Jedro

Dovolitev spremembe tožbe je smotrna vselej, če se s spremembo prihrani ali prepreči nova pravda in če se s tem tekoča pravda ne obremeni preveč.

Toženi stranki je pravni interes za vložitev pritožbe zoper sklep o (delnem) zavrženju tožbe treba priznati, saj zavrženje tožbe ne varuje pred njeno ponovno vložitvijo, poleg tega pa ima tožena stranka, ko se je enkrat spustila v obravnavanje glavne stvari, upravičen interes, da sodišče odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka proti njej.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje (sklep).

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe in tožbo zavrglo v delu, s katerim je tožeča stranka terjala ugotovitev, da so tožniki etažni lastniki stanovanj v stanovanjski hiši, ki stoji na parceli št. 274 in 275, k.o. N. in predstavljajo za prvotožečo stranko delež 14,0112 % od celote, za drugotožečo stranko 14,0058 % od celote, za tretjetožečo stranko delež 14,6814 % od celote, za četrtotožečo stranko 14,6814 % od celote, za petotožečo stranko 14,7033 % od celote, za šestotožečo stranko 14,6760 % od celote in za sedmotožečo stranko 13,2409 % od celote. S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo tožeča stranka vpisala v zemljiško knjigo kot lastnik parcel št. 274 in 275, k.o. N., in sicer do deleža, ki bo določen z etažnim načrtom. Tožeči stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.004,58 EUR.

Pritožbo vlaga tožena stranka vendar le zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe in njenem delnem zavrženju, ne pa tudi zoper sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da sprememba tožbe ni bila smotrna, saj to izhaja iz dejstva, da jo sodišče obravnava kot delni umik tožbe, pa tudi iz odločitve o njenem (delnem) zavrženju. Dodatno poudarja, da bi moralo sodišče o delnem umiku tožbe izdati ustrezni sklep, še prej pa pozvati toženo stranko, da se o tem izjasni, čeprav je že iz nasprotovanja spremembi tožbe jasno, da je tožena stranka nasprotovala tudi vsakršnemu umiku tožbe. Zato bi moralo sodišče meritorno odločiti o prvotno postavljenem zahtevku. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se sprememba tožbe ne dovoli in se s sodbo zavrne tožbeni zahtevek tudi 1. točki.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje s stroškovno posledico, saj tožena stranka za pritožbo nima pravnega interesa.

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi stališču tožnikov, da tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o (delnem) zavrženju tožbe (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Pravni interes tožene stranke je treba graditi na vprašanju, ali je zaradi izpodbijane sodbe prizadeta v svojem materialno- ali procesnopravnem položaju, kar se pokaže s primerjavo njenega pravnega položaja pred izdajo sodbe in po njej (materialni pritožbeni interes). Ker je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka, ji je pravni interes potrebno priznati (prim. Zobec, ZPP s komentarjem, 3. knjiga, str. 351 in 356-357).

S prvotno postavljenim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka (v prvi točki predloga) terjala ugotovitev, da so tožniki (so)lastniki nepremičnin s parcelno številko 274 in 275, k.o. N., s spremembo pa ugotovitev, da so tožniki etažni lastniki stanovanj v stanovanjski stavbi, ki stoji na navedenih zemljiščih. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe nerodno zapisalo, da gre za delni umik tožbe, saj gre, kot pravilno izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, za spremembo tožbe zaradi spremembe istovetnosti zahtevka (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ni namreč mogoče trditi, da je etažna lastnina nekaj manj od solastnine (le v tem primeru bi namreč lahko govorili o delnem umiku tožbe kot zmanjšanju ali skrčitvi zahtevka, prim. Galič, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, str. 215), pač pa gre za dve različni stvarnopravni entiteti. Solastnina je namreč lastnina več oseb na isti stvari, pri čemer je delež vsakega izmed njih določen v razmerju do celote, etažna lastnina pa lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (65. in 105. člen Stvarnopravnega zakonika). Ker je šlo v zadevi dejansko za spremembo tožbe, kar pomeni, da novo postavljeni tožbeni zahtevek nadomesti prvega, je bilo sodišče dolžno nadaljevati postopek po spremenjenem zahtevku, prvotno postavljenega pa se šteti za umaknjenega (prim. Wedam-Lukić, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, str. 206). Drži, da je po vročitvi tožbe za njeno spremembo potrebna privolitev tožene stranke, vendar pa jo sodišče lahko dopusti, kljub temu da se tožena stranka spremembi upira, če meni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med njima (185. člen ZPP). Tožena stranka vprašanje smotrnosti spremembe tolmači napačno. V tem oziru se namreč presoja le procesna smotrnost, ta pa je podana vselej, ko se z dovolitvijo prihrani ali prepreči nova pravda in se tekoča pravda ne obremeni preveč, ne pa tudi, ali je novo postavljeni zahtevek utemeljen (prim. I Cp 1199/2004, II Cp 1365/2009, II Cp 1589/2004). O slednjem namreč sodišče odloči meritorno s sodbo. Potrebno je namreč spoštovati načelo dispozitivnosti, po katerem so stranke tiste, ki razpolagajo zahtevki, sodišče pa razpolaganja ne prizna le v kolikor ta nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim načelom (3. člen ZPP). Zato mora sodišče spremembi tožbe ugoditi vselej, ko tožnik na podlagi že zbranega procesnega gradiva uveljavlja le drug tožbeni predlog oziroma nasprotno, spremembe tožbe ne dovoli le, če novo postavljeni zahtevek s prvotnim nima prave zveze (prim. Wedam-Lukić, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, str. 205). Zato pritožba nima prav, ko trdi, da je šlo za delni umik tožbe. Šlo je za drugi tožbeni zahtevek. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ta tožbeni zahtevek, pa se pritožba ne protivi.

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Tožena stranka mora po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje stroške vložene pritožbe, tožeča stranka pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje.