Jedro

Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine je v 17. členu ZTro. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakršnokoli povezavo s trošarinskimi izdelki. Plačnik trošarine je tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Solidarna odgovornost iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.

Obrazložitev

Tožba A.A. se zavrže. Tožba družbe C. d.o.o., se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ določil trošarinski dolg za pošiljko plinskega olja za pogonski namen iz tarifne oznake KN 2710 19 41, z zamudnimi obrestmi, skupaj v višini 11.547,65 EUR (točka 1 izreka), ki sta ga kot solidarna dolžnika dolžna plačati a) A.A., družbenik izbrisane družbe B. d.o.o. in b) C. d.o.o. (točka 2 izreka), v roku 30 dni od vročitve, sicer bo opravljena prisilna izterjava (točka 3 izreka), s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (točki 4. in 5. izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopni organ uvedel postopek trošarinskega nadzora nad pravilnim izvajanjem trošarinskih predpisov, obračunavanjem in plačevanjem trošarine za energente pri družbah B. d.o.o., in C. d.o.o., zaradi kršitve trošarinskih predpisov, ki jih dokazuje dokumentacija, pridobljena v carinski preiskavi. Predmet trošarinskega nadzora je bila ena pošiljka plinskega olja za pogonski namen (tarifna oznaka 2710 19 41 KN), ki je bila iz druge države članice EU – Republike Avstrije vnesena v Republiko Slovenijo dne 7. 2. 2005. Trošarina v Republiki Avstriji ni bila plačana, ker je bilo mineralno olje odpremljeno v režimu odloga plačila trošarine in jo je spremljal trošarinski dokument o dobavi trošarinskih izdelkov – mineralnih olj (v nadaljevanju TD) s št. 32 637. Po ugotovitvah prvostopnega organa je TD slovenskemu prejemniku družbi B. d.o.o., izdal dobavitelj D..

Solidarni dolžnik A.A., zoper katerega se je postopek nadaljeval po ugotovitvi, da je družba B. d.o.o., izbrisana iz sodnega registra, se postopka ni udeleževal, niti ni posredoval pripomb na zapisnik. Pooblaščenec družbe C. d.o.o., pa na zapisnik o razgovoru, na katerem je bil seznanjen z listinami, ni imel pripomb, izjavil pa je, da je obravnavano pošiljko kupil, ker je bila „roba“ za 2 SIT cenejša od tiste, ki jo je kupoval pri prejšnjem dobavitelju. Ugotovitve trošarinskega nadzora so navedene v zapisniku o trošarinskem nadzoru z dne 9. 2. 2007. Prvostopni organ citira Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 2/07, ZTro-UPB3), vendar so določbe, ki jih navaja po vsebini enake določbam Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04, ZTro-UPB2 – v nadaljevanju ZTro) in sicer 1. in 5. točko 4. člena, 2. točko drugega odstavka 7. člena, prvi in drugi odstavek 29.a člena, 29.b člen, 63. člen in 64. člen ZTro. Vsebina in oblika TD, ki ga mora izdati pošiljatelj, morata ustrezati obrazcu v skladu z Uredbo Komisije 2719/29 z dne 11. 9. 1992. Oblika in vsebina sta torej enotni, TD pa je skupaj z navodili za izpolnjevanje objavljen Prilogi 1 Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/04 do 17/07). Prvostopni organ ugotavlja, da je navedena družba nezakonito vnašala trošarinske izdelke iz druge države članice, saj lahko v režimu odloga plačila trošarine prejemajo trošarinske izdelke iz druge države članice le osebe iz 2. točke drugega odstavka 7. člena ZTro (imetnik trošarinskega dovoljenja, pooblaščeni prejemnik, nepooblaščeni prejemnik). V skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZTro mora gibanje trošarinskih izdelkov spremljati TD, ki ga opredeljuje 8. člen ZTro in ki mora biti izstavljen v petih izvodih, od katerega en izvod obdrži pošiljatelj; en izvod spremlja blago in je za prejemnika; en izvod spremlja blago in ga prejemnik potrjenega vrne pošiljatelju oziroma carinskemu organu; en izvod spremlja blago in je namenjen nadzornemu organu namembnega območja oziroma namembne države članice in en izvod je namenjen nadzornemu organu odpremnega območja.

