Jedro

Če sodišče (prve stopnje) ne meni, da je zakon, ki ga mora uporabiti, v neskladju z Ustavo, mora na resne in argumentirane navedbe stranke v zvezi s tem odgovoriti, ker sicer krši pravico stranke do izjavljanja, pri tem pa mora nujno razlagati tudi Ustavo. Pritožbeni očitek toženca, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tako ravnati, torej podajati ustavnopravnih argumentov, ker je le okrajno sodišče, nasprotuje njegovemu lastnemu zavzemanju za ustavnopravni dialog s prav tem (okrajnim) sodiščem.

Obveznost iz petega odstavka 25. člena ZZdrS sama po sebi je (izrecno) sorazmerna, saj predvideva enako in ne daljše časovno trajanje obvezne zaposlitve v regiji specializacije ter sorazmerno in ne kakorkoli ponderirano vračilo sredstev.

Ni nobene podlage, da sodišče ne bi uporabilo predpisa, ker ne velja več v času sojenja. Predpisi urejajo razmerja v času, ko veljajo, sodišča pa praviloma presojajo razmerja, ki so obstajala v preteklosti. Veljavnost v času sojenja je pomembna za postopek, po katerem sojenje poteka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik naj sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožniku plača 10.945,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2015 dalje (I.). Višji zahtevek (za 1296,80 EUR) je zavrnilo (II.) in tožencu naložilo še povračilo tožnikovih pravdnih stroškov, 273,94 EUR (III.). Prisojeni znesek je sorazmerni del stroškov specializacije, ki jo je za toženca financiral tožnik, in sicer v skladu s pogodbeno zavezo, da se bo toženec bodisi zaposlil za čas trajanja specializacije v regiji le-te bodisi vrnil stroške v zvezi z njo. Toženec je bil namreč pogodbi ustrezno zaposlen manj časa, kot je znašala njegova specializacija.

2. Toženec se pritožuje iz vseh predvidenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), uveljavlja pa še kršitev Ustave RS (22. čl.) in EKČP (6. čl.). Predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe v ugodilnem delu ter opredeljuje pritožbene stroške.

Najprej očita, da sodišče ni zaslišalo kot pričo U. T., češ da je bil predlagan prepozno in navaja, da je brez svoje krivde šele po zaslišanju J. D. in R. N. izvedel za dejstva, o katerih bi znal izpovedati U. T. Potem meni, da njegova trditev, da v SB X ni bilo potrebe po njegovem delu, ni bila ustrezno prerekana in bi morala biti nesporno ugotovljena. Navaja (povzema) vrsto judikatov, ki naj bi podpirali navedene očitke o procesnih kršitvah. Nadalje meni, da je sodišče prekoračilo okvire odprtega sojenja, ko je tožnico vprašalo, s čim dokazuje svoje navedbe, ter graja, da ni imel primernega roka, da bi se izjavil o 6. pripravljalni vlogi.

Kot zmotno uporabo prava očita pritožnik razlago 25. čl. v času njegove specializacije veljavnega Zakona o zdravniški službi (ZZdrS), po katerem bi bil dolžan vrniti sredstva v primeru, če zaposlitev v regiji specializacije odkloni, sam pa je ni odklonil. Treba se je po njegovem držati jezikovne razlage predpisa. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti ZZdrS-F, ki je stopil v veljavo 22. 7. 2017, saj je njegovo razmerje s tožnikom trajalo do 1. 8. 2017, ko je prenehala doba, za katero bi moral biti zaposlen. ZZdrS v času sojenja ni več veljal, zato ga po mnenju pritožnika sodišče ne bi smelo uporabiti. Ker čl. 26/3 ZZdrS-F določa, da velja za zdravnike, ki so specializacijo začeli opravljati do 31. 12. 2019, velja tudi za toženca, meni ta, ki se spet zavzema za strogo jezikovno razlago. Navaja, da se je v l. regiji zaposlil 19. 2. 2017, tožba pa je bila tedaj že vložena in je preuranjena, saj bi se morda ponovno zaposlil v k. regiji. Navaja, da je bil sistem regij ukinjen zato, ker ni deloval. Zavezan bi bil vrniti del stroškov le za obdobje med 19. 2. 2017 in 1. 8. 2017, če bi tožnik dokazal, da je plačeval specializacijo, česar pa ni storil. Pritožba glede dejanskega stanja meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da so bile v SB X potrebe po njegovem delu, saj so takoj po njegovem odhodu zaposlili dva specialista. Ne bi pa smeli zaposliti treh. To po pritožnikovem mnenju ni logično in dokazuje ravno obratno. Potrebe po radiologu po mnenju pritožnika ni dopustno enačiti s potrebo po kardioradiologu, kar je njegova subspecializacija. Tudi ni bilo tožencu ponujeno delo na domu. Potem navaja, da ni bil odpuščen in da je kljub nevzdržnim razmeram in pretirani obremenitvi opravljal svoje obveznosti. Nadalje meni, da plačila specializacije niso bila dokazana, sam pa je dokazoval, da mentorstvo ni dobro delovalo, kar opozarja, da sploh ni bilo prerekano. Ni bilo po mnenju pritožnika dokazano, da sredstva niso šla za kakšen drug namen. Tudi višina sredstev za vračilo ni pravilno ugotovljena, saj bi bilo njegov študijski dopust treba upoštevati ne le v odnosu do neposrednega, pač pa tudi do glavnega mentorja.

