Jedro

Privatizacija stanovanj je urejena s kogentimi predpisi, ki natančno določajo pogoje prodaje in način oblikovanja cene, zato ni mogoče zahtevati razveljavitev takšne pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja.

Izrek

Tožnikova pritožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek po razveljavitvi kupoprodajne pogodbe št. 466/630/91, sklenjene med pravdnima strankama dne 11.12.1991 glede nakupa stanovanja v ... za ceno 343.412,00 SIT in sklenitvi nove pogodbe za ceno 95.636,30 SIT.

Zoper to sodbo se iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno temu pa, da jo razveljavi.

Zatrjuje, da je bila sporna kupoprodajna pogodba podpisana pod vplivom grožnje s strani tožene stranke, za razjasnitev tega pa predlaga zaslišanje priče in soočitev le te s tožnikom. Nadalje se sklicuje tudi na čezmerno prikrajšanje. Po sklenitvi kupoprodajne pogodbe je namreč sodni cenilec ocenil gradbeno vrednost stanovanja in ta vrednost se bistveno razlikuje od vrednosti, določeni v kupni pogodbi.

Pritožba ni utemeljena.

Stanovanjski zakon (Ur. list RS št. 18/91) natančno določa pogoje, ki jih stranke, bivši imetniki stanovanjske pravice in bivši lastniki stanovanj, morajo upoštevati pri sklepanju pravnih poslov, s katerimi se družbena stanovanja lastninijo oz. privatizirajo (VIII. poglavje).

Kogentnost teh določb izključuje uporabo določb Zakona o obligacijah glede sklenitve pogodbe, s tem pa tudi določb o napakah volje - grožnje ter določb o čezmernem prikrajšanju, ki ju kot pritožbena razloga uveljavlja pritožnik. Stanovanjski zakon namreč točno določa način izračuna vrednosti stanovanja, predpisuje pa tudi način odkupa in možnosti popustov, kar nedvomno pomeni, da je kupnina določena in zato ne moremo govoriti, da se v primeru, ko se družbena stanovanja lastninijo po določbah stanovanjskega zakona, prodajajo po tržni vrednosti. Prav zaradi tega, ker je kupnina določena, pa sklicevanje na čezmerno prikrajšanje ne pride v poštev. Nadalje je navedba v pritožbi, da je pritožnik sklenil pogodbo pod vplivom grožnje, nesmiselna, saj stanovanjski zakon nalaga vsem lastnikom stanovanj dolžnost prodaje stanovanj ob pogojih, ki jih določa zakon. Zakon torej daje možnost imetniku stanovanjske pravice od lastnika stanovanja zahtevati prodajo, pa tudi sodno varstvo, v kolikor slednji tega noče. Zato o kakšni grožnji, pod katero naj bi bila sklenjena prodajna pogodba, ni mogoče v teh primerih govoriti.

Pritožbena razloga torej v nobenem pogledu nista utemeljena.

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).