Jedro

Tožena stranka je oceno o tem, ali obstajajo razlogi za sum, da tožnik utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost oziroma da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, utemeljila le na tožnikovi predkaznovanosti, ni pa ocenila, ali je zaradi njegovega bolezenskega stanja še prisotna taka nevarnost, čeprav je bila z njegovo boleznijo seznanjena.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-1148/2016-25 z dne 1. 8. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnikov pooblaščenec sprva vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje primarno zaradi združitve družine z očetom, podrejeno pa po prvem odstavku 51. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Gre za razlog za dovoljenje za prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov. Tožena stranka je izdajo dovoljenja za začasno prebivanje kot družinskemu članu slovenskega državljana zavrnila in to odločitev je potrdil tudi drugostopenjski organ z odločbo z dne 7. 12. 2015. Upravni spor zoper to odločbo ni bil sprožen. Tožnik pa je vložil tudi prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v skladu s prvim odstavkom 51. člena ZTuj-2. Navedeno določilo določa, da tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, lahko pristojni organ izda dovoljenje za začasno prebivanje za čas nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, vendar ne dlje od enega leta. Tujec mora prvo dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji pridobiti pred svojim vstopom v državo, razen če ta zakon ne določa drugače, kar pomeni, da se mora prva vloga za izdajo dovoljenja po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 oddati na pristojnem veleposlaništvu Republike Slovenije v tujini. Tožnik je tujec neznanega državljanstva, ki že 51 let živi v Republiki Sloveniji in se nahaja v zaporu A., trenutno pa je premeščen na Zavod za prestajanje zaporne kazni B. Je brez veljavnega potnega lista in brez sredstev za preživljanje. Tožena stranka je tožniku glede na njegovo življenjsko situacijo in specifičnost tega primera, to je, da je rojen v Sloveniji, da v njej živi že 51 let in je brez osebnih dokumentov in neznanega državljanstva, štela kot upravičen razlog prebivanja v Republiki Sloveniji, skladno z določbo prvega odstavka 51. člena ZTuj-2. 2. Ključna odločitev za zavrnitev dovoljenja za začasno prebivanje pa so tožnikova kazniva dejanja in teh dejstev tožena stranka ne more spregledati. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na 5. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki določa, da se tujcu dovoljenje za začasno prebivanje zavrne, če obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Na podlagi podatkov, pridobljenih po uradni dolžnosti, je tožena stranka ugotovila, da je iz kazenske evidence razvidno, da je bil tožnik večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj in sicer zaradi prikrivanja (sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani opr. št. I K 178/93), zaradi tatvine (sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota Ljubljana št. I K 139/90), zaradi goljufije (sodba Temeljnega sodišča Ljubljana, Enota Ljubljana št. I K 610/93), ponovno zaradi goljufije (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I K 272/96), zaradi poskusa goljufije in ponarejanja listin (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 722/98) ter zaradi umora (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 186/01). Pri slednjem kaznivem dejanju tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik obsojen na 20 let zapora, sodba je pravnomočna in tožnik od 7. 4. 2004 dalje prestaja zaporno kazen. Torej je bil tožnik obsojen za najhujše kaznivo dejanje na najvišjo možno zaporno kazen 20 let, upoštevajoč tedanji Kazenski zakonik. Predhodno pa je tožnik že izvrševal druga kazniva dejanja. Glede na podatke, s katerimi razpolaga tožena stranka, in glede na težo najhujšega kaznivega dejanja po mnenju tožene stranke obstajajo razlogi za sum, da bi prebivanje tožnika utegnilo pomeniti nevarnost za javni red, prav tako obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem drugih nasilnih dejanj ali z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Tožnik je bil pred izdajo odločbe seznanjen z ugotovitvami v upravnem postopku in mu je bila dana možnost, da se o njih izjasni. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na upoštevanje načela zakonitosti, v katerega je zajeto tudi načelo sorazmernosti, ki prepoveduje prekomerno uporabo predpisa. Upravni organ je dolžan pretehtati, ali bodo ukrepi, ki so določeni v zakonu, skladni z njegovim namenom, kajti vsak ukrep mora biti primeren za dosego zakonodajalčevih ciljev in ne sme biti izven razumnega razmerja do družbene vrednosti teh ciljev. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v tretjem odstavku 53. člena določa, da država varuje družino ter ustvarja za to varstvo ustrezne razmere, vendar pa je v tretjem odstavku 15. člena URS tudi določeno, da so človekove temeljne pravice in svoboščine omejene s pravicami drugih. Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) v prvem odstavku 8. člena vsakomur zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, vendar pa v drugem odstavku določa, da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti in ekonomske blaginje države zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Pravica do zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica, zato se storjeno kaznivo dejanje umora ne more postaviti pred pravico do zasebnega in družinskega življenja. Glede na to, da ima tožnik v Republiki Sloveniji svoja starša, je tožena stranka v postopku presojala zavrnilne razloge tudi z vidika pravice do družinskega življenja, vendar storjeno kaznivo dejanje ne pretehta izdaje dovoljenja za prebivanje v prid družini, saj je potrebno zavarovati pravice in svoboščine drugih ljudi ter varnost javnega reda. Po mnenju tožene stranke je kaznivo dejanje umora najhujše kaznivo dejanje, kar je poudaril tudi zakonodajalec, ko je zanj predpisal tako zelo visoko kazen. S spremembo Kazenskega zakonika se je le-ta le še povišala, tožniku pa je bila izrečena najvišja možna zaporna kazen 20 let zapora. Tožena stranka meni, da bi moral tožnik že po predhodno izrečenih kaznih spremeniti svoj način življenja, le-ta pa je ponovil še hujše kaznivo dejanje, to je dejanje umora. Umor je bil izvršen na grozovit način iz koristoljubnih namenov zaradi pridobitve žrtvinega stanovanja. Tožena stranka sicer ne ugotavlja krivde tožnika, je pa dolžna pri svojih odločitvah upoštevati pravnomočne sodbe, na podlagi katerih je bil tožnik spoznan za krivega. Poleg tega se obsodba na kazen zapora nad petnajst let ne izbriše iz kazenske evidence, kar velja tudi za konkretni primer. Glede na vse navedeno je po mnenju tožene stranke podan sum, da bi prebivanje tožnika utegnilo pomeniti nevarnost za javni red in prav tako obstaja sum, da bo njegovo prebivanje povezano z izvajanjem drugih nasilnih dejanj in z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.

