Jedro

Status skrbnika se pridobi z odločbo o imenovanju skrbnika. Šele od takrat dalje gre tej osebi pravica do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imela pri opravljanju skrbniških dolžnosti kot skrbniku za posebni primer. In šele od takrat dalje se lahko ti stroški krijejo iz varovančevega premoženja, saj gre za stroške, ki so nastali v okviru skrbništva in za osebo pod skrbništvom. Stroški, ki so nastali, preden je nastalo skrbniško razmerje, zato ne morejo biti kriti kot stroški skrbnika za posebni primer.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno odločbo z dne 14. 10. 2009 je organ prve stopnje v 1. točki odločil, da se za A.A., roj. ... 2. 1950, s stalnim bivališčem ... odobri dvig denarnih sredstev v višini 1.572,31 EUR iz srebrnega osebnega računa št. ..., odprtega pri C. banki d.d. V 2. točki je odločil, da se za A.A. ne odobri dvig denarnih sredstev v višini 2.148,31 EUR iz istega srebrnega osebnega računa, ter navedel, da stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi organ glede 2. točke izreka izpodbijane dopolnilne odločbe navaja, da je vpogledal pobudo skrbnika za poseben primer, ftk. pogodbe o nastanitvi in oskrbi z dne 27. 2. 2002, ftk. obračuna pokrivanja stroškov oskrbe A.A. v DUK, izdelan s strani B.B. z dne 20. 8. 2009 in ugotovil, da tožnik za odobritev dviga denarnih sredstev iz naslova zagotavljanja doplačil domske oskrbe A.A., v obdobju od meseca marca 2008, do meseca marca 2009 (v višini 2.110,19 EUR + sredstev za zagotavljanje plačil bančne provizije v navedenem obdobju v višini 38,12 EUR) ni izkazal svoje upravičenosti oziroma pravnega/objektivnega interesa A.A., saj je bil tožnik formalno zavezan za zagotavljanje doplačil stroškov domske oskrbe, na podlagi sklenjene pogodbe o nastanitvi in oskrbi z dne 27. 2. 2002. Prvostopni organ je v skladu z navedenim in upoštevajoč določbo 223. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 96/04 – upb, 101/07), iz katere izhaja, da se izdatki za izvajanje skrbstvenih ukrepov v korist varovanca sicer krijejo iz varovančevega premoženja, v kolikor predhodno ni sredstev, pridobljenih od oseb, ki so dolžne varovanca preživljati, odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka odločbe. Navaja še, da je odločba je v skladu s 191. členom v povezavi z 223. členom ZZZDR ter 220. členom Zakona o splošnem upravnem postopku.

Organ druge stopnje je pritožbo tožnika zoper 2. točko izreka dopolnilne odločbe zavrnil kot neutemeljeno, saj se strinja s presojo organa prve stopnje, da pritožnik ni upravičen do povračila navedenih stroškov. V obrazložitvi citira določbe 9., 211., 218., 186., 191. in 219. člena ZZZDR. Navaja, da je bil z odločbo organa prve stopnje št. 1221-31/2008 z dne 22. 4. 2009 A.A. postavljen skrbnik za poseben primer (tožnik), katerega naloge so odprtje računa s statusom pupilne vloge, upravljanje s sredstvi na navedenem računu, upravljanje z nepremičnino, katere lastnica je varovanka, urejanje formalnosti v zvezi z domskim varstvom in oskrbo ter za urejanje upravno administrativnih zadev. Tožnik je organu prve stopnje dne 16. 4. 2009 posredoval vlogo, v kateri je med drugim predlagal, da se mu odobri dvig denarnih sredstev v višini 2.148,31 EUR, s katerimi bi si poplačal stroške, ki jih je imel v zvezi s pokrivanjem/doplačilom stroškov domske oskrbe za varovanko A.A. v obdobju od marca 2008 do maja 2009. V konkretnem primeru ne gre za situacijo iz 223. člena ZZZDR (ki določa, da se izdatki za izvajanje skrbstvenih ukrepov v korist varovanca krijejo iz varovančevih dohodkov; iz sredstev, dobljenih od oseb, ki so dolžne varovanca preživljati; iz varovančevega premoženja; iz proračuna Republike Slovenije), saj je bil tožnik za skrbnika za posebni primer A.A. imenovan šele z odločbo z dne 22. 4. 2009. Kot izhaja iz dokumentacije v spisu je bila med Domom upokojencev Kranj in A.A. dne 27. 2. 2002 sklenjena pogodba o nastanitvi in oskrbi, pri čemer pogodba vsebuje tudi izjavo in lastnoročni podpis tožnika, s katero se le-ta prostovoljno zavezuje, da bo redno doplačeval razliko v stroških domske oskrbe, saj pokojnina varovanke ni zadoščala za pokritje stroškov. Tožnik je imel kadarkoli možnost podati izjavo, da ni več pripravljen plačevati razlike v stroških domske oskrbe. Nov dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitev institucionalnega varstva je bil sklenjen dne 1. 5. 2009 in iz njega izhaja, da bo uporabnica stroške oskrbe poravnala v celoti sama iz sredstev na svojem računu.

Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani upravni akt v skladu s 27. členom Zakona o upravnem sporu, ker zakoni, na katere se opira odločitev niso bili pravilno uporabljeni in ker je iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep. Tožena stranka mu ni odobrila izplačila 2.148,31 EUR, ki jih je izplačeval za razliko v ceni oskrbe v Domu upokojencev Kranj za svojo sestro v obdobju od dne 11. 3. 2008, ko je po smrti matere sestra postala formalno pravni lastnik počitniške hiše, ki je bila prodana 8. 7. 2009. CSD Kranj in tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve sta svojo odločitev, da se mu ne odobri izplačilo za obdobje od 11. 3. 2008 do 1. 5. 2009 utemeljili s formalno argumentacijo, da je lastnoročno podpisal pogodbo z DU Kranj o rednem plačevanju stroškov oskrbe in je zato bil dolžan plačevati razliko v ceni oskrbe, ki ni bila pokrita iz pokojnine sestre, kljub temu da je ta v tem obdobju že bila lastnica velikega premoženja oziroma denarnih sredstev po prodaji navedene nepremičnine. V tem času se je bistveno spremenila dejanska podlaga na podlagi katere se je, s pogodbo sklenjeno z DU Kranj, zavezal redno plačevati stroške oskrbe, ki jo sestra ni mogla v celoti pokriti iz lastne pokojnine. Meni, da je z dnem, ko je sestra postala lastnica premoženja, iz katerega je lahko pokrivala celotne stroške oskrbe, prenehala podlaga za njegovo obveznost do DU Kranj, kar bi moral CSD Kranj upoštevati pri odločitvi. Redno plačevanje oskrbe se je lahko zagotovilo iz sredstev A.A. Glede na navedeno meni, da izpodbijana upravna odločitev ne temelji na zakonu in na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Predlaga, da Upravo sodišče RS v Ljubljani spremeni izpodbijani upravni akt in odloči, da se mu odobri dvig denarnih sredstev v višini 2.148,31 EUR iz srebrnega osebnega računa A.A. št. ..., odprtega pri C. banki d.d. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise ter odgovor na tožbo, ki pa je neobrazložen, saj v njem navaja le, da predlaga sodišču, da tožbo iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR,Uradni list RS, št.69/04-upb, 101/07- odl. US, 90/11 – odl. US) ureja institut skrbništva v členih od 178. do 223. Osebi pod skrbništvom postavi CSD skrbnika (1. stavek 179. člena ZZZDR). CSD imenuje skrbnika z odločbo, v kateri določi njegove dolžnosti ter obseg njegovih pooblastil (186. člen ZZZDR). V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik za skrbnika za posebne primere postavljen z določbo CSD Kranj z dne 22. 4. 2009. Prav tako ni sporno, da se je tožnik v pogodbi o nastanitvi in oskrbi sklenjeni med Domom upokojencev Kranj in A.A. z dne 27. 2. 2002 zavezal, da bo stroške oskrbe poravnaval tožnik iz njenih pokojninskih prejemkov in obenem sam poravnaval razliko. Sporno vprašanje pa je ali, je tožnik (kot skrbnik za posebni primer) upravičen do povračila stroškov oskrbe varovanke A.A. za obdobje od marca 2008 do maja 2009. Marca 2008 je namreč tožniku in varovanki umrla mama po kateri je varovanka podedovala počitniško hišo, ki je bila prodana dne 8. 7. 2009, denar od prodaje pa je bil nakazan na pupilarni račun varovanke. Varovanka je v tem času torej že imela lastno premoženje.

Glede na določbo 196. člena ZZZDR ima skrbnik pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti. Izdatki za izvajanje skrbstvenih ukrepov v korist varovanca se krijejo: - iz varovančevih dohodkov; - iz sredstev, dobljenih od oseb, ki so dolžne varovanca preživljati; - iz varovančevega premoženja; - iz proračuna RS (223. člen ZZZDR); Sodišče ugotavlja, da navedene zakonske določbe pravico do povračila upravičenih stroškov skrbnika vežejo na obstoj statusa skrbnika. Ta status pa oseba pridobi šele z odločbo o imenovanju skrbnika (tako 186. člen ZZZDR). V konkretnem primeru je tožnik pridobil status skrbnika za posebni primer šele z določbo z dne 22. 4. 2009, ki je postala pravnomočna dne 11. 5. 2009. To pa pomeni, da mu šele od takrat dalje gre pravica do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju skrbniških dolžnosti kot skrbniku za posebni primer. In šele od takrat dalje se lahko ti stroški krijejo iz varovančevega premoženja, kajti šele z imenovanjem skrbnika, ki po dnevu imenovanja plačuje stroške za varovanca, gre za stroške, ki so nastali v okviru skrbništva in za osebo pod skrbništvom. Stroški, ki so tožniku nastali od marca 2008 pa do njegovega imenovanja za skrbnika za posebni primer dne 22. 4. 2009, pa so stroški, ki so nastali, preden je nastalo skrbniško razmerje in zato ne morejo biti kriti kot stroški skrbnika za posebni primer. To pa hkrati ne pomeni, da ti stroški ne bi mogli biti kriti na kakšni drugi pravni podlagi in v okviru kakšnega drugega postopka.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list SR št. 105/06 in nadaljnji) zavrnilo.