Jedro

Na zahtevo stranke ni mogoče uvesti postopka na razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Postopka na odpravo odločbe po nadzorstveni pravici iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 263. člena ZUP pa tudi ni mogoče uvesti, če je od dokončnosti odločbe potekel 5-letni rok.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnikov za odpravo in razveljavitev po nadzorstveni pravici odločbe občine z dne 9.5.1978 in odločbe občine z dne 19.7.1985. Z odločbo z dne 9.5.1978 je bilo investitorjema dano lokacijsko dovoljenje za gradnjo objekta za avtomatsko pranje avtomobilov, montažo in skladiščenje gum, z drugo citirano odločbo z dne 19.7.1985 pa je istima investitorjema dano lokacijsko dovoljenje za gradnjo prizidka k delavnici za zamenjavo gum. Tožena stranka ugotavlja, da sta obe lokacijski dovoljenji pravnomočni, od njune dokončnosti pa je poteklo več kot pet let, zato zaradi poteka roka ni pogojev za uvedbo postopka za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (3. odstavek 264. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici pa lahko zahteva le javni tožilec ali družbeni pravobranilec in ne tudi stranka (2. odstavek 264. člena ZUP).

Tožniki v tožbi navajajo, da so pri vložitvi zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe z dne 9.5.1978 in odločbe z dne 19.7.1985 izhajali iz spremembe političnega sistema, v katerem naj bi se vsi državljani enakovredno obravnavali. Dosedanje izkušnje tega ne potrjujejo. Do leta 1975 je predmetno območje - zemljišče bilo predvideno za zelenitev kot varnostni pas hiš tožnikov pred škodljivimi vplivi močne obremenjene ceste. Po spremembi ZN v letu 1975 je bila na zemljišču parc. št. 278/3 predvidena gradnja avtopralnice in stanovanjske hiše kot enega objekta. Na prošnjo investitorjev je izvršni svet občine odobril odmik od ZN za gradnjo dveh ločenih objektov. V letu 1978 je kljub nasprotovanju sosedov bilo investitorjema izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo ločenih objektov, ki je pravnomočno. V letu 1980 je investitor na zemljišču, kjer bi po pravnomočnem lokacijskem dovoljenju morala biti zelenica, začel utrjevati teren za parkirišče. Kljub številnim pritožbam nihče ni ukrepal. Šele 2.8.1984 je organ prve stopnje izdal lokacijsko dovoljenje za gradnjo parkirišča, ki pa je na pritožbo tožnikov bilo odpravljeno. Investitor je med tem parkirišče dokončal in umaknil zahtevo za lokacijsko dovoljenje. Kljub številnim urgencam zaradi takšnega ravnanja, ni bilo nič narejenega. Smiselno predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeti stranki na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Tožniki so vložili zahtevo na odpravo in razveljavitev že citiranih pravnomočnih lokacijskih dovoljenj z dne 9.5.1978 in 19.7.1985, ki sta bili izdani investitorjema. Sporno ni, da sta obe citirani odločbi pravnomočni. Gre torej za izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uveljavljati le ob pogojih, določenih z zakonom. Po izrecni določbi 2. odstavka 264. člena ZUP (ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I smiselno uporablja kot republiški predpis) zahtevo za razveljavitev dokončne odločbe po nadzorstveni pravici lahko vloži le javni tožilec ali družbeni pravobranilec in ne tudi stranka, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka. Ker se tako na zahtevo stranke postopek za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici sploh ne more uvesti, ni pogojev za uvedbo postopka.

Odpravo odločbe po nadzorstveni pravici iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 263. člena ZUP lahko predlagajo tudi stranke. Toda postopek je mogoče uvesti le, če poleg obstoja zakonitega razloga za odpravo odločbe, še ni potekel predpisani 5 letni rok od dneva, ko je postala odločba v upravnem postopku dokončna (3. odstavek 264. člena ZUP). Tožniki ne izpodbijajo dejanske ugotovitve, da sta obe izpodbijani lokacijski dovoljenji že pravnomočni in da je od njune dokončnosti poteklo že več kot 5 let. Ker je torej že potekel skrajni rok, v katerem je še mogoče odpraviti odločbo po nadzorstveni pravici iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, ni pogojev za uvedbo postopka, zato je iz tega razloga tožena stranka pravilno zavrgla zahtevo tožnikov. V vloženi zahtevi niti v tožbi pa tožniki tudi ne zatrjujejo, da bi obe odločbi bili izdani kot posledica prisiljenja ali izsiljevanja organov, saj tožniki sami navajajo, da je bil zazidalni načrt spremenjen, na podlagi katerega sta bili izdani lokacijski dovoljenji.

Če sta investitorja ali eden izmed njih opravila določena gradbena dela brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja, pa to ni stvar tega postopka ampak pristojne urbanistične inšpekcije, ki je dolžna ukrepati po uradni dolžnosti.

Iz navedenih razlogov je moralo sodišče neutemeljeno tožbo zavrniti, na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi že citiranega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.