3. Tožnik se v tožbi sklicuje na to, kaj je povedal v svoji vlogi, ko je bil pozvan, naj se izjasni do ugotovitev v upravnem postopku. Tedaj je poudaril, da se tožnikov humanitarni problem vedno bolj zaostruje (imel je operacijo raka na debelem črevesju) ter je tedaj navedel, da tožena stranka ni dostopna za ugovore in pojasnila, ki jih je že prejela. Nadalje navaja, da je protispisno zatrjevanje v izpodbijani odločbi, da je pooblaščenec tožnika v predhodnih pisanjih zatrjeval, da je razlog prebivanje tujca združitev družine, potem pa je spremenil svoje stališče. Razlika med prvo, že pravnomočno zavrnjeno prošnjo, in drugo prošnjo, ki je predmet tega postopka, je le v pravni podlagi, na kateri naj bi se dovoljenje izdalo. Tožnik tudi nasprotuje trditvi v izpodbijani odločbi, da pooblaščenec ni navedel drugih utemeljenih razlogov, na katere se prošnja opira in da se tujec in pooblaščenec nista jasno opredelila, zakaj tujec sploh želi pridobiti dovoljenje. Sklicuje se na človekovo pravico iz 8. člena EKČP ne le do družinskega, ampak sploh do zasebnega življenja v državi, kjer si je človek v pol stoletja to zasebnost ustvaril. Nasprotuje stališču tožene stranke, da upravni organi ne morejo kombinirati posameznih določb ZTuj-2 med seboj pri odločanju za dovoljenje za prebivanje. Nadalje navaja, da je bilo tožniku z odločbo ZPKZ Ljubljana z dne 4. 8. 2016 prestajanje kazni iz zdravstvenih razlogov prekinjeno. Navaja tudi, da tožena stranka ni povedala, kaj šteje kot upravičen razlog tožnika za prebivanje v Republiki Sloveniji, na katerega se opira prošnja. Zatrjuje, da s tožbo zahteva strokovno presojo zakonitosti upravnega odločanja in da so v zadevi pretežno sporna pravna in ne dejanska vprašanja. Dejanska vprašanja so v tem, kolikšna in v čem je dejanska nevarnost, da bi tožnik po prestani zaporni kazni in težki operaciji ponovno zašel v kriminal. Sodišču predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije z izvedbo glavne obravnave, na kateri bi sodišče s postavitvijo izvedenca presodilo domnevno nevarnost za ponavljanje kaznivih dejanj.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik kljub predhodnim izrečenim kaznim zaradi kaznivih dejanj (tatvine, prikrivanja, goljufije, ponarejanja) ni spremenil svojega načina življenja, ampak je ponovil še hujše kaznivo dejanje, to je dejanje umora na grozovit način iz koristoljubnih namenov. Tega dejstva tožena stranka kljub bolezni ne more spregledati. Tožena stranka je upoštevala pravnomočne sodbe in je v odločbi tudi jasno zapisala, zakaj bi tožniku priznala osnovni razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov. Navedla je, kateri razlogi so pripeljali do zavrnitve dovoljenja in zakaj ni ugotavljala še ostalih pogojev, ki se zahtevajo za izdajo dovoljenja.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je rojen ... in da je vse življenje živel tukaj in da nima nobenih dokumentov, ker so mu jih uničili.

