Jedro

Posledica ugotovljenega neveljavnega odstopa od pogodbe je, da Pogodba do nadaljnjega ostane v veljavi. Revident bi bil torej upravičen uveljavljati primarni izpolnitveni zahtevek na izročitev pogodbenega števila delnic, in to le ob pogoju predhodne izpolnitve svoje pogodbene obveznosti plačila kupnine, saj sočasnost izpolnitve med strankama ni bila dogovorjena. Odškodnina bi v tem primeru prišla v poštev kumulativno le kot povrnitev škode zaradi morebitne zamude z izpolnitvijo.

Za uspešno uveljavitev zahtevkov zaradi neizpolnitve pogodbe je osrednja predpostavka razveza pogodbe. Da sta obe stranki šteli, da je pogodba razvezana, izhaja torej iz ravnanja obeh – tako tožeče stranke, ki uveljavlja odškodnino zaradi neizpolnitve, kot tudi tožene, ki je po skoraj treh mesecih po zapadlosti obveznosti plačila tožeče stranke delnice prodala tretjemu. Posledično ni mogoče govoriti o enostranskem odstopu od pogodbe tožene stranke in njegovi morebitni protipravnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločilo je, da med pravdnima strankama sklenjena Pogodba o prodaji in nakupu delnic z dne 26. 9. 2003 predstavlja fiksen posel. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je zaradi neplačila kupnine tožeče stranke v dogovorjenem roku prišlo do razveze pogodbe. Ker tožeča stranka kupnine tudi kasneje ni plačala, pogodbena obveznost tožene stranke ni nastopila in tako ni mogoče govoriti o kršitvah Pogodbe s strani tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po ugotovitvah sodišča druge stopnje iz Pogodbe o prodaji in nakupu delnic z dne 26. 9. 2003 izhaja, da pravdni stranki roka za plačilo kupnine nista določili kot bistveno sestavino pogodbe. Ne glede na to, da tožena stranka tožeči stranki ni ponudila primernega dodatnega roka za izpolnitev, je bila po mnenju sodišča druge stopnje tožeča stranka tista, ki je kršila pogodbeno dolžnost. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da bi tožena stranka takrat, ko je delnice prodala tretjemu, lahko odstopila od pogodbe brez dodatnega roka, saj je iz ravnanja tožeče stranke od zapadlosti njene pogodbene obveznosti do dneva sklenitve prodajne pogodbe s tretjim upravičeno sklepala, da tožeča stranka pogodbe ne namerava izpolniti.

3. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Tožeča stranka je z revizijo izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava se osredotoča na ravnanje tožene stranke, ki tožeči stranki po zapadlosti njene pogodbene obveznosti plačila ni postavila dodatnega roka za izpolnitev, temveč je delnice dne 19. 12. 2003 prodala tretjemu. S tem naj bi po mnenju revidenta kršila določbo drugega odstavka 105. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in neveljavno odstopila od Pogodbe, saj dogovor o zamudnih obrestih kot posledici zamude pri izpolnitvi kaže na to, da se pogodba ni štela za razdrto.

8. Revident prihaja sam s seboj v nasprotje, saj toženi stranki v reviziji (kot tudi v postopku na drugi in prvi stopnji) po eni strani očita neveljaven odstop od Pogodbe. V primeru ugotovljenega neveljavnega odstopa od pogodbe je posledica ravno v tem, da Pogodba do nadaljnjega ostane v veljavi. To pa pomeni, da bi bil revident upravičen uveljavljati primarni izpolnitveni zahtevek na izročitev pogodbenega števila delnic, in to le ob pogoju predhodne izpolnitve svoje pogodbene obveznosti plačila kupnine, saj sočasnost izpolnitve med strankama ni bila dogovorjena. Odškodnina bi v tem primeru prišla v poštev kumulativno le kot povrnitev škode zaradi morebitne zamude z izpolnitvijo, za kar pa revident izven navedb o zamudnih obrestih kot posledici zamude (njegove, to je revidentove pogodbene obveznosti), tudi ne poda nobenih trditev.

9. Po drugi strani pa kot odškodnino uveljavlja razliko med vrednostjo delnic v času vložitve tožbe in nakupno vrednostjo po Pogodbi med strankama, s čimer uveljavlja nadomestitev izgube, ki naj bi mu nastala, ker ni dobil ne le tistega, kar mu je bilo zagotovljeno s Pogodbo, temveč tudi obetajočega se zaslužka iz kasnejšega povišanja vrednosti delnic. Na ta način meri na uveljavitev pozitivnega pogodbenega interesa zaradi neizpolnitve pogodbe. Za uspešno uveljavitev zahtevkov zaradi neizpolnitve pogodbe pa je osrednja predpostavka, ki mora biti podana, ravno razveza pogodbe. Da sta obe stranki šteli, da je pogodba razvezana, izhaja torej iz ravnanja obeh – tako tožeče stranke, ki uveljavlja odškodnino zaradi neizpolnitve, kot tudi tožene, ki je po skoraj treh mesecih po zapadlosti obveznosti plačila tožeče stranke delnice prodala tretjemu. Posledično ni mogoče govoriti o enostranskem odstopu od pogodbe tožene stranke in njegovi morebitni protipravnosti.

10. Ob bok navedenemu revizijsko sodišče poudarja, da je bistvo določb OZ o Prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve v tem, da se o izbiri sankcij, ki jih bo uveljavljala, odloča ravno pogodbi zvesta stranka. Ker je v predmetni zadevi z neplačilom ob zapadlosti in tudi ne kasneje Pogodbo prekršila tožeča stranka, se bi sankcij, določenih v 103. in sledečih členih OZ, lahko poslužila le tožena stranka kot pogodbi zvesta stranka, katere pogodbena obveznost sploh še ni zapadla. Tudi iz opisanega razloga ravnanju tožene stranke ni mogoče očitati protipravnosti, ki bi bil podlaga vtoževani odškodninski terjatvi.

11. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.