Jedro

Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe kot očitno neprimeren, oziroma tak, ki ne bi v ničemer pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja, saj se je o dejstvu, ki naj bi bilo predmet dokazovanja z izvedencem, prepričalo z zaslišanjem očividcev, torej v konkretni situaciji z močnejšim dokazom.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot strošek nastal pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti 800 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Sežani je bil S.J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba v kateri mu je bila določena kazen tri mesece zapora ter preizkusna doba eno leto in šest mesecev. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitane procesne kršitve namreč niso podane, deloma pa zagovornik izpodbija tudi dejansko stanje kot zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, kar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v vsebinski obrazložitvi svoje zahteve očita sodišču kršitev določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravice do obrambe. Absolutno bistveno kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi sodišče storilo s tem, da izpodbijani sodbi ne vsebujeta obrazložitve glede bistvene okoliščine in sicer zakaj bi obdolženec v danih razmerah moral pričakovati manever D.V. Trditev v zahtevi ni utemeljena, saj iz obrazložitve obeh izpodbijanih sodb jasno izhaja, da bi obdolženec moral pričakovati zavijanje voznice D.V. glede na upočasnjeno premikanje kolone, kjer je prva v koloni vozila prav voznica, ki je potem zavila v levo, glede na razmere na tem delu ceste, kjer je s prometnim znakom označeno križišče s stransko cesto, nato pa tik pred odcepom kažipot za levo v P. ter glede na dejstvo, da je D.V. že zelo zgodaj nakazala s smerokazom, da bo zavijala v levo (izpovedba oškodovane D.D.). Sodišče pa tudi ni zagrešilo navedene kršitve s tem, ko je kot navaja zagovornik v zahtevi v obrazložitvi navedlo, da je verjelo obdolžencu, oškodovanki ter pričama M. in V.V., ki so povedali, da so se vozila pomikala naprej in da so v koloni proti S. vozili že od Š., medtem ko je v izreku navedeno, da je obdolženec pri odcepu za P., ko je dohitel pred seboj v isti smeri vozečo kolono vozil, ki je nastala zaradi tega, ker je V.D. zavijala preko vozišča v levo v P., saj okoliščina, kdaj je obdolženec kolono dohitel ni pravno relevantno dejstvo. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa se nanaša le na nasprotja glede odločilnih oziroma pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, ki se nanašajo na predmet obtožbe in ki so v obravnavani sodbi tudi jasno navedena in obrazložena. Nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča glede drugih dejstev ali očitek, da ta dejstva niso ugotovljena, pa ne pomeni očitka kršitve določb ZKP, temveč nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa je na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja zagovornik v zahtevi že argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, tej presoji pa se v celoti pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Sodišče pa obsojencu tudi ni kršilo pravice do obrambe s tem, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu zagovornika, da postavi novega izvedenca cestno-prometne stroke ali njegovi zahtevi za dopolnitev izvedeniškega mnenja. Izvedenec namreč po mnenju zagovornika takrat ko je izdelal izvedensko mnenje, ni bil seznanjen z izpovedbami vseh zaslišanih prič, očividcev prometne nesreče. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je sodišče dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je o dejstvu ali je kolona vozil stala ali ne, torej o dejstvu o katerem naj bi zavzel stališče oziroma izdelal mnenje novo postavljeni izvedenec ali isti izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja, zaslišalo dve priči, očividca dogajanja M. in V.V. in je s tem dejansko stanje glede navedenega vprašanja razčistilo. Z dodatnim izvedeniškim mnenjem po mnenju prvostopenjskega sodišča ne bi pridobili bistveno nič novega, saj izvedenec na podlagi razpoložljivih podatkov ne bi mogel podati mnenja o tem, ali je kolona stala ali ne, ker bi to vprašanje namreč lahko najbolj pravilno ocenil na podlagi izjav prič, kar pa je že delo sodišča in ne izvedenca.

Sodišče je torej zavrnilo dokazni predlog kot očitno neprimeren, oziroma tak, ki ne bi v ničemer pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče se je namreč o dejstvu, ki naj bi bilo predmet dokazovanja z izvedencem prepričalo z zaslišanjem očividcev, torej v konkretni situaciji z močnejšim dokazom. Ne glede na navedeno pa tudi okoliščina, ali se je D.V. tik pred zavijanjem ustavila (kar problematizira zagovornik v zahtevi) ali pa je hitrost vožnje samo upočasnila, ni pravno relevantno dejstvo, saj obdolženec ne bi smel začeti s prehitevanjem glede na že ugotovljene relevantne okoliščine; počasi pomikajočo kolono vozil, ki se je bližala delu vozišča, kjer je s prometnim znakom označeno križišče s stransko cesto ter glede na dejstvo, da je oškodovanka s smerokazom nakazala zavijanje, in to precej časa preden je dejansko zavila.

Nestrinjanje zagovornika z vsebino izvedenskega mnenja, zatrjevanje, da je kolona vozil nastala že bistveno prej, preden je D.V. zavijala v levo in da zaradi njenega manevra kolona hitrosti vožnje ni spremenila, pa pomeni le nestrinjanje zagovornika z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma uveljavljanje razloga iz katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati pravnomočnih sodnih odločb. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve določb procesnega zakona, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi, ta pa je vložena deloma tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu (tretji odstavek 92. člena ZKP).