Jedro

Tudi izvedenka za gozdarstvo in gozdni prostor je potrdila, da je bilo le 32 % od neto količine posekanega lesa kvalitete primerne le za drva, vse ostalo pa je bil kakovosten les, primeren za hlode. Zato tudi sodišče druge stopnje pritrjuje, da tožencu ni uspelo dokazati, da bi bil namen odkupa odkazanega lesa, le za izdelavo drv, sestavina ustno sklenjene prodajne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati znesek 7.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2019 do plačila ter odločilo, da je tožniku dolžna plačati pravdne stroške v znesku 3.205,13 EUR.

2. Toženec vlaga pritožbo in navaja, da jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Očita, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje izvedenim dokazom. Navedeni razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in nerazumni, dejstva so v nasprotju z vsebino listin in izvedenimi dokazi. Sodišče je sledilo tožniku in njegovi hčerki pri kateri je več kot očitno, da gre za obremenjeno pričo sorodstveno povezano s tožnikom, ki je bila pooblaščena dogovarjati pravni posel. Temeljno vprašanje je, kakšno kupno pogodbo so dogovorile stranke. Nesporno je, da sta toženec in A. A. sklenila kupno pogodbo za prodajo gozdne mase na panju po predhodno odkazani sečnji. Toženec se je za ceno nakupa dogovarjal že s takratnim partnerjem A. A., slednja pa je izpovedala, da cena ostane kot je bila dogovorjena. Tako je jasno, da je bila cena dogovorjena pred posekom gozdne mase. Tudi je logično, da je toženec želel z nakupom gozdne mase na panju ustvariti profit, saj živi od prodaje drv. Toženec dopušča možnost, da je določeno podrto drevje bilo primerno za druge dražje gozdne izdelke. Glede na opravljeno delo, ki ni bilo reklamirano, je jasno, da je le-to opravljeno v skladu z ustno dogovorjeno kupno pogodbo. Sodišče ne sledi nobenim navedbam toženca, ne o dogovoru glede kupne pogodbe, ne o količini posekanega lesa, ne o lesni masi, ki je fotografirana, ne o dejstvu, da je iz podrtega drevja, četudi je bilo kvalitetno, le-to predelal v drva. Toženec zelo dobro pozna kvaliteto lesa, a njemu je edino bistveno, da je lesna masa primerna za izdelavo drv. Ne poseduje drugih strojev za predelavo lesa. Sodišče brez ustnega znanja napačno navaja, da se drva izdelujejo na licu mesta v gozdu. Gozdni asortimenti se vedno izvlečejo iz gozda na deponijo. Toženec ni trdil, da je tožniku izročil specifikacijo del in račun. Tako kupna pogodba kot specifikacija ter plačilo so dogovorjeni ustno. Dopušča možnost, da je tožnik dobil manj kot mu gre ob upoštevanju podrte gozdne mase predelane v drva. Toženec je predlagal, da se izvedeniško poročilo dopolni z odgovori o vrednosti posekanega lesa, ob predpostavki, da gre za les primeren za drva ter količinah posamezne vrste drv dobljenih iz izvršenega poseka. Zatrjevanje tožnika in njegove hčerke, da nista vedela, da se toženec ukvarja izključno s proizvodnjo drv so neresnična. Dejansko stanje narekuje uporabo 118. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je toženec kupil lesno maso na panju za potrebe proizvodnje drv. Toženec je kvečjemu dolžan doplačati vrednost do prave vrednosti ob upoštevanju, da je šlo za nakup lesne mase za proizvodnjo drv. Sodišče sledi pričanju tožnika, da je toženec posekal več, kot je bilo odkazano, kar pa ni res. Morebitni večji posek od dovoljenega je bilo mogoče izvršiti kadarkoli in izvedenec bi lahko in moral ugotavljati časovni okvir sečnje. Tožnik in hčerka sta izvedenki pokazala vse ostale „štore“ v preteklosti posekanega drevja, zato je izvedensko poročilo v tem delu neupoštevno.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitki pritožbe o absolutno bistvenih kršitvah določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja z navedbami, da je obrazložitev sodišča deloma protislovna in nepopolna, očitki zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, niso utemeljeni. Uradni pritožbeni preizkus nadalje pokaže, da sodišče tudi ni storilo drugih kršitev, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pretežni del pritožbenih navedb izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter podaja svoje vrednotenje oziroma ocenjevanje posameznih izvedenih dokazov in s tem izraža svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, kar pa ne more biti utemeljen razlog zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je skupno dokazno oceno sprejelo na podlagi natančne presoje vseh izvedenih dokazov ter v obrazložitvi jasno utemeljilo vse pravno relevantne dejanske zaključke, ki jih sodišče druge stopnje povzema.

