Jedro

Strožja skrbnost banke ne razbremeni potrošnika, da tudi sam ravna ustrezno skrbno. Eno temeljnih načel vsakemu udeležencu v obligacijskem razmerju nalaga, da pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravna s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ).

Z določbo v Splošnih pogojih, ki so sestavni del sklenjene pogodbe o vodenju tekočega računa, da bo banka pisna obvestila uporabniku računa pošiljala na naslov, ki ga je uporabnik sam sporočil banki, sta pogodbeni stranki dogovorili način vročanja. Šteje se, da je bilo obvestilo pravilno vročeno, če je poslano na zadnji znani naslov, ki ga ima banka v svoji evidenci.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (toženec) naložilo plačilo 6.113,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2020 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 7. 5. 2020 do 20. 5. 2020) pa zavrnilo in odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki (tožnica) povrniti 3.504,51 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.V obsežni pritožbi toženec uveljavlja vse, v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge, predlaga spremembo sodbe v zavrnilno, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo temeljna načela, ki veljajo v razmerjih s potrošniki, in prekoračilo trditveno podlago oziroma v nasprotju s trditveno podlago podalo obrazložitev, s katero je vso skrbnost naložilo potrošniku in nanj prevalilo obveznosti, ki skladno s temeljnimi načeli, materialnim pravom in internimi splošnimi pogoji oziroma pogodbami zavezujejo banko - tožnico. Nerazumljiv in zmoten je zaključek sodišča, da naj bi do sklenitve Pogodbe z dne 4. 9. 2018, Pogodbe z dne 3. 9. 2019 in Pogodbe o kreditni kartici VISA lahko prišlo preko spletne banke, saj oddaja vloge ne pomeni soglasja volj. Tožnica originalov pogodb v spis kljub pozivom ni vložila. Dokazno breme o obstoju in pristnosti pogodb je na tožnici; ni ga zmogla. Ker tožnica ni verodostojno izkazala, da bi bilo vlogi za izredni limit ugodeno, ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče presodilo, da je vsebina domnevno sklenjenih pogodb takšna, kot izhaja iz spornih fotokopij. Sklicevanje sodišča na 8. člen spornih pogodb in 17. člen Zakona o potrošniških kreditih (ZpotK-2) je zato nerelevantno. Dejstvo, da tožnica kljub pozivu sodišča ni predložila izvirnikov z lastnoročnim podpisom kaže, da je prikrivala resnično dejansko stanje in se nepošteno pravdala. Gre za odločilna dejstva, ki jih sodišče sploh ni ugotavljalo in ni upoštevalo v dokazni oceni. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Ko je sklenilo, da sta bili sporni pogodbi sklenjeni preko spletne banke, je sodišče preseglo trditveno podlago tožnice. Iz nobene priložene listine ni razviden digitalni in/ali veljaven elektronski podpis toženca in v spletni banki je lahko podpisal le vlogo, ne pa pogodbe. Ker tožnica ni izkazala veljavno sklenjenih pogodb, ni mogoče ugotoviti, kdaj naj bi vtoževane obveznosti zapadle. Breme in odgovornost za skrbno ravnanje je na tožnici, ki mora trpeti tudi negativne posledice tega, če je tožencu omogočala določene pravice in razpolaganja na temelju lastnih napak, malomarnosti ali dogovorov, katere je dolžna izkazati. Ker je tožnica kot pravno podlago tožbe navajala pogodbe, določbe o neupravičeni obogatitvi ne pridejo v poštev. Tožnica ni konsistentno, jasno in nedvoumno pojasnila, ali je od vseh domnevnih pogodb odstopila ali jih odpovedala, predvsem pa na kateri pravni podlagi je odpoved in/ali odstop upravičeno in utemeljeno podala. S tem, ko je zaključilo, da naj bi pravdni stranki v XIII. členu Splošnih pogojev dogovorili oddajno teorijo, je sodišče preseglo trditveno podlago, saj se tožnica v nobeni vlogi ni sklicevala na navedeni člen z navedbami, da naj bi le ta predstavljal dogovor o oddajni teoriji. V vsakem primeru pa je zmotna razlaga tega člena, saj se nanaša izključno na izpis stanja in prometa. Gre za dogovor o tem, na kateri naslov banka lahko pošilja pisno obvestilo in ne kakšna vročitev se šteje za pravilno niti kdaj se šteje vročitev za opravljeno. V zvezi z vročitvijo se sklicuje na sodbo I Cp 973/2018. V opominu z dne 16. 3. 2020 bi moral biti omogočen najmanj 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo domnevnih kršitev. Če bi nastopila fikcija vročitve, bi šele 3. 4. 2020 pričel teči 15-dnevni rok za izpolnitev in je odstop od pogodbe z dnem 7. 4. 2020 nezakonit. Tožnica izjave o odstopu od pogodbe z dne 6. 8. 2018 nikoli ni podala, v sodni spis je ni vložila. Zmotna in protispisna je obrazložitev sodišča, od kdaj naj bi toženec prebival na Poljskem. Izpostavil je kontradiktornosti in neskladnosti v predloženih listinah, tožnica pa jih do konca postopka ni odpravila oziroma zadostila trditveni podlagi. Višina terjatve torej najmanj ni preverljiva.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage tožnice, pač pa je ob upoštevanju trditev in dokazov obeh pravdnih strank naredilo zaključke o zatrjevanih dejstvih in nato na podlagi njih materialnopravne zaključke. Če v svojih zaključkih sodišče ne uporabi istih besed, kot pravdni stranki, s tem ne prekorači trditvene podlage. Pri presoji je sodišče upoštevalo, da je toženec potrošnik in da se od banke zahteva postrožena skrbnost - skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - OZ). A zahtevana strožja skrbnost banke ne razbremeni potrošnika, da tudi sam ravna ustrezno skrbno. Eno temeljnih načel vsakemu udeležencu v obligacijskem razmerju nalaga, da pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravna s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ).

