Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,756.616 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,700.000 SIT od 23.10.2001 dalje do plačila in od zneska 56.616 SIT od 27.2.1995 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo v plačilo za 200.000 SIT povišano odškodnino, torej znesek 1,956.616 SIT, z enakim tekom zakonskih zamudnih obresti. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine za nepremoženjsko škodo za 1,400.000 SIT, torej z opredelitvijo te odškodnine v skladu s tožbenim zahtevkom. Pri tem naj zamudne obresti od dosojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo že od 5.12.1996 dalje. Pri odmeri višine odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode naj bi sodišči nižjih stopenj premalo upoštevali ugotovljeno težo in naravo tožnikovega poškodovanja z ugotovljenimi bolečinami in nevšečnostmi, strahom in duševnimi bolečinami ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Premalo so bila upoštevana dejstva, ki izhajajo iz tožnikove zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja. Zato bi bilo treba odškodnino po posameznih postavkah dvigniti na višino, ki jo tožeča stranka uveljavlja in utemeljuje v tožbi. Tožeča stranka posebej opozarja na dejstvo, da je bil tožnik uvrščen v III. kategorijo invalidnosti z odločbo ZPIZ Slovenije z dne 26.2.1997. Končno tožeča stranka opozarja na nepravilno odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Sklicuje se na določbo 277. člena in 1. odstavka 919. člena, pa tudi na določbi 1. odstavka 17. člena in 12. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožena stranka se nahaja v dolžniški zamudi že več kot 6 let. Kljub temu je nagrajena z neplačilom zamudnih obresti za obdobje od 5.12.1996 do dneva sojenja pred sodiščem prve stopnje dne 22.10.2001. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR narekuje pri opredelitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo poleg presoje dejstev, ki se nanašajo na posebnosti obravnavanega primera, tudi opredelitev povzročene škode s stališča, ali gre za manjšo ali pa za večjo ali celo katastrofalno škodo. Takšna opredelitev je potrebna zaradi umestitve primera (ob dolžni individualizaciji) v področje sodne prakse. Načelo enakosti obravnavanja namreč zahteva, da posamezni primeri škod in odškodnin zanje ne presegajo odškodnin, dosojenih v podobnih primerih. Sodišči druge in prve stopnje sta navedeno pravno utemeljitev v razlogih svojih sodb sprejeli in prisojo posameznih odškodninskih zneskov ter celotne odškodnine ustrezno utemeljili. Tožnik je utrpel le vbodno rano s poškodbo ovojnice sredinskega sklepa desnega sredinca s posledično infekcijo. Takšne poškodbe že glede na njeno naravo in obseg ni mogoče uvrstiti med škode večjega obsega. Gre za škodo manjšega obsega, ki pa je zaradi dejstva, da je tožnik fizični delavec, železokrivec, zaradi kasnejše infekcije in zadebelitve prsta, vendarle povzročila nekaj več nevšečnosti in posledic: zaradi zadebelitve sredinca in njegove zaostale gibljivosti namreč tožnik ne opravlja več dosedanjega dela železokrivca. Sodišče druge stopnje je ravnalo pravilno, ko je posebno težo posvetilo obravnavanju odškodninske postavke duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, pri čemer je pri sodišču prve stopnje dosojeno odškodnino v znesku 1,000.000 SIT zvišalo za 200.000 SIT. Takšna odškodnina je glede na podobne primere v sodni praksi tudi po prepričanju revizijskega sodišča pravilna in je ni mogoče zviševati, čeprav se v reviziji tožeča stranka posebej sklicuje na tožnikovo uvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Povsem primerni sta tudi odškodnini, dosojeni za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (500.000 SIT) ter za strah (200.000 SIT). Kljub infekciji rane namreč poškodba ni bila takšna, da bi bilo mogoče dosojeno odškodnino iz navedenih naslovov zviševati. Odškodnina za nepremoženjsko škodo končno pomeni predvsem sredstvo, ki naj omili duševno trpljenje in predstavlja zadoščenje, ki naj približa oškodovanca k čustvenemu, duševnemu ravnotežju, ki je bilo s poškodbo porušeno. Tem merilom je bilo s prisojenimi odškodninskimi zneski ustreženo in zadoščeno.

Končno je neutemeljena tudi trditev, da bi moralo sodišče glede začetka teka obresti uporabiti določbo 919. člena ZOR. Ta določa izključno obveznosti zavarovalnice. V obravnavanem primeru pa tožbeni zahtevek ne meri na zavarovalnico, marveč na tožnikovega delodajalca. Čeprav nastopa zavarovalnica kot stranski intervenient na njegovi strani, to ni razlog za uporabo 919. člena ZOR. Sicer pa Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Tožniku je z določitvijo odškodnine glede na razmere v času sojenja pri sodišču prve stopnje (189. člen ZOR) in z obrestovanjem dosojenega zneska od tedaj dalje zagotovljena realna vrednost dosojene odškodnine ne glede na čas sojenja. Drugačno obrestovanje (pred 1.1.2002) bi porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom in enako varstvo pravic pred sodiščem (14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.