6. Med pravdnima strankama več ni sporno, da sta se na podlagi ustne prodajne pogodbe toženec in hčerka tožnika, kot tožnikova zastopnica, dogovorila za posek in odkup tožnikovega lesa. Sporno je koliko tožnikovega lesa je bilo kupljenega in koliko odpeljanega s strani toženca in kakšna cena je bila dogovorjena. Kvalitete posekanega lesa toženec v pritožbi ne izpodbija, temveč v zvezi s tem navaja, „da dopušča možnost, da je določeno podrto drevje bilo primerno za druge, dražje lesne izdelke (deske)“, kar pa po njegovem ni bistveno, „saj je v zadevi šlo za nakup lesne mase za proizvodnjo drv.“ V nadaljevanju bo obrazloženo, da tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

7. S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja izročil kupcu, da bo ta pridobil na njej lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (435. člen OZ). Tožnik trdi, da je bil les, posekan na podlagi Odločbe o odobritvi poseka izbranih dreves (priloga A2), prodan tožencu po tržni ceni, ki je v času sklenjene prodajne pogodbe veljala na trgu za lesne sortimente ter, da je toženec posekal poleg dogovorjenega še več dreves ter odpeljal tudi ta les, skupaj 100 m3 lesne mase. Toženec je tem trditvam nasprotoval in trdil, da je posekal na podlagi ustnega dogovora zgolj odkazana drevesa, 80 m3, da je bila dogovorjena cena 4.600,00 EUR ob upoštevanju vrednosti dela 1.600,00 EUR, da je bil posekan les izključno namenjen in primeren1 samo za kurjavo ter kasneje, da je bilo hčerki tožnika znano, da kupuje les za namen predelave za drva2, čeprav je glede na kvaliteto bil les primeren tudi za hlode. Toženec je navedbe, s katerimi je ugovarjal tožnikovim trditvam, dokazoval s svojo izpovedbo ter s fotografijami. Ključni dokaz toženčevih trditev je bilo njegovo zaslišanje. Sodišče je njegovo izpovedbo ocenilo za neverodostojno in to oceno prepričljivo utemeljilo v točki 9 in 10 obrazložitve. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da toženec niti s svojo izpovedbo ni potrdil navedb v odgovoru na tožbo ter v nadaljnjih vlogah, temveč je izpovedal, da se je z zastopnico - hčerko tožnika pogovarjal o ceni za m3 lesa 50,00 do 60,00 EUR in torej ne, da je bila dogovorjena cena 4.600,00 EUR vključno s ceno dela za ves kupljeni les, kar so njegove tožbene trditve. Zopet drugače je izpovedoval zaslišan pri policiji, in sicer, da sta se sporazumela, da bo dogovor o ceni in nastalih stroških sklenjen po končanem spravilu lesa. Neskladno je izpovedoval tudi glede količine odpeljanega lesa in sicer, da je o njej sklepal na podlagi dejstva, da je odpeljal štiri tovornjake hlodovine, „na en tovornjak pa gre 20m3“. Na kasnejše vprašanje pa je odgovoril, da so bili z deponije odpeljani štirje tovornjaki hlodovine ter še z manjšim tovornjakom les za drva. Pritožba neutemeljeno graja tudi dokazno nevrednost fotografij, za katero je sodišče v točki 10. navedlo ustrezne razloge.

8. Tožnik je v potrditev navedb predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje hčerke, ki ga je zastopala pri dogovarjanju s tožencem, vpogled v odločbe Zavoda za gozdove (priloga A2) ter angažiranje izvedenke in cenilke za gozdarstvo in gozdni prostor. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo, da je tožniku uspelo dokazati, da sta se zastopnica tožnika in toženec dogovorila, da bo toženec posekal z odločbo odkazani les ter ga odkupil po ceni, ki je v času sečnje veljala na trgu lesnih sortimentov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da je tožnik izkazal zatrjevani ustni dogovor oprlo na skupno dokazno oceno v katero je vključilo presojo vseh izvedenih dokazov: tako tožnikovo izpoved kot toženčevo, izpovedbo priče A. A., vpogledane listinske dokaze ter posamezne izvedene dokaze ocenjevalo tudi v njihovi medsebojni povezavi. V svoji dokazni oceni je navedlo za posamezne relevantne dokaze argumente dokazne nevrednosti oziroma vrednosti, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, ker so življenjsko logični in zato prepričljivi (točke 10 do 14 obrazložitve). Sodišče ni imelo osnove za dvom v izpovedbo tožnika in A. A., kljub upoštevanju njune sorodstvene vezi, saj se izpovedbi smiselno dopolnjujeta in sta življenjsko logični in razumni in zato pravilno ocenjeni kot verodostojni. Sodišče je pravilno upoštevalo tudi okoliščine, v katerih je bila sklenjena sporna prodajna pogodba. Sklepala sta jo zastopnica tožnika, ki je laik glede kvalitete in količine hlodovine, ki je bila z odločbo odkazana za posek ter toženec kot strokovnjak oziroma poznavalec lesa. Že zgolj to dejstvo ne prepriča, da bi A. A. pristala na dogovor, da se lesni sortimenti, ne glede na kvaliteto, prodajo zgolj za drva. Za prodajalca je obče znano, da želi doseči čim višjo ceno ter, da dejstvo zakaj bo kupec prodana drevesa uporabil oziroma v kaj bo hlodovino predelal, zanj ni pomembno. Tudi ni razumno, da bi prodajalec soglašal s prodajo kvalitetnega lesa po ceni za drva, saj je splošno znano, da se hlodovina odkupuje po višjih cenah. Toženec priznava, da je poznavalec lesa in v pritožbi navaja „da ni nikoli zatrjeval, da je podrti les v celoti primeren le za drva, še enkrat poudari, da so določeni hlodi bili primerni tudi za druge lesne izdelke, vendar ne za njega, ki se ukvarja izključno s proizvodnjo drv.“ Tudi izvedenka za gozdarstvo in gozdni prostor je potrdila, da je bilo le 32 % od neto količine posekanega lesa kvalitete primerne le za drva, vse ostalo pa je bil kakovosten les, primeren za hlode. Zato tudi sodišče druge stopnje pritrjuje, da tožencu ni uspelo dokazati, da bi bil namen odkupa odkazanega lesa, le za izdelavo drv, sestavina ustno sklenjene prodajne pogodbe.

9. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bilo s strani toženca posekano in odpeljano skupaj 115 m3 bruto lesne mase oziroma 100 m3 neto. V postopku je bila po izvedenki gozdarske stroke preverjena količina in kvaliteta spornega lesa, toženec pa drugih dokazov, torej specifikacije posekanega lesa, ni predložil. Toženec kot strokovnjak na področju odkupa in poseka lesa bi moral pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati z večjo skrbnostjo ter po opravljenem poseku lesa sestaviti specifikacijo in obračun glede na ugotovljeno količino in kvaliteto lesa. Zgolj s ponavljanjem v pritožbi, da se ukvarja le s proizvodnjo drv, da je iz vsakega hloda možna proizvodnja drv ter z izpovedbo, ki ne potrdi niti tožbenih trditev, s pritožbo ne more izpodbiti dejanskih zaključkov sodišča. 10. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Toženec se neutemeljeno zavzema za uporabo 118. člena OZ z utemeljitvijo, da je „tožniku eventualno dolžan doplačati vrednosti do prave vrednosti ob upoštevanju dejstva, da je v zadevi šlo za nakup lesne mase za proizvodnjo drv, saj A. A. sama zatrjuje, da ob sklepanju kupne pogodbe ni vedela oziroma mogla vedeti za ceno oziroma za pravo vrednost stvari“. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prepričljivo zaključilo, da sta se zastopnica tožnika in toženec ustno dogovorila in strinjala, da toženec odkupi tožnikov les po tržni vrednosti. S tem je bila cena določljiva, doseženo je bilo potrebno soglasje. Sodišče je na podlagi dokazne ocene prepričljivo ugotovilo, da je toženec posekal tudi les, ki ni bil odkazan z odločbo o poseku, z navedbo razlogov v točki 9 obrazložitve. Pritožba jih z navedbo, da je „morebitni večji posek od dovoljenega bilo mogoče izvršiti kadarkoli“, ne more uspešno izpodbiti. Sodišče druge stopnje soglaša z argumentacijo, da je bilo v tem delu toženčevo ravnanje protipravno, ter da bo tožniku s plačilom 1.900,00 EUR, kolikor znaša tržna vrednost dodatno posekanega lesa, povrnjena škoda, ki mu je nastala zaradi toženčevega ravnanja, torej poseka dreves, ki niso bila odkazana in zajeta z ustno kupno pogodbo.

11. Na podlagi določbe 353. člena ZPP je zato sodišče druge stopnje pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožnika pa ni pripomogel k rešitvi pritožbe, nosita pravdni stranki sami vsaka svoje pritožbene stroške (določba 165. v zvezi s 155. in 154. členom ZPP).

1 Odgovor na tožbo na list. št. 17 spisa. 2 Pripravljalna vloga toženca na list št. 81.