6.Pravilno je stališče pritožbe, da je trditveno in dokazno breme glede sklenitve pogodb, ki so materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve, na tožnici. Razlaga pritožbe, da tožnica tega bremena ni zmogla, pa ne vzdrži. Temelji na trditvah, ki so deloma protispisne ali iztrgane iz konteksta, nekatere so pavšalne, nekatere povsem nelogične. S takimi navedbami ne more izpodbiti na podatkih spisa temelječih ugotovitev in zaključkov sodišča, ki so brez protislovij in materialnopravno pravilni. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi je skladna z metodološkimi napotki v 8. členu ZPP: celostna in življenjsko logična. Dejansko stanje je tako pravilno in popolno ugotovljeno. V obrazložitvi sodišče prve stopnje ni prezrlo nobenega pravno odločilnega dejstva. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

7.Trditvi tožnice, da je s tožencem 6. 8. 2018 sklenila Pogodbo o vodenju transakcijskega računa, toženec izrecno pritrjuje. Ni sporno, da je toženec to pogodbo lastnoročno podpisal. S sklenitvijo navedene pogodbe se je tožnica zavezala, da bo za toženca opravljala plačilne storitve skladno s Splošnimi pogoji vodenja transakcijskih računov, opravljanja plačilnih storitev in dovoljene prekoračitve pozitivnega stanja (limiti) za potrošnike (Splošni pogoji) v mejah pozitivnega stanja na računu oziroma v okviru odobrene prekoračitve pozitivnega stanja na računu. Tožnica trdi, da je s tožencem po odprtju računa dvakrat sklenila pogodbo o dovoljeni prekoračitvi pozitivnega stanja na transakcijskem računu, in sicer 8. 10. 2018 za negativno stanje 6.000 EUR, dne 3. 9. 2019 za negativno stanje 4.900 EUR, dne 4. 9. 2018 pa Pogodbo o okvirnem kreditu na plačilno-kreditni kartici Visa v znesku 2.000 EUR. V dokaz svojih trditev je predložila vloge toženca za odobritev dovoljene prekoračitve pozitivnega stanja na transakcijskem računu z dne 3. 9. 2018 (priloga A47) in z dne 29. 8. 2019 (priloga A48) ter fotokopije pogodb o dovoljeni prekoračitvi pozitivnega stanja na transakcijskem računu z dne 4. 9. 2018 (priloga A3) in z dnem 3. 9. 2019 (priloga A4). Na obeh vlogah za odobritev dovoljene prekoračitve pozitivnega stanja je zaznamek banke, da sta uspešno podpisani v Online b@nki in podpisani sta s strani pooblaščene osebe banke. Tožnica je pojasnila postopek podpisa online vloge s t.i. žetoni, toženec pa ni obrazloženo ugovarjal, da online vlog ni podpisoval na ta način. Poleg tega je sam kot dokaz v spis vložil korespondenco s tožnico (priloga B4), v kateri ga je delavka tožnice opozorila, da mu poteče limit in da osnove za podaljšanje nimajo in odgovoril je: "kot dogovorjeno včeraj po telefonu, sem danes dopoldan oddal vlogo za izredni limit. ... ". Da je imel na računu pozitivno stanje, toženec niti trdi ne. Izpovedal je, da je plačilno kartico Visa uporabljal. Iz izpisa prometa na transakcijskem računu toženca izhaja, da je kljub negativnemu stanju na računu sredstva še naprej porabljal v okviru limita. Zakaj bi mu banka to dovolila in ga ne bi opominjala, toženec ne pojasni. Glede na vse to in ker vsak razumen človek ve, da banka sama od sebe komitentom ne odobrava limitov, je edini možen sklep, da je tožnica ugodila vlogam toženca za odobritev limita na njegovem računu. To potrjujeta tudi fotokopiji prej navedenih pogodb o dovoljeni prekoračitvi pozitivnega stanja na transakcijskem računu. Na obeh sta podpisa toženca in pooblaščenih oseb banke. Enak je tudi podpis uporabnika - toženca na kopiji Pogodbe o okvirnem kreditu na plačilno-kreditni kartici Visa (priloga A13). Toženec pristnosti podpisa ni substancirano zanikal. Tako kot za vsa druga s strani tožnice zatrjevana dejstva, ki mu niso v korist, je le v izpovedbi navedel, da se jih ne spomni. Ker je izpovedal tudi, da je večkrat prišel v banko, trditve tožnice, da je pogodbe lastnoročno podpisal, ni uspel ovreči. Zgolj dejstvo, da tožnica kljub toženčevi zahtevi in pozivu sodišča v spis ni vložila originalov pogodb, dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne omaje.

8.Ker so bile pogodbe sklenjene v očitno korist toženca, saj je lahko koristil sredstva, ki jih na računu ni imel, je njegova obramba, da pogodbe niso bile sklenjene, nerazumna. To sta želela povedati tožnica in sodišče z navedbami, da če sporne pogodbe ne bi bile sklenjene, bi moral toženec sredstva, ki jih je porabil brez kritja na svojem računu, tožnici povrniti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tudi s sklicevanjem na 17. člen ZPodK-2 je sodišče prve stopnje le še dodatno podkrepilo, zakaj meni, da so bile pogodbi o dovoljeni prekoračitvi pozitivnega stanja na TRR toženca ter pogodba o kreditu na Visa kartici veljavno sklenjene.

9.Toženec tožnici neutemeljeno očita nepošteno pravdanje, prikrivanje dejanskega stanja, zavajanje, ipd. Tožnica je podala konsistentno trditveno podlago, svoje trditve je podprla s predložitvijo listinskih dokazov, njene trditve potrjuje tudi listina, ki jo je v spis vložil toženec, medtem ko so njegove navedbe glede sklepanja pogodb s tožnico nekonsistentne in jih je mogoče označiti za sprenevedanje, za svoje trditve listinskih dokazov ni predložil, njegova izpovedba pa je neprepričljiva.

