Jedro

Občani, ki lahko spremljajo nacionalne TV programe zgolj zato, ker so si sami, brez ustreznih dovoljenj, zgradili skupno antensko napravo in jo tudi sami vzdržujejo, niso dolžni plačevati TV naročnine, saj obveznost plačevanja naročnine bremeni le tiste uporabnike, ki jim RTV Slovenija zagotavlja tehnične pogoje za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenije (15. čl. v zv. z 11. čl. Zakona o RTV).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in potrdi pobijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s pobijano sodbo sklepe o izvršbi Okrajnega sodišča v N. opr.št. I 750/95, I 780/95 in I 877/95, vsi z dne 4.9.1995, opr.št. I 1331/95, I 1380/95 in I 1397/95, vsi z dne 12.12.1995 ter opr.št. I 1483/95 z dne 13.12.1995 v celoti razveljavilo v prvi in tretji točki izreka ter tožbene zahtevke kot neutemeljene zavrnilo, hkrati pa tožeči stranki še naložilo, da tožencem B. L., B. Š., K. F. in J. Ž. povrne pravdne stroške v višini 54.377,50 SIT. Ugotovilo je, da na območju G. R. ter B., od koder so toženci, ni mogoče sprejemati nacionalnih TV programov, kar je ugotovila sama tožeča stranka na podlagi opravljenih meritev, zaradi česar so si krajani postavili svoj "črni pretvornik" na lastne stroške, kateri deluje izven norm in brez ustreznih dovoljenj, pri čemer se postavlja še problem vzdrževanja tega "na črno postavljenega pretvornika", s pomočjo katerega šele lahko sprejemajo TV signal. Na podlagi določb 15. čl. Zakona o RTV v povezavi z določbami 11. čl. sodišče prve stopnje ugotavlja, da s strani tožeče stranke niso zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenije, zato toženci niso dolžni plačevati naročnine RTV Sloveniji. Sodišče prve stopnje še meni, da bi obveznost plačevanja RTV naročnine tožencem pomenila tudi kršitev načel enakosti in pravičnosti.

Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava se zoper sodbo pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pobijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da so vaščani krajev B., D. in G. R. brez potrebnih soglasij zgradili napravo, ki jo poimenujejo pretvornik. Takega pretvornika pa RTV Slovenija ne more sprejeti v osnovna sredstva oziroma v vzdrževanje, ker nima niti dovoljenja, niti ni zgrajen po predpisih in ga delavci RTV Slovenije ne smejo vzdrževati. Krajani sicer lahko sprejemajo televizijski signal, ki ni v nikakršni normi. Tu ne gre za nikakršen pretvornik, temveč za skupno antensko napravo. Sama antenska naprava, čeprav še ni legalizirana, fizično pa stoji in obratuje, je potreben pogoj za obveznost plačevanja RTV naročnine. RTV naročnina je namenjena izključno za program in redno obratovanje, tako da iz njenih virov ni možno sofinanciranje vzdrževanja pretvornika. Do legalizacije bo prišlo, v kolikor bo proračun za leto 1996 vseboval tudi sredstva za legalizacijo "črnih pretvornikov". Z zgrajenim pretvornikom pa krajani kršijo tudi Zakon o avtorski pravici, kot tudi Pravilnik o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Niso sporna dejstva, da so vsi vaščani krajev B., D. in G. R. brez potrebnih soglasij zgradili napravo, ki jo poimenujejo pretvornik, da tako "na črno zgrajenega" televizijskega pretvornika RTV Slovenija oddajniki in zveze ne more sprejeti v osnovna sredstva oziroma v vzdrževanje, da tako krajani sicer lahko sprejemajo televizijski signal, ki pa ni v nikakršni normi in pravzaprav niti ne gre za pretvornik, temveč za skupno antensko napravo, kot tudi da sicer brez tega "črnega pretvornika" krajani navedenega območja ne morejo sprejemati nacionalnih TV programov, kar je ugotovila sama tožeča stranka na podlagi opravljenih meritev dne 13.11.1995. Navedena dejstva pa, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, omogočajo povsem jasen in nedvoumen zaključek, da toženci niso dolžni plačevati naročnine RTV Slovenija, saj morajo tako naročnino plačevati zgolj uporabniki, ki imajo prebivališče na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, pri čemer te določbe 1. odst. 15. čl. Zakona o RTV ni mogoče obravnavati ločeno od določb 11. čl. navedenega zakona, ki določa da RTV Slovenija oziroma njena organizacijska enota oddajniki in zveze opravlja naloge v zvezi z izgradnjo, vzdrževanjem in obratovanjem objektov, naprav in opreme, ki so namenjeni sprejemu, oddajanju in razširanju programov RTV Slovenija, skrbi za zagotavljanje vidnosti in slišnosti programov RTV Slovenija in drugih programov, ki jih oddaja oziroma razširja. To pomeni, da mora RTV Slovenija (v širšem smislu) zagotoviti tehnične pogoje za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, da bi nastopila obveznost plačevanja naročnine RTV Slovenija. To velja, ne glede na namene, za katere se uporablja RTV naročnina, kot tudi ne glede na dejstvo, da predstavlja, kot opozarja tožeča stranka v pritožbi, tak način sprejemanja programov RTV Slovenija, kot so si ga zagotovili krajani navedenega območja, dejansko kršitev Zakona o avtorski pravici in na njegovi podlagi sprejetega pravilnika, kar pa v ničemer ne vpliva na obveznost plačevanja RTV naročnine.

Po oceni pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje vsa pravno pomembna in odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter pri odločanju tudi ni zagrešilo kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Na podlagi 368. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje.