Jedro

Na podlagi dejstev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni dokazan zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, to je odvisnost oškodovanca od obdolženca. Pri dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni moč govoriti o odvisnosti, ki bi zaradi oškodovančeve stiske ali drugih težkih razmer, oškodovanca pripeljala v položaj odvisnosti takšne intenzitete, da bi obdolženčevo ravnanje predstavljalo tudi zlorabo njegovega položaja za oškodovanca in da se je obdolženec tega zavedal in izkoriščal odvisnost oškodovanca od njega ter na takšen način zlorabil položaj, ki ga je imel nasproti oškodovancu.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je z izpodbijano sodbo obdolženega S. S. iz razloga po 3. tč. 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po I. odst. 184. čl. KZ. O stroških kazenskega postopka je odločilo skladno z določbo I. odst. 96. čl. ZKP. Na podlagi III. odst. 105. čl. ZKP je oškodovanca I. R. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja in mu izreče primerno kazen.

V odgovoru na pritožbo je obdolženčev zagovornik odvetnik B. Š. predlagal, naj se zavrne kot neutemeljena.

V pisnem predlogu, podanem na podlagi določbe II. odst. 445. čl. ZKP, ki ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencu in zagovorniku, je višja državna tožilka S. P. predlagala, naj se pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodiče prve stopnje je obdolženca oprostilo obtožbe, ker je ocenilo, da ni dokazano, da je bil obdolženec vodja izmene in tako nadrejen oškodovancu kot delavcu v mizarstvu, kjer sta bila oba zaposlena ter da ni dokazano, da je bil oškodovanec od obdolženca odvisen zaradi vožnje na delo.

Sodišče prve stopnje je v sodbi ocenilo, da ni dokazano, da je obdolženec izpolnil vse znake očitanega kaznivega dejanja. Pritožnica izpodbija oprostilno sodbo v delu, v katerem sodišče ugotavlja, da odvisnosti oškodovanca zaradi voženj na delo od obdolženca ni bilo in da tako obdolžencu ni dokazano, da naj bi zlorabil svoj položaj. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da odvisnost v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po I. odst. 184. čl. KZ obdolžencu ni dokazana. Odvisnost od nekoga, ki zlorabi svoj položaj za dosego spolnih dejanj, mora biti dejanska in takšna, da storilec z zlorabo položaja izkoristi stisko ali druge težje okoliščine oškodovanca, pri čemer ima sodišče prve stopnje tudi prav v obrazložitvi sodbe, da mora biti tudi zloraba položaja konkretizirana. V opisu dejanja mora biti točno navedeno v čem konkretno naj bi obdolženec v zvezi z vožnjami z avtomobilom zlorabil svoj položaj (na primer z odklonitvijo prevoza). Odvisnost od nekoga pa mora biti, kot je bilo že povedano, takšna, da storilec izkorišča neke težje okoliščine in težak oškodovančev položaj ali njegovo stisko. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je bil oškodovanec odvisen od prevoza obdolženca na tak način, da ne bi imel druge možnosti kot, da se le z obdolžencem vozi vsak dan na delo, kar naj bi obdolženec izkoristil za dosego spolnih dejanj. V postopku je bilo res ugotovljeno, kar poudarja pritožnica, da si je moral oškodovanec prevoz na delo organizirati sam, saj prevoza na delo ni organiziral delodajalec. Seveda drži, da je moral oškodovanec na delo priti vsak dan, kar tudi poudarja pritožnica. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča, pritožnica s temi navedbami pravilnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbija.

Sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je oškodovanec imel možnost vsaj občasno dobiti očimov osebni avtomobil in da se je z njim tudi vozil na delo, prav tako sodišče ni izključilo možnosti, česar pritožnica ne izpodbija, da bi se lahko oškodovanec vozil na delo tudi s kom drugim, ne le z obdolžencem. Nadalje je sodišče ugotovilo, da se je oškodovanec z obdolžencem vozil na delo le v kratkem časovnem obdobju, ko je bil brez avtomobila in da si je tudi hitro sam preskrbel osebni avtomobil. Sodišče prve stopnje je vse te okoliščine tudi pravilno povezalo, izhajajoč iz lastnega poznavanja prometnih povezav in prevozov na delo drugih ljudi v isti smeri, kot se, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, veliko ljudi vozi na delo, prav na relaciji, na kateri se je vozil tudi oškodovanec.

Na podlagi dejstev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni dokazan zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, to je odvisnost oškodovanca od obdolženca. Pri dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni moč govoriti o odvisnosti, ki bi zaradi oškodovančeve stiske ali drugih težkih razmer, oškodovanca pripeljala v položaj odvisnosti takšne intenzitete, da bi obdolženčevo ravnanje predstavljalo tudi zlorabo njegovega položaja za oškodovanca in da se je obdolženec tega zavedal in izkoriščal odvisnost oškodovanca od njega ter na takšen način zlorabil položaj, ki ga je imel nasproti oškodovancu.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.