Prvostopni organ navaja, da družba B. d.o.o., nikoli ni imela dovoljenja carinskega organa (pooblaščen prejemnik, trošarinsko dovoljenje, nepooblaščen prejemnik), na podlagi katerega bi lahko iz drugih držav članic EU pod režimom odloga plačila trošarine prejemala plinsko olje za pogonski namen (2710 19 41 KN). Navedena družba je imela dovoljenje pooblaščenega prejemnika samo in izključno za plinsko olje za gorivo za ogrevanje in to le v obdobju od 7. 3. 2005 do 1. 9. 2005. Kljub temu je po ugotovitvi carinskega organa na izvodu št. 3 TD v polju C zakoniti zastopnik te družbe potrdil prejem pošiljke plinskega olja za pogonski namen. Izvoda št. 3 in št. 4 obravnavanega TD nista bila predložena nadzornemu carinskemu organu v potrditev. Po navedenem je carinski organ ugotovil, da je šlo za nezakonit vnos trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo. Obveznost za plačilo trošarine pa je nastala, ko so bili trošarinski izdelki v Sloveniji sproščeni v porabo. Družba B. d.o.o. pa tudi ni vložila nobenega mesečnega obračuna trošarine, ki bi se nanašal na katerokoli drugo davčno obdobje, oziroma ni vložila obračuna trošarine, s katerim bi obračunala nastalo obveznost za obračun in plačilo trošarine za posamezno pošiljko trošarinskih izdelkov. Po ugotovitvah carinskega organa trošarina v Republiki Sloveniji ni bila plačana. Ker je po 3. točki prvega odstavka 16. člena ZTro nastala obveznost za plačilo trošarine (obveznost za plačilo trošarine nastane tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo iz države članice, razen v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki, dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri), je carinski organ na podlagi 6. točke drugega odstavka 17. člena ZTro-UPB3 opredelil navedeno družbo kot plačnika trošarine.

V nadaljevanju prvostopni organ ugotavlja, da je iz dokumentacije razvidno, da je dobavitelj D., 7. 2. 2005 odpremil mineralno olje v režimu odloga plačila trošarine družbi B. d.o.o., ki je potrdila prejem v polju C na hrbtni strani TD. Iz CMR je nadalje razvidno, da je bil prevoznik družba E. d.o.o.. Družba B. d.o.o. je istega dne izstavila račun družbi F. d.o.o., ta družba pa prav tako istega dne družbi C. d.o.o.. Družba F. d.o.o. je izdala za družbo C. d.o.o. tudi dobavnico, družba C. d.o.o. pa prevzemni list, prav tako 7. 2. 2005. Družba C. d.o.o. je tako po ugotovitvah prvostopnega organa kupila in prejela 32.097 litrov plinskega olja D2 s TD št. 32 637 z dne 7. 2. 2005. Ker je družba C. d.o.o. kupec, je na podlagi 6. točke drugega oziroma tretjega odstavka 17. člena ZTro tudi plačnik obravnavane pošiljke plinskega olja za pogonski namen.

