Jedro

Do novele ZKP-E (Uradni list RS, št. 56/2003) je bilo treba okoliščino, da se je razpravljajoči sodnik seznanil z obvestili, ki jih pridobi policija od osumljenca v predkazenskem postopku, presojati v okviru izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP.

Presoja sodišča, ali bo po spremembi obtožbe prekinilo glavno obravnavo (2. odstavek 344. člena ZKP) in določilo rok za pripravo obrambe ali bo glavno obravnavo nadaljevalo, ni prosta, ampak je odvisna od ocene okoliščin vsakega konkretnega primera.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih K.H. in R.H. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprostita plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo z dne 17.3.2000 obsojena K.H. in R.H. s še dvema obsojencema spoznalo za kriva, prvega pod točko II. in III., drugega pa pod točko I., II. in III. nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ. Obsojenemu K.H. je na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora, v katero mu je po 49. členu KZ vštelo čas odvzema prostosti od 7.10.1998 od 20.10 ure do 8.10.1998 do 02. ure. Obsojenemu R.H. pa je izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, vanjo pa vštelo čas, ko je bila obsojencu odvzeta prostost od 7.10.1998 od 18.40 ure do 8.10.1998 do 00.40 ure. Obsojenemu K.H. je po 1. odstavku 69. člena KZ izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je odvzelo GSM aparat. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbe obsojenega K.H. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenega R.H. kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Oba obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenih K.H. in R.H. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega K.H. pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 8. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi s 1. odstavkom 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in s 6. točko 39. člena ter 1. odstavkom 83. člena ZKP, pa tudi zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena v zvezi z 2. odstavkom 344. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom; do odločitve o zahtevi pa naj odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe prekine.

Zagovornik obsojenega R.H. v zahtevi uveljavlja kršitev 1. odstavka 23. člena Ustave, bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitev po 2. točki 371. člena v zvezi z 2. odstavkom 344. člena ZKP, zatrjuje pa tudi kršitev kazenskega zakona, ki je pobliže ne opredeli. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v svojem mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevah zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni.

Zahtevi nista utemeljeni.

Vložnika v zahtevah navajata, da se je sodnik, ki je na prvi stopnji odločal o glavni stvari, seznanil z izjavami, ki jih je od obsojencev v predkazenskem postopku pridobila policija in da je bila zato v postopku prekršena njuna pravica do nepristranskega sojenja.

Pritrditi je treba vložnikoma, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo z dne 21.3.2002, opr. št. U-I-92/96, razsodilo, da je ureditev Zakona o kazenskem postopku, ki omogoča, da se razpravljajoči sodnik seznani z obvestili, ki jih pridobi policija v predkazenskem postopku, v neskladju z zahtevo po nepristranskem sojenju iz 1. odstavka 23. člena Ustave. V času sojenja pred sodiščem prve stopnje je bilo mogoče okoliščino, na katero se sklicujeta zahtevi, presojati v okviru izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP, torej ali je po svojem pomenu take narave, da vzbuja dvom v sodnikovo nepristranskost. Z novelo ZKP-E (Uradni list RS, št. 56/2003) je bila k taksativno naštetim izločitvenim razlogom v 39. členu ZKP dodana tudi točka 4.a, ki določa, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če se je v postopku pri odločanju o katerem koli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen), razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo izločitev. Z novelo ZKP-F (Uradni list RS, št. 43/2004) pa je bil spremenjen tudi 2. odstavek 41. člena, tako da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati sodnikovo izločitev zaradi razloga iz 4.a točke 39. člena samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Zagovornika obsojenih K. in R.H. izločitve razpravljajočega sodnika na prvi stopnji na navedeni podlagi nista zahtevala, prav tako tega nista storila niti v pritožbi, prvič to kršitev zatrjujeta šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. Procesne kršitve se presojajo po določbah, ki so veljale v času, ko je bilo procesno dejanje opravljeno. Vendar je tudi z vidika sedanje procesne ureditve, ki je za obsojenca ugodnejša, očitno, da vložnika navedeno kršitev uveljavljata prepozno. Po določbi 384. člena ZKP se sme pritožnik na kršitev zakona iz 2. točke 1. odstavka 371. člena sklicevati v pritožbi samo, če na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Še toliko manj to lahko prvič stori z zahtevo za varstvo zakonitosti. Obramba, ki bi lahko uveljavljala procesne pravice, do katerih je bila v določeni fazi postopka upravičena, pa jih ni, iz svojih opustitev ne more potegniti koristi. Celo nasprotno, glede uveljavljanja teh pravic je v poznejših fazah postopka prekludirana. Kolikor vložnika na tej podlagi uveljavljata kršitev pravice obsojencev do nepristranskega sojenja po 1. odstavku 23. člena Ustave in bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zagovornik obsojenega K.H. pa tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi s 6. točko 39. člena in 1. odstavkom 83. člena ZKP, z zahtevama ne moreta biti uspešna.