10.Tožnica je torej uspela dokazati svoje tožbene trditve o sklenitvi pogodb, iz katerih izhajajo medsebojne obveznost pravdnih strank. Pogodbe so v spisu, njihova vsebina je jasna. Iz listin v spisu je razvidno, kdaj je potekla veljavnost izrednega limita, kdaj so zapadle toženčeve obveznosti do banke in kdaj je tožnica odstopila od Pogodbe o vodenju transakcijskega računa. Z določbo v Splošnih pogojih, ki so sestavni del sklenjene pogodbe o vodenju tekočega računa, da bo banka pisna obvestila uporabniku računa pošiljala na naslov, ki ga je uporabnik sam sporočil banki, sta pogodbeni stranki dogovorili način vročanja. Šteje se, da je bilo obvestilo pravilno vročeno, če je poslano na zadnji znani naslov, ki ga ima banka v svoji evidenci. V pogodbenem razmerju se ne uporabljajo pravila ZPP o vročanju. Banka svoji obveznosti zadosti, ko pisno obvestilo pošlje na naslov, ki ga sporoči imetnik računa. Z obrazložitvijo, da je bila med strankama dogovorjena oddajna teorija, sodišče ni prekoračilo trditvene podlage, pač pa je dogovor strank poimenovalo s strokovnim izrazom. S podpisom Pogodbe o vodenju transakcijskega računa je toženec na sebe prevzel obveznost obveščanja tožnice o naslovu, kjer bo dosegljiv oziroma spremembi naslova za vročanje. Nobenega razumnega razloga ni, da bi ta dogovor veljal samo za izpiske stanja in ne tudi za druga pisna obvestila banke. Da bi tožnici sporočil svoj naslov v A., toženec ni dokazal. Navedbe, da pošte na naslovu v B. sploh ni bilo mogoče sprejeti, niso relevantne, saj bi moral o tem sam obvestiti tožnico. Da bi jo, niti trdi ne. Odločbe, na katero se sklicuje pritožnik, češ da utemeljuje njegovo stališče, da se banka ne more razbremeniti svoje dolžnosti seznanitve komitenta z odstopom od pogodbe s sklicevanjem, da je opomin poskušala vročiti na dotlej znani naslov, to je sodbe VSL I Cp 973/2018, v bazi sodne prakse ni. Če se toženec z opominom, ki je bil poslan na naslov, katerega je sam navedel, ni seznanil, mora posledice pripisati svoji neskrbnosti.

11.Kakšen izraz je banka uporabila v opominu, ki ga je poslala tožencu (odstop od pogodbe ali odpoved pogodbe), ni odločilno. Iz vsebine opomina jasno izhaja, da bo Pogodba o vodenju transakcijskega računa, če toženec ne bo poravnal nedovoljenega negativnega stanja, prenehala veljati. Povprečno razumen človek (potrošnik) je sposoben razumeti, kaj pomeni, če pogodba neha veljati in se mora zavedati tudi posledic, v konkretnem primeru je to obveznost plačila celotnega dolga banki. Stališče pritožnika, da dolga tožnici ni dolžan plačati, ker da mu je tožnica brez pravne podlage dopuščala porabo sredstev, ki jih na računu ni imel, ni razumno.

12.Izjavo o odstopu od pogodbe je tožnica podala v opominu z dne 16. 3. 2020, v njem je bil določen tudi rok za izpolnitev obveznosti toženca, in sicer do 2. 4. 2020, kar je več kot 15 dni od dne, ko bi toženec, če bi bil ustrezno skrben, prejel opomin. V drugem odstavku 20. člena ZPotK-2 določen rok je bil spoštovan. Ker toženec dolga ni poravnal, je tožnica utemeljeno 7. 4. 2020 odstopila od Pogodbe o vodenju transakcijskega računa in z njo povezanih pogodbenih razmerij s tožencem.

13.Izpisu prometa, s katerim je tožnica dokazovala višino toženčevega dolga, slednji ni določno ugovarjal. Pravilnost izračuna toženčevega dolga je potrdila izvedenka; pripombe toženca na njeno mnenje niso konkretizirane. Zaključek izpodbijane sodbe, da je tožnica dokazala dolg toženca tudi po višini, je pravilen in ustrezno obrazložen.

14.V pritožbi uveljavljani razlogi po obrazloženem niso utemeljeni. Tudi uradoma upoštevnih kršitev, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije stroške neuspele pritožbe pritožnik sam.

Zveza:

Zakon o potrošniških kreditih (2016) - ZPotK-2 - člen 17, 20, 20/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 6/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.