6. Tožena stranka v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da tožnik ni spremenil svojega načina življenja, da je dolžna upoštevati pravnomočne sodbe in zavarovati pravice in svoboščine drugih ljudi ter varnost javnega reda. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. V tem upravnem sporu se presoja pravilnost odločbe, s katero je bila zavrnjena prošnja za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje, v kateri je bil kot razlog za izdajo dovoljenja naveden razlog iz prvega odstavka 51. člena Ztuj-2. To določilo določa, da lahko tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, pristojni organ izda dovoljenje za začasno prebivanje, in sicer za čas nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, vendar ne dlje kot eno leto. Za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje mora tujec izpolnjevati tudi ostale pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje po tem zakonu. To določilo ne navaja konkretno, kaj je mišljeno pod tem, da ima tujec utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno.

9. Tožena stranka je štela, da bi glede na specifičnost tega primera lahko bil upravičen razlog prebivanja v Republiki Sloveniji za tožnika okoliščina, da je rojen v Sloveniji, da tukaj živi 51 let in je otrok staršev, ki živita v Sloveniji, da je brez osebnih dokumentov in neznanega državljanstva. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da bi to v konkretnem primeru lahko bil utemeljen razlog, zaradi katerega je bivanje tožnika v Republiki Sloveniji upravičeno. Sodišče se zato ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni povedala, kaj je štela kot upravičen razlog iz prvega odstavka 51. člena ZTuj-2. Tožena stranka je to zelo podrobno obrazložila.

10. Vendar tožena stranka dovoljenja za prvo prebivanje kljub temu ni izdala iz razloga, ker je ugotovila, da obstaja razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi in obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Te razloge tožena stranka utemeljuje s tožnikovo predkaznovanostjo in težo kaznivega dejanja umora.

11. S tem v zvezi pa po mnenju sodišča tožnik v tožbi utemeljeno opozarja na to, da ni bila opravljena presoja, kolikšna in v čem je dejanska nevarnost, da bi tožnik glede na to, da je imel težko operacijo, ponovno zašel v kriminal. Tožnik tudi predlaga, naj sodišče izvede glavne obravnavo in po potrebi postavi ustreznega izvedenca. Tožnik je na svojo bolezen opozarjal že v času, ko se je še vodil upravni postopek. Ko je bil tožnikov pooblaščenec seznanjen z ugotovitvami v postopku izdaje dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov v Republiki Sloveniji, je namreč na ta dopis odgovoril, da se njegov humanitarni problem vedno bolj zaostruje in da je imel 13. julija operacijo raka na debelem črevesju s predvidljivimi posledicami take težke operacije.

12. Tožena stranka je oceno o tem, ali obstajajo razlogi za sum, da tožnik utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost oziroma da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, utemeljila le na tožnikovi predkaznovanosti, ni pa ocenila, ali je zaradi njegovega bolezenskega stanja še prisotna taka nevarnost, čeprav je bila z njegovo boleznijo seznanjena. Ker te ocene ni opravila, je odločba v bistvenem delu pomanjkljivo obrazložena in se je ne da preizkusiti. Sodišče tudi meni, da brez izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke ni mogoče opraviti ocene, ali bi tožnik zaradi svoje bolezni lahko predstavljal nevarnost iz 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 13. Sodišče je glede na navedeno tožbi tožnika na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo zaradi kršitev pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.