Prav tako vložnikoma ni mogoče pritrditi, ko zatrjujeta, da jima sodišče prve stopnje v nasprotju z 2. odstavkom 344. člena ZKP ni omogočilo časa za pripravo obrambe po povsem spremenjenih obtožnih predlogih in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, po mnenju zagovornika obsojenega K.H. pa na ta način ravnalo tudi v nasprotju s pravnim jamstvom iz 1. alinee 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja tudi primeren čas in možnosti za pripravo obrambe.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Zgolj posplošeno zatrjevanje kršitve, ki ni z ničemer konkretizirano, ne zadošča. Zagovornik obsojenega K.H. pa v zahtevi stori ravno to, saj svoje trditve, da je podana navedena kršitev pravic obrambe, ne izpolni z vsebino, ki bi omogočala preizkus njene utemeljenosti. Ne samo, da vložnik ne obrazloži, zakaj je po njegovem mnenju šlo za tako spremembo obtožnih predlogov, ki je narekovala preložitev glavne obravnave zaradi priprave obrambe, pač pa tega ne problematizira niti z vidika dejstva, da obsojeni K.H. na glavni obravnavi sploh ni bil navzoč, tako da se o spremenjeni obtožbi ni mogel izjaviti, kaj šele, da bi spremembo obtožbe razumel, kot to navaja v obrazložitvi sodbe (1. odstavek na 3. strani) sodišče druge stopnje. Zato zagovornik prvega obsojenca z zahtevo tudi v tem obsegu ne more uspeti.

Zagovornik obsojenega R.H. v zahtevi trdi, da je državni tožilec na glavni obravnavi tako spremenil obtožni predlog, da je šlo za povsem novo obtožbo, ki je obsojenec ni razumel ter da bi zato sodišče moralo obsojencu omogočiti čas za pripravo obrambe. Svojo trditev konkretizira z navedbami, da je bilo v prvotni obtožbi obsojenima R.H. in Š.I. očitano, da se ukvarjata s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije, v spremenjeni obtožbi pa da sta kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo storila s tem, da sta po predhodnem dogovoru z neugotovljeno osebo počakala na skupino 15 državljanov in z UKV postajo skrbela za potek celotnega sprovajanja in opozarjala neugotovljeno osebo na morebitna gibanja policije. Tudi iz opisa tega kaznivega dejanja v prvotnem obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti z dne 2.4.1999 je razvidno, da sta obsojenca druge v organizirani skupini spravila čez mejo s tem, da sta z neugotovljeno osebo po predhodnem dogovoru ilegalno spravila preko državne meje iz Republike Madžarske v Republiko Slovenijo skupino osmih državljanov ZRJ in osmih državljanov Bangladeša, tako da sta z UKV postajo, last obsojenega Š.I., nastavljeno na frekvenco UNZ M.S., pazila na premike UNZ v času, ko je neugotovljena oseba navedeno skupino šestnajstih tujcev ilegalno prepeljala v našo državo, tako da bi to osebo opozorila na nevarnost, če bi ugotovila, da so v bližini delavci UNZ.