Zapisnik o trošarinskem nadzoru z dne 9. 2. 2007 je bil 16. 2. 2007 vročen A.A., družbeniku družbe B. d.o.o., vendar ta nanj ni dal pripomb. Pripombe družbe C. d.o.o. je prvostopni organ kot neutemeljene zavrnil. Navedbe, ki se nanašajo na družbo G. d.o.o., je zavrnil, ker iz listin ne izhaja, da bi bila kupec obravnavane pošiljke navedena družba. Glede očitka o uporabi napačnega zakona o davčnem postopku, je prvostopni organ pojasnil, da je z uveljavitvijo Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št.117/06 – v nadaljevanju ZDavP-2) prenehal veljati Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 – ZDavP-1) in da je 418. člen ZDavP-2 določil, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu, torej po ZDavP-2. S sklicevanjem na 130. člen ZDavP-2 je kot neutemeljeno zavrnil tudi trditev pooblaščenca o napačni določitvi roka za pripombe. Predlagano zaslišanja prič in soočenje prvostopni organ zavrne, ker to ne bi vplivalo na drugačno odločitev. Tudi sicer prvostopni organ ugotavlja, da tožnik v svojih pripombah ni navedel dejstev ali predlagal dokazov, ki bi dokazovali nasprotno od ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi z vprašanji, ki jih je postavil, pa prvostopni organ pojasnjuje, da se v tem postopku veljavnost TD ne ugotavlja, ker je ta dokument le dokazilo o odpremi pošiljke v režimu odloga plačila trošarine iz druge države članice in o prejemu te pošiljke pri prejemniku v Sloveniji. Trditev, da je treba uporabiti zakonodajo države pošiljatelja, je zavrnil, ker jo tožnik uveljavlja na zmotnem mnenju, da je obveznost plačila trošarine nastala v trenutku prodaje srbski družbi G.. Pripombe, ki se nanašajo na prevoz trošarinskih izdelkov, je prvostopni organ zavrnil kot neupoštevne, ker v obravnavanem primeru ne gre za nepravilnosti med prevozom. Pripombe glede opredelitve nezakonitosti vnosa je zavrnil s pojasnilom o vsebini določb ZTro, glede ugotavljanja odločilnih dejstev brez ustne obravnave, pa z opisom poteka postopka, v katerem je po mnenju prvostopnega organa stranki bila dana možnost da sodeluje v postopku. V zvezi s tem se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-911/05-5 z dne 15. 12. 2006 in na 154. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP).

Pritožbeni organ, ki je odločal o pritožbi družbe C. d.o.o., se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in v celoti sledi obrazložitvi prvostopne odločbe (2. odstavek 254. člena ZUP). Zahteve po zaslišanju raznih oseb in različnih soočenjih v zvezi z identifikacijsko trošarinsko številko družbe B. d. n. o. (družba je spremenila pravnoorganizacijsko obliko iz d. n .o. v d.o.o.), je zavrnil kot neutemeljene in nepotrebne, saj ta številka navedeni družbi ni bila nikoli dodeljena in ni bila vpisana v bazo SEED (System for Exchange of Excise Data), opredeljeno z Uredbo Sveta št. 2073/2004 z dne 16. novembra 2004 (Uradni list EU, št. L359 z dne 4. 12. 2004). Tudi ni predpisano, da mora tuji pošiljatelj v tej bazi obvezno preverjati podatke in tudi ni pomembno v tem postopku, kdo je dobavitelju posredoval identifikacijsko številko, bistvo je, da je izvod 3 TD bil potrjen s strani družbe B. d.o.o. kot prejemnice v Sloveniji. Potrjen izvod ni bil predložen v potrditev nadzornem organu, na ta način pa je prišlo do nezakonitega vnosa trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo (3. točka prvega odstavka 5. člena ZTro). Ker je bila nepravilnost storjena v Republiki Sloveniji, pritožbeni organ zavrača tudi očitke, da bi bilo treba trošarino obračunati v odhodni državi Republiki Avstriji.