Nadalje pritožnik meni, da je zmotna ocena sodišča, da ureditev po 5. odst. 25. čl. ZZdrS ni bila v nasprotju z Ustavo. Trdi, da je šlo za prekomeren poseg v svobodo dela, zakon bi moral omogočati prehajanje znotraj javne zdravstvene mreže, kot se je kasneje tudi spremenil. Meni, da okrajno sodišče ne more ocenjevati ustavnosti nekega predpisa. Meni tudi, da sporna določba ni jasna, določna in nedvoumna in je zato po njegovem kršeno načelo pravne države. Naposled meni, da je bilo kršeno načelo enakosti, ker ni dopustno prepuščati tožniku prosto odločitev, koga bo tožil in koga ne.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzel za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Najprej je treba poudariti, da pritožbeno sodišče v pravdnem postopku preverja kršitve določb pravdnega postopka (očitane in nekatere po uradni dolžnosti), in ne neposredno kršitve ustave. Res je, da sodišča sodijo po ustavi in zakonu, vendar velja hierarhija pravnih aktov. Glede razlogov, zaradi katerih se sme sodba izpodbijati, in se tičejo bistvenih kršitev postopka, po oceni pritožbenega sodišča ZPP ni v neskladju z ustavo in tudi nima praznine. Očitki kršitve postopka se morajo torej konkretizirati glede na veljavni zakon. Drugače povedano: kršitev človekovih pravic procesne narave je mogoče subsumirati in konkretizirati kot kršitev določb pravdnega postopka, vsebinskih pa kot kršitev materialnega prava.

7. Toženec je imel vse možnosti obravnavanja (enako kot tožnik), tako v dokaznem postopku, kot tudi v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnika. Vročene so mu bile vse vloge nasprotne stranke, tudi šesta, v kateri ni bilo navedenega nič bistvenega ali bistveno novega. Zakaj bi moral imeti vsaj osem dni časa, da na to vlogo posebej odgovori, pritožnik ne pojasni. Kljub njegovemu takojšnjemu grajanju tega ravnanja je treba ugotoviti, da mu sodišče ni kršilo nobenih procesnih pravic.

8. Tudi razpravnega načela sodišče ni kršilo, saj očitek, da je sodišče prekoračilo svojo vlogo v postopku, ko naj bi z vprašanjem tožniku, s čim dokazuje svoje navedbe, preseglo dolžnost odprtega sojenja, ni utemeljen. Po izrecni določbi 285. čl. ZPP mora sodnik postavljati vprašanja in skrbeti na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Ko je sodnica ravnala, kot se ji očita, zasluži pohvalo, ne pa graje.

9. Očitek, da je sodišče napačno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče U. T. kot prepozen, saj je šele iz zaslišanja prič R. N. in J. D. toženec izvedel za pomembna dejstva, o katerih bi vedel U. T., je prazen in kot tak neutemeljen. Pritožnik sicer izdatno navaja (pravilna in uveljavljena stališča sodne prakse in prof. Galiča) o tem, kdaj je dokaz prepozno predlagan nezakrivljeno, nič faktičnega pa ne pove o svoji situaciji, namreč katera naj bi bila tista številna pomembna dejstva, o katerih naj bi nezakrivljeno izvedel šele od prič R. N. in J. D. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 6. tč. 1. odst. 205. čl. ZPP, ko ni prekinilo postopka zaradi toženčevega predloga po sprožitvi zahteve za presojo ustavnosti ZZdrS, saj ga k temu v konkretnem primeru ne sili noben zakon. Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS), enako kot Ustava Republike Slovenije v 156. čl., v 1. odst. 23. čl. določa, da sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Sodišče je torej dolžno prekiniti postopek le, če meni, da je zakon protiustaven, če pa ne dvomi v ustavno skladnost zakona, podlage za prekinitev postopka ni.

11. Zavrniti je treba očitek, da okrajno sodišče ne more ocenjevati ustavnosti nekega predpisa. Če sodišče (prve stopnje) ne meni, da je zakon, ki ga mora uporabiti, v neskladju z Ustavo, mora na resne in argumentirane navedbe stranke v zvezi s tem odgovoriti, ker sicer krši pravico stranke do izjavljanja, pri tem pa mora nujno razlagati tudi Ustavo.1 Pritožbeni očitek toženca, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tako ravnati, torej podajati ustavnopravnih argumentov, ker je le okrajno sodišče, nasprotuje tudi njegovemu lastnemu zavzemanju za ustavnopravni dialog s prav tem (okrajnim) sodiščem.

12. Tudi z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje glede očitkov toženca o protiustavnosti zakonske ureditve njegovega položaja, konkretno 5. odst. 25. čl. ZZdrS, ki so navedeni v tč. 18. do 29. na straneh 14 do 20 izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče strinja. Ureditev bi bila lahko tudi drugačna, o čemer pričajo kasnejše zakonske spremembe, ki bi bile za toženca ugodnejše, vendar taka, kot je bila, ni bila v nasprotju z Ustavo, saj ni prekomerno posegla v svobodno izbiro dela glede na druge pravice, konkretno do zdravstvenega varstva.

13. 5. odst. 25. čl. ZZdrS, ki ga je glede na njegovo veljavnost prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo, se je glasil takole: „Specializant, ki odobrene specializacije ne konča v roku iz akta o odobritvi specializacije ali po končani specializaciji odkloni sklenitev delovnega razmerja v mreži javne zdravstvene službe za enkratno časovno obdobje trajanja specializacije v regiji, za katero mu je bila specializacija odobrena in specializant, ki mu je bila v skladu s tretjim odstavkom 18. člena tega zakona izdana odločba o trajnem prenehanju specializacije, mora zavodu povrniti vse stroške, nastale v zvezi s specializacijo.“

14. Kot bistveno med razlogi, zakaj taka določba ni nesorazmerno posegla v svobodno izbiro dela, kaže izpostaviti ugotovitev, da je bila omogočena izbira regije specializacije, obstajala pa je tudi možnost samoplačniške specializacije, česar pritožba ne izpodbija. Obveznost iz 5. odst. 25. čl. ZZdrS sama po sebi pa je (izrecno) sorazmerna, saj predvideva enako in ne daljše časovno trajanje obvezne zaposlitve v regiji specializacije ter sorazmerno in ne kakorkoli ponderirano vračilo sredstev.

15. Tudi očitek protiustavne odsotnosti zakonske izniansiranosti položajev, ko po specialistih po koncu specializacije v regiji ni potreb, ni utemeljen, in sicer že iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje in zadoščajo - toženec namreč ni dokazal, da po njegovem specialističnem delu v k. regiji ni bilo potreb. Prepričljiv je razlog, da o tem govori že dejstvo, da so po toženčevi odpovedi takoj zaposlili dva druga specialista. Da naj bi bil to ravno dokaz neobstoja potreb po specialistih, je povsem nelogično, toženec pa v pritožbi celo sam govori o nevzdržnih razmerah zaradi pretirane obremenitve.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 5. odst. 25. čl. ZZdrS, kot je veljal v času spornega razmerja. Z novelo ZZdrS-F, veljavno od 22. 7. 2017, je bila ta določba spremenjena, vendar je prvostopenjsko sodišče pravilno ni uporabilo zaradi prepovedi retroaktivne veljave predpisov. Toženec je specializacijo opravljal od 1. 7. 2007 do 30. 7. 2012, pogodbo o zaposlitvi pa je po uspešnem specialističnem izpitu skleni 10. 7. 2012 in jo 6. 5. 2014 odpovedal. Zato ne drži, da bi bil v razmerju s tožnikom do 1. 8. 2017, kar je datum, do katerega bi moral biti zaposlen v regiji specializacije. V razmerju s tožnikom je bil v času podane mu zaveze 28. 2. 2007, da bo ravnal po ZZdrS. Ni pa nobene podlage, da sodišče ne bi uporabilo predpisa, ker ne velja več v času sojenja. Predpisi urejajo razmerja v času, ko veljajo, sodišča pa praviloma presojajo razmerja, ki so obstajala v preteklosti. Veljavnost v času sojenja je pomembna za postopek, po katerem sojenje poteka. Zakaj je bila kasneje določba, ki je relevantna za ta spor, spremenjena, je zato sploh nepomembno. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi (ZZdrS-F) je po lastni določbi 30. čl. začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, to je bilo 22. 7. 2017, zato sklicevanje na 3. odst. 26. čl., ki določa, da velja (v relevantni določbi) za zdravnike, ki so specializacijo začeli opravljati do 31. 12. 2019, potemtakem pa tudi za toženca, ni utemeljeno.

17. Zavzemanje za jezikovno razlago relevantne določbe, češ da toženec sklenitve ni odklonil (pač pa jo je le kasneje odpovedal), je treba zavrniti kot umetno. Razume se, tudi po jezikovni razlagi, da sprejetje oz. ne-odklonitev pomeni ne le gole sklenitve zakonsko predvidene zaposlitve, čemur bi bilo zadoščeno že z njeno odpovedjo v naslednjem trenutku, pač pa to pomeni tudi spoštovati s sklenitvijo take pogodbe prevzete obveznosti.

18. Sporna določba 5. odst. 25. čl. ZZdrS (navedena zgoraj v tč. 13) je popolnoma jasna, določna in nedvoumna, zato ne drži, da je kršeno načelo pravne države. Zato ni prav nobenega dvoma, da mora po navedeni določbi toženec vrniti sorazmerni del sredstev za čas, ko ni bil zaposlen v regiji specializacije, in se sem ne všteje čas, ko je bil zaposlen v javnem zdravstvenem sistemu izven regije, konkretno v UKC Y. 19. Vprašanje dokazanosti, kam so šla sredstva tožnika, ni pomembno, prav tako ne kakovost mentorstva. Ni sicer povsem razumljivo, kam pritožnik meri s temi očitki. Zagotavljanje sredstev za specializacije zdravnikov, plače in druge stroške za mrežo javne zdravstvene službe iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja je opredeljeval 2. in 4. odst. 25. čl. ZZdrS. Če toženec meri na neizpolnitev ali izpolnitev z napako, so ti očitki neutemeljeni že zato, ker sploh ni sporno, da je specializacijo toženec opravljal in opravil (jo uspešno zaključil). Toženec denimo niti ne trdi, da npr. ne bi prejemal plače ali da bi sam moral kriti kakšne stroške v zvezi s svojo specializacijo namesto tožnika. Pritožnik tudi ne obrazloži, kam naj bi privedlo njegovo zatrjevanje napačnega izračuna sredstev, ki jih mora vrniti, češ njegov študijski dopust je treba upoštevati ne le v odnosu do neposrednega, pač pa tudi do glavnega mentorja. Ta pritožbena navedba je tako pomanjkljiva, da je nerazumljiva.

20. Končno pa je pavšalen in nerazumljiv tudi očitek, da tožnik ni tožil vseh nekdanjih specializantov, ki so bili v podobnem oz. primerljivem položaju kot toženec. Na koga konkretno toženec misli, ni jasno. Vsekakor ne gre za to, da bi bila podana kakšna pomanjkljivost glede pasivne procesne legitimacije, česar očitno ne misli niti toženec. Zdi se, da gre za razmišljanje, ki ga ponazarja znan slovenski rek, ki pa kot argument za utemeljevanje kršitve načela enakosti pred zakonom ni prepričljiv.

21. Pritožbeni očitki se tako vsi izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo relevantnih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; toženec mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožnik pa svojih stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasil (1. odst. 154. čl. ZPP).

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-275/06 z dne 29. 5. 2008. Tako tudi F. Testen, Izkušnje Vrhovnega sodišča v zvezi z vprašanjem ustavnosti in zakonitosti, Pravosodni bilten št. 2009/4, str. 23.