstoječih organizacij, organiziranih po zakonu o združenem delu, z določbami ZPod (192. člen ZPod), sicer pa ne. Prenos kapitala (ali njegovega dela) na drugo podjetje brez nadomestila in tudi brez pravice upravljanja tega podjetja je bil po ZPod možen samo v primerih iz 2. odst. 145.b člena ZPod, to je znotraj povezav iz V.a poglavja ZPod (odločba Ustavnega sodišča z dne 13.7.1993 št. U-I-108/91-39 - Ur. l. RS štev. 42/93). Takšne povezave pa v obravnavanem primeru ni bilo. Zato je izvršeni prenos družbenega kapitala oškodovanje družbene lastnine po 8. točki 48.a člena ZLPP.

Oškodovanja družbene lastnine po 48. členu ZLPP niso nekaj drugega kot oškodovanja družbene lastnine po 48.a členu ZLPP. Slednja so samo očitnejši del oškodovanj iz 48. člena ZLPP, za katerega je zakonodajalec, zaradi njihove odprave, pooblastil Agencijo, da ustrezno ukrepa (48.c člen ZLPP). Eno od oškodovanj družbene lastnine po 48.a členu ZLPP, in sicer po njegovi 8. točki, je neodplačen prenos družbenega kapitala izven sestavljenih oblik, če je bila njegova vrednost pri tem zmanjšana. Presoja, ali je prišlo do zmanjšanja vrednosti družbenega kapitala pa ni odvisna od vprašanja, ali je prišlo do zmanjšanja družbenega kapitala kot celote, ampak ali je prišlo do zmanjšanja družbenega kapitala v subjektu, ki ga je brezplačno prenesel (odločba Ustavnega sodišča z dne 31.3.1994 štev. U-I-133/93-56 - Ur. list RS štev. 32/94). Stališče tožeče stranke, da je za odločitev pomembna samo okoliščina, da ni prišlo do zmanjšanja družbenega premoženja kot celote, zato ni sprejemljivo. Samo uspelo dokazovanje, da prenos kapitala, kot je bil izvršen, ne bi prav nič vplival na lastninjenje, vključno tudi na krog upravičencev do lastninjenja ne, bi morda lahko privedlo do zaključka, da oškodovanja družbene lastnine ni bilo. V omenjeno smer pa tožeča stranka niti zatrjevala ni ničesar. Zato pritožbenemu sodišču, glede na ugotovljeni brezplačen prenos družbenega kapitala, ni bilo treba utemeljevati, zakaj naj bi prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi niso podani tisti revizijski razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške revizijskega postopka: tožeča zato, ker z revizijo ni uspela, tožena pa glede na 1. odst. 155. člena ZPP.