Kot neutemeljene zavrača tudi očitke o kršitvah sistema jamstva, ki velja v smislu Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. 12. 1992 s spremembami, in očitke glede napačne uporabe ZTro glede plačnika trošarine. V obravnavanem primeru ne gre več za gibanje trošarinskega izdelka in iz tega izhajajoča tveganja v smislu tretjega odstavka 15. člena Direktive, kot navaja tožnik, in s tem za solidarno zavezanost pošiljatelja. Ne gre za situacijo, kot jo prikazuje tožnik, saj se nepravilnosti niso zgodile med premikanjem blaga pod režimom odloga plačila trošarine do prejemnika, temveč pri prejemniku in pri tožniku kot kupcu, ki je nezakonito vneseno plinsko olje za pogonski namen kupil in ga dejansko tudi prejel. Zato ni podlage za poseganje po jamstvu imetnika odpremnega trošarinskega skladišča, saj se je ta razbremenil odgovornosti, ko je prejemnik prevzel pošiljko in to potrdil na TD. Zato je pravilna uporaba 16. člena ZTro, plačnike trošarine pa je treba poiskati z uporabo 17. člena ZTro. V obravnavanem primeru namreč ne gre za situacijo, kot jo prikazuje tožnik in ne gre več za gibanje trošarinskega izdelka in iz tega izhajajočega tveganja v smislu tretjega odstavka 15. člena Direktive.

Kot neutemeljene zavrne tožnikove zahteve po uporabi določb Carinskega zakonika skupnosti oziroma CZ, ki se ne uporablja od vstopa Slovenije v EU. Sporno plinsko olje za pogonski namen ni carinsko, ampak skupnostno blago in ni predmet uvoznih postopkov. Pritožbene ugovore glede potrjevanja spornega TD s strani slovenskih carinskih organov zavrne z obrazložitvijo, da TD ni bil predložen carinskemu organu, kar izhaja iz carinskih evidenc, v katere pritožbeni organ ne dvomi. Ne držijo niti tožnikove pavšalne navedbe, da naj bi slovenske carinske organe tuji pošiljatelj preko elektronskih povezav neposredno seznanil s prejemom sporne pošiljke iz Avstrije. Računalniško podprt sistem za gibanje in nadzor trošarinskega blaga znotraj Skupnosti (EMCS) se v času, ko je bilo blago vneseno v Republiko Slovenijo, v praksi še ni uporabljal, prav tako ne v času odločanja pritožbenega organa.

Pritožbeni organ očitke glede vodenja ugotovitvenega postopka zavrne kot neutemeljene. Iz istih razlogov kot prvostopni organ zavrne dokazne predloge zaslišanja raznih domačih in tujih fizičnih oseb.

Tožbo vlagata družba C. d.o.o. in A.A., za katerega tožba navaja, da je stranski udeleženec.

S tožbo izpodbijata prvostopno odločbo iz razloga napačno uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijan akt ničen (razlogi po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Menita, da Carinski urad Ljubljana ni stvarno in krajevno pristojen za obračun trošarine, ker naj bi nepravilnost nastala v Republiki Avstriji s tem, ko je avstrijski trgovec prodal naftne derivate fizični osebi H.H., ta pa naj bi zastopal neobstoječo družbo G.. Kot dokaz navajata poročilo Urada za preprečevanje pranja denarja št. 436-s-1803-4594/2005-32 z dne 29. 12. 2005. Iz fotokopije dopisa carinske uprave št. 425-80/90-19/2005-0950-20 z dne 28. 10. 2005 naj bi izhajalo, da je avstrijski trgovec ponaredil trošarinske listine, saj naj bi bili po ugotovitvah sodnega izvedenca podpisi in žigi ponarejeni in da A.A. ni podpisnik izvoda TD. To naj bi pomenilo, da B. d.o.o. ni prejemnik blaga oziroma trošarinski zavezanec. Zato naj bi bilo treba vprašati I.I., kdo je izpolnil tretji izvod TD. Družba D., ki je izdala TD, pa naj bi imela možnost preverjanja, ali je oseba, ki je na TD navedena kot prejemnik, do tega upravičena.

