Jedro

Namena odpusta obveznosti in skrajšanja preizkusne dobe ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, kot je to storil upravitelj in delno tudi sodišče prve stopnje, ki je zaključilo, da dolžnica ne spada v kategorijo socialno ogroženih oseb. Nujno potrebno je namreč upoštevati tudi zaščito stečajnega dolžnika in zagotovitev njegovih vsaj minimalnih socialnih in materialnih pogojev za dostojno življenje.

Izrek

Pritožbi dolžnice se delno ugodi, izpodbijani sklep se v II. točki izreka spremeni tako, da se preizkusno obdobje skrajša na eno leto in dva meseca od začetka postopka odpusta obveznosti in zadnji dan poteče 3.4.2023.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (l.) upraviteljev ugovor proti odpustu obveznosti zavrnilo, (II.) ugovoru dolžnice pa delno ugodilo tako, da se preizkusno obdobje skrajša na dve leti od začetka postopka odpusta obveznosti in zadnji dan poteče 3.2.2024. 2. Zoper II. točko izreka sklepa se je pritožila dolžnica. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se preizkusna doba skrajša na šest mesecev oziroma eno leto.

3. Na pritožbo je odgovoril upravitelj, ki je navedbam v pritožbi nasprotoval. Navedb iz njegovega odgovora višje sodišče ne povzema, ker so za odločitev povsem nerelevantne (mestoma pa celo žaljive do dolžnice).

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti z dne 11.10.2021 začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnico, s sklepom z dne 3.2.2022 pa postopek odpusta obveznosti. Dolžnici je določilo preizkusno dobo treh let, tako da bi preizkusno obdobje poteklo 3.2.2025. Kot je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijanem sklepu, pa pri določitvi preizkusnega obdobja ni v zadostni meri upoštevalo dolžničinega zdravstvenega stanja in njenega počutja, zaradi česar je z izpodbijanim sklepom (po tem, ko je zavrnilo upraviteljev ugovor, s katerim je uveljavljal, da je dolžnica s tem, ko se mu ni odzvala na dopis, kršila svoje obveznosti) preizkusno obdobje skrajšalo na dve leti. Dodatno je pojasnilo, da obstoj okoliščin iz osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP ni podan, saj dolžnica prejema spodoben znesek pokojnine (936,00 EUR), katerega del je mogoče rubiti in ki je višji od prejemkov, ki zadoščajo za kritje minimalnih življenjskih stroškov, zato dolžnica ne spada v kategorijo najbolj ogroženih socialnih oseb, posledično pa preizkusnega obdobja ni mogoče skrajšati pod dve leti.

6. Dolžnica v pritožbi predlog za skrajšanje preizkusnega obdobja utemeljuje z navedbami, ki jih je sicer zatrjevala že v postopku na prvi stopnji, dodatno pa pojasnjuje, zakaj daljša preizkusna doba ne bo imela nikakršnega učinka na oblikovanje stečajne mase, saj pri tako visoki terjatvi stečajna masa, oblikovana glede na zmožnost stečajne dolžnice, ne bo pokrila niti stroškov stečajnega postopka.

7. Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki utemeljujejo skrajšanje preizkusnega obdobja po osmem odstavku 400. člena ZFPPIPP. Predvsem ne gre spregledati, da bo dolžnica letos dopolnila 90 let, da njene obveznosti, ki znašajo 368.133,00 EUR, praktično v celoti izvirajo iz njenega poroštva za dolg iz leta 2005 v višini 162.240,00 EUR, da je upnik terjatev pridobil že leta 2018 in da je bila dolžničina hiša, v kateri trenutno sicer še vedno prebiva, že leta 2021 prodana v okviru izvršilnega postopka. Že sodišče prve stopnje je na podlagi dolžničinih navedb zaključilo, da dolžnica ne funkcionira normalno ter predvsem, da je njeno zdravstveno stanje glede na njeno počutje in socialno stisko, v kakršni se je znašla, slabo.

8. Upoštevajoč vse navedeno je po prepričanju višjega sodišča podana izjemna okoliščina za znižanje preizkusnega obdobja na eno leto in dva meseca, saj pri skoraj 90 let stari dolžnici ni nikakršnih izgledov, da bi pridobila take prejemke, ki bi lahko povečali stečajno maso, iz naslova izterjave pokojnine pa daljša preizkusna doba tudi ne bo imela nikakršnih ekonomskih učinkov (kar je bil glavni razlog sodišča prve stopnje, ki je preizkusno dobo sicer skrajšalo, vendar na dve leti).

9. Namen instituta odpusta obveznosti ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov, pač pa vrnitev takih oseb v premoženjske razmere, ki jim omogočajo normalno življenje, vendar šele po tem, ko jim kljub njihovi aktivni angažiranosti ni uspelo poplačati svojih upnikov. Preizkusno obdobje je namenjeno (tudi) preverjanju dolžnikovega ravnanja in prizadevanja za poplačilo dolgov, njegove poštenosti in vestnosti. Določba o izrednem skrajšanju preizkusnega obdobja je bila sprejeta z namenom nepotrebno dolgotrajnega trajanja postopkov osebnih stečajev, v katerih se zaradi prenizkih dohodkov dolžnika stečajna masa sploh ne izoblikuje. V primeru daljšega preizkusnega obdobja so upniki (verjetno) poplačani v večji meri (kar je v konkretnem primeru tudi sicer vprašljivo glede na starost dolžnice in višino izterjave njene pokojnine, saj ne bodo pokriti niti stroški stečajnega postopka), vendar pa tega v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče upoštevati dolžnici v škodo tako, kot to meni upravitelj. Takšno stališče je v nasprotju z namenom odpusta obveznost, v konkretnem primeru pa tudi življenjsko povsem nesprejemljivo. Dolžnica zaradi starosti težko sprejema dejstvo, da je ostala ne le brez premoženja, pač pa tudi brez doma, kar zanjo zagotovo pomeni hudo socialno stisko, ki se bo še povečala, če bo upnik zahteval izpraznitev nepremičnine. Tudi s tem je povezano njeno težko zdravstveno stanje, ki ga je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, vendar pa ne upoštevalo v zadostni meri.

10. V postopku osebnega stečaja je določbe zakona potrebno uporabljati na način in v obsegu, kot ustreza vsebini in namenu tega postopka. Namena odpusta obveznosti in skrajšanja preizkusne dobe ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, kot je to storil upravitelj in delno tudi sodišče prve stopnje, ki je zaključilo, da dolžnica ne spada v kategorijo socialno ogroženih oseb. Nujno potrebno je namreč upoštevati tudi zaščito stečajnega dolžnika in zagotovitev njegovih vsaj minimalnih socialnih in materialnih pogojev za dostojno življenje, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Upoštevajoč starost dolžnice, dejstvo da nima nikakršnih realnih možnosti za dodatne prihodke, okoliščine, ki so privedle do visokih obveznosti, ter dejstvo, da dolžničina pokojnina ne zadošča niti za osnovno oskrbnino v domu ostarelih, je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.