Jedro

S tem, ko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj pooblastila tožeči stranki za izpolnitev menice, bi bil ugovor tožene stranke iz temeljnega razmerja relevanten zgolj pod predpostavko, da bi tožena stranka izkazala, da je bila menica izpolnjena v nasprotju s temeljnim poslom, iz katerega izvira. Trditveno in dokazno breme glede neobstoja obveznosti tožene stranke iz temeljnega posla, je torej na strani meničnega dolžnika, to je tožene stranke. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče trditveno in dokazno breme glede (ne)obstoja terjatve tožeče stranke iz temeljnega razmerja prevalilo na tožečo stranko, ki razpolaga z menico, je nepravilno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 794.505,00 SIT (sedaj 3.315,41 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek uveljavljala na podlagi protestirane menice, izdane s strani tožene stranke (priloga A1). Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni ugovor tožene stranke, ki se je nanašal na zatrjevanje neobstoja pooblastila tožeči stranki za izpolnitev menice, ki je bila izdana kot bianco menica. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo določbo 5. člena Pogodbe o prenosu poslovnega deleža družbe S.I. d.o.o. (B8) kot pooblastilo tožene stranke tožeči stranki za izpolnitev bianco menice, izstavljene v zavarovanje pogodbene obveznosti tožene stranke po tej pogodbi.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni ustrezno obrazložila tožbenega zahtevka po višini, saj ni pojasnila in dokazala izračuna menične vsote, sklicujoč se na ugovor tožene stranke iz temeljnega razmerja, v zavarovanje katerega je bila izstavljena menica. Takšno izhodišče prvostopenjskega sodišča je materialnopravno zmotno, na kar pravilno opozarja tudi pritožnik v pritožbi.

Pritrditi je izhodišču prvostopenjskega sodišča, da ima menični dolžnik, ki je izdajatelj menice v razmerju do prejemnika menice tudi ugovore iz temeljnega razmerja (233. člen OZ). Tovrsten ugovor bi lahko bil pri bianco menici tudi, da je bila menica izpolnjena v nasprotju s pooblastilom, ki je bilo podano ob izdaji menice. Vendar pa je trditveno in dokazno breme za tovrsten ugovor na strani tistega, ki ga uveljavlja, to je meničnega dolžnika. V tem smislu ne zadošča golo sklicevanje meničnega dolžnika na neizkazanost višine zneska, ki ga je prejemnik menice vnesel na samo menico. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj pooblastila tožeči stranki za izpolnitev menice, bi bil ugovor tožene stranke iz temeljnega razmerja relevanten zgolj pod predpostavko, da bi tožena stranka izkazala, da je bila menica izpolnjena v nasprotju s temeljnim poslom, iz katerega izvira. Trditveno in dokazno breme glede neobstoja obveznosti tožene stranke iz temeljnega posla, je torej na strani meničnega dolžnika, to je tožene stranke. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče trditveno in dokazno breme glede (ne)obstoja terjatve tožeče stranke iz temeljnega razmerja prevalilo na tožečo stranko, ki razpolaga z menico, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi materialnega prava, bi prvostopenjsko sodišče moralo presojati, ali je tožena stranka ponudila zadostne trditve in dokaze, s katerimi bi izpodbila veljavnost same menice. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč, je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar predstavlja razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo v nakazani smeri preizkusiti trditve in dokazne predloge tožene stranke. Če bo te ugovore zavrnilo, se bo moralo ukvarjati tudi z utemeljenostjo pobotnega ugovora, kot ga je tožena stranka uveljavljala v ugovoru zoper sklep o izvršbi. V zvezi z nadaljnjim postopkom pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na posledice začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko skladno z napotitvenim sklepom. Po eni strani s strani tožeče stranke to pomeni, da ima v tej pravdi interes zgolj na ugotovitev obstoja terjatve zoper toženo stranko. V kolikor tožeča stranka temu ustrezno ne bo spremenila tožbenega zahtevka, bo potrebno višji tožbeni zahtevek zavrniti. V zvezi z uveljavljenim pobotnim ugovorom tožene stranke pa bo v primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke, moralo upoštevati tudi določilo 2. odst. 117. člena ZPPSL, kar pomeni, da bo ugovor tožene stranke potrebno upoštevati v smislu materialnopravnega ugovora prenehanja terjatve tožeče stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.