Očitata kršitev 22. člena Ustave in absolutno bistveno kršitev postopka, ker naj tožena stranka ne bi izvedla nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je družba B. d.o.o. prejela naftne derivate. Carinski organ naj bi tako brez opore v dokazih neutemeljeno „fingiral“, da je družba B. d.o.o. kot prejemnik potrdila prejem mineralnega olja. Tudi v zvezi s temi očitki se sklicujeta na ugotovitve grafologa. Družba B. d.o.o., naj ne bi bila ne kupec ne prejemnik trošarinskih izdelkov. Tožena stranka naj bi nedopustno uvajala objektivno odgovornost dobrovernih kupcev. Glede opredelitev pojmov iz določb 16. in 17. člena ZTro navajata razlagalne metode in napotujeta na uporabo splošnih razlagalnih pravil. Zatrjujeta kršitev 14. člena Ustave, ker menita, da glede možnosti sklicevanja na dobro vero, ni stvarno utemeljenega razloga za razlikovanjem med fizičnimi in pravnimi osebami. Menita, da bi bilo treba v obravnavanem primeru uporabiti določbe Carinskega kodeksa Skupnosti ali Carinski zakon Republike Slovenije in 3. točko 15. člena v povezavi z 20. členom Direktive Sveta glede zavarovanja trošarine z jamstvom, ki ga zagotovi imetnik trošarinskega skladišča. Toženi stranki očitata, da ni bila zaslišana nobena priča oziroma direktorji družb, ki so sodelovali pri nabavi omenjenih energentov, ki bi lahko izpovedali, ali je bilo ustrezno dovoljenje vneseno v bazo podatkov SEED. Pravica do poštenega dokaznega postopka naj bi jima bila kršena, ker je upravni organ zavrnil vse dokazne predloge, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Iz seznama, ki naj bi ga podpisal I.I., naj bi bilo razvidno, da je kupec vseh mineralnih olj družba G. d.o.o., ki naj bi vplačala varščino za plačilo trošarine. Očitata, da se v postopku odločilna dejstva niso ugotovila, in da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navajata vprašanja, ki jih je treba postaviti pri zaslišanju prič, I.I., J.J., A.A..

Razpravljata o opredelitvi pojma nezakonite sprostitve v porabo po ZTro. Sodišču predlagata prekinitev postopka in vložitev „pobude za začetek postopka za oceno ustavnost določb“ 8., 13., 13a., 16. in 17. člena ZTro. in predlagata njeno vsebino.

Navajata, da naj bi bile z navedeno zakonsko ureditvijo kršeni 2., 5., 14., 15., 22., 23., 33., 34., 35., 67. in 74. člen Ustave. Določbe ZTro naj bi bile nejasne, zapletene in nepregledne ter pomensko preveč odprte. Tretji odstavek 17. člena naj bi „stvarno neutemeljeno“ razlikoval med fizično in pravno osebo. ZTro naj bi bil protiustaven tudi zaradi napačne (protiustavne) in pristranske uporabe in interpretacije. Ukrep, določen z izpodbijano ureditvijo, naj bi bil nesorazmeren, država pa naj bi kršila svoje obveznosti. Protiustavno naj bi bilo tudi urejanje pravic in obveznosti s podzakonskimi akti, saj naj bi bilo iz odločb carinskih organov razvidno, da namerava država sprejeti pravilnik, ki bi določil višino zavarovanja za plačilo trošarine.

Sklepno predlagata, da sodišče v sporu polne jurisdikcije po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov, izpodbijano odločbo odpravi, ustavi plačila trošarine in odloči o stroških postopka in da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti zgoraj navedenih določb ZTro.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, v kateri je odgovorila na vse pritožbene navedbe.

K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo drugotožnika A.A. zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožbo sta skupaj po istem pooblaščencu vložila tako prvi tožnik kot A.A.. V tožbi je sicer navedeno, da je A.A. stranski udeleženec, pooblastilo, pa se nanaša na vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo. Položaja stranke mu po 19. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) ni mogoče priznati. A.A. je bil stranka v upravnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Zoper odločbo upravnega organa prve stopnje je imel interes vložiti pritožbo, pa tega ni storil. Po prvem odstavku 6. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, tega ni vložila. Zato je sodišče tožbo A.A. zavrglo na podlagi 7. točke prvega dostavka 36. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Tožba družbe C. d.o.o. ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Neutemeljeni so tožnikovi očitki glede kršitve pravil postopka. Prvostopni organ je pravilno seznanil tožnika z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki vplivajo na odločitev. Vsa pravno pomembna dejstva so razvidna iz listin in dokumentacije v upravnem spisu, s katerimi je bil tožnik seznanjen, zato tudi po mnenju sodišča zaslišanje predlaganih prič ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Po mnenju sodišča so vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovljena in sicer, da je v obravnavanem primeru šlo za eno pošiljko trošarinskih izdelkov, ki se je gibala pod režimom odloga plačila trošarine in sicer od osebe iz družbe države članice (Avstrije) v Slovenijo, ki jo je spremljal TD.

Tožnik ugovore glede stvarne in krajevne pristojnosti utemeljuje z navajanjem okoliščin (kot npr. družbo G.), za katere je že prvostopni organ pojasnil, da se ne nanašajo na obravnavani primer vnosa trošarinskih izdelkov. Tudi listine, ki jih je priložil tožbi, vključno s poročilom Urada za preprečevanje pranja denarja in izvedeniškim mnenjem grafologa, se ne nanašajo na pošiljko plinskega olja za pogonski namen, ki je bila iz Republike Avstrije vnesena v Republiko Slovenijo 7. 2. 2005, s št. TD 32 637. Zato s temi listinami tudi ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev glede prejemnika obravnavane pošiljke in utemeljevati kršitev ustavno procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. člen Ustave in 6. člen EKČP. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bil izvod številka 3 TD potrjen s strani prejemnika – družbe B. d. o. o in vrnjen tujemu pošiljatelju. Navedena pravna oseba, ki je potrdila prejem trošarinskega blaga, ni imela trošarinskega dovoljenja v Republiki Sloveniji in ni bila pooblaščeni oziroma nepooblaščeni prejemnik za trošarinsko blago v režimu odloga plačila trošarine. Dovoljenje, ki ga je imela, je pridobila kasneje in ne za to vrsto trošarinskih izdelkov. Že iz navedenega izhaja, da na ta način niso bili izpolnjeni pogoji iz 7. člena ZTro. Potrjen izvod TD ni bil predložen potrditvi nadzornemu organu, to je carinskemu uradu, in je tako potrditev prejema blaga s strani prejemnika družbe B. d.o.o. neverodostojna ter je na ta način tudi po prepričanju sodišča prišlo do nezakonitega vnos navedenih trošarinskih izdelkov v Slovenijo iz druge države članice. V zadevi je nesporno ugotovljeno, da trošarina za navedeno trošarinsko blago ni bila plačana in da je tožnik kupec in dejanski prejemnik navedenega blaga.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je po mnenju sodišča prvostopni organ tožnika pravilno zavezal k plačilu trošarine kot kupca nezakonito vnesenega blaga in kot solidarnega dolžnika skupaj s prejemnikom na pravni podlagi 6. točke tretjega odstavka 17. člena ZTro-UPB2 (6. točka drugega odstavka 17. člena ZTro-UPB3 ima identično določbo) v povezavi s četrtim odstavkom istega člena. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni sporno, da je bila nepravilnost storjena na ozemlju Slovenije in da je v Sloveniji prišlo do nezakonite potrditve prejema trošarinskih proizvodov s strani družbe B. d.o.o., ki za navedeno blago ni plačala trošarine in so bili ti proizvodi na ta način brez plačila trošarine sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih je carinski organ zavezal tožnika k plačilu trošarine. V 6. točki tretjega odstavka 17. člena ZTro je namreč kot plačnik trošarine naveden kupec trošarinskih izdelkov, tožnik pa je kupil trošarinske izdelke, ki so bili nezakonito vneseni v Slovenijo in so bili nezakonito sproščeni v porabo, ker zanje ob sprostitvi v porabo ni bila plačana trošarina. Zato je postal plačnik trošarine izključno na podlagi dejstva, da je takšne trošarinske izdelke kupil. Trditev tožnika glede potrebnosti ugotavljanja subjektivnega odnosa do dejanja nakupa trošarinskih izdelkov ni utemeljena. Tožnik meni, da izpodbijana odločitev krši 2. in 14. člen Ustave, ker temelji na objektivni odgovornosti dobrovernega kupca, tj. pravne osebe, ki se ne more sklicevati na dobro vero. Pri tem pa ne navaja, da bi se na dobrovernost v upravnem postopku skliceval, niti ne navaja okoliščin, s katerimi bi dobrovernost utemeljeval. Poleg tega v obravnavanem primeru niti ne gre za neenako obravnavanje. Na dobrovernost se po 3. točki prvega odstavka 16. člena ZTro lahko sklicuje le fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki, ne pa fizična oseba, ki tako dejavnost opravlja. Tožnik (ki je pravna oseba) opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki (registriran je kot trgovec s trošarinskimi izdelki) in je torej v enakem položaju kot fizična oseba, ki se ukvarja s tako dejavnostjo.

Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine tožniku je v 17. členu ZTro in sicer tako kot pravilno navajata oba organa v 6. točki tretjega odstavka 17. člena ZTro kot plačnika trošarine. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakorkoli povezavo s spornimi trošarinskimi izdelki in je tako po navedeni določbi plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, ob osebah, ki nezakonito med drugim, vnese iz druge države članice trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Solidarna odgovornost pa je razvidna iz četrtega odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. Sodišče očitek tožnika, da ne more solidarno odgovarjati za nastal trošarinski dolg, kot neutemeljenega zavrača. Tožnik z ničimer ni izkazal, da je bila trošarina za trošarinske izdelke plačana. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Po mnenju sodišča je popolno ugotovljeno dejansko stanje, predpise, ki sta jih oba organa navajala, pa tudi sodišče razume na enak način. V določbah ZTro, ki so podlaga za izpodbijano odločitev, sodišče ne vidi protiustavnosti, zato tudi ni podlage za vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZTro, kot to predlaga tožnik. Citiranje stališč iz komentarja Ustave samo po sebi ne zadošča za utemeljitev zatrjevanih protiustavnosti. Iz tožbenih navedb, s katerimi utemeljuje protiustavnost zakonske ureditve, je razvidno, da se tožeča stranka ne strinja z razlago teh določb in posledično z odločitvijo, ki temelji na taki razlagi. Zgolj to, da tožeča stranka drugače razlaga pravo od tožene stranke, še ne pomeni, da so določbe ZTro nejasne. Določba je namreč v neskladju z načeli pravne države zaradi svoje nejasnosti le, če se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti njene vsebine (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-57/06 z dne 29. 3. 2007, Uradni list RS, št. 33/07). Prav tako dejstvo, da državni organi pravo razlagajo drugače od pritožnika, če ne pomeni, da s tem kršijo 23. člen Ustave. Z zakonom določene obveznosti pa ne morejo biti v neskladju z Ustavo samo zato, ker posegajo na premoženjsko področje. Nesorazmernosti in prekomernosti ureditve, ki določa take obveznosti, tudi ni mogoče utemeljiti zgolj z nestrinjanjem, da je treba obveznost izpolniti. Trditve o protiustavnosti določanja višine zavarovanja za plačilo trošarine so neupoštevne, ker v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje določanja višine zavarovanja, temveč za obveznost plačila trošarine pod režimom odloga.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v tem upravnem sporu, ni predmet tožbenih ugovorov. Prav tako sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker glede na povedano za to ni pravne podlage.

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in EKČP, kot tudi ne razlogov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.