Jedro

Določbe o poslovni odškodninski odgovornosti se uporabijo le tedaj, ko prav pogodba (ali drug pravni posel) vzpostavi obveznost dolžnika, ki je prej ni bilo. Če gre le za ureditev obveznosti, ki bi zavezovale dolžnika ne glede na pogodbeno ureditev, je treba zagovarjati stališče o kumulaciji obeh oblik odškodninske odgovornosti, upniku pa je treba dati možnost izbite med njima.

Izvedenca sta res ugotovila, da razsvetljava na stopnišču ni bila zadostna, ker ni ustrezala Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih in ni dosegla standarda SIST 12464. Zakaj sodišče šteje, da sta Pravilnik, ki nalaga delodajalcem določeno stopnjo osvetljenosti delovnih mest in navedeni standard uporabljiva tudi za skupno stopnišče v poslovni stavbi, na kar utemeljeno opozarja pritožba, pa je ostalo nepojasnjeno. Izostala je tudi ocena ali ugotovljena osvetlitev še pomeni varno pohodno površino ali ne. Navedeno je treba ugotoviti v povezavi z nedopustnim ravnanjem in nato ugotoviti še ali je škoda posledica tega nedopustnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni tožniku plača 7.797,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 dalje do plačila, v presežku (za znesek 8.202,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 dalje do plačila) pa je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 30 dni povrne tudi 2.269,68 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 30 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži povračilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke, vključno stroški pritožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek in odločanje sodišču prve stopnje. Kot bistveno trdi, da je odločitev sodišča v celoti nepravilna in nezakonita, ker je sodišče ugotovilo napačno pravno podlago glede odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Zaradi neizkazane protipravnosti in neobrazložene ter neizkazane vzročne zveze, je treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, stroške na prvi stopnji pa naložiti v plačilo tožniku.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlaga, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Tožnik navaja, da se je telesno poškodoval pri padcu na stopnicah v poslovnem objektu, v katerem ima poslovni prostor (je etažni lastnik), ko je stopil na okrogel kovinski predmet, ki ga ni videl, ker luči niso bile prižgane, niti jih ni bilo mogoče prižgati pod stopniščem. Prepričan je, da bi kovinski predmet opazil, če bi bilo stopnišče osvetljeno kot sedaj oziroma po pravilih in do nesreče ne bi prišlo. Zato zahteva izplačilo odškodnine po polici PR 000, za katero navaja, da jo je sklenil za zavarovanje splošne civilne odgovornosti upravnik v svojem imenu in na račun solastnikov objekta in ti odgovarjajo za opustitev namestitve svetil in možnost ročnega ali avtomatskega prižiganja luči, kar bi omogočalo varno hojo po stopnišču. V prvi pripravljalni vlogi tožnik dodaja, da tudi v primeru, če bi bile luči prižgane, hoja po objektu ni bila varna, ker je bila osvetljenost bistveno manjša od zakonsko predpisane, upravnik pa ima svojega pogodbenega delavca, ki bi moral poskrbeti, da je dovolj svetlo.

7. Tožena stranka je zanikala odgovornost svojega zavarovanca in trdila, da je za škodo kriv ali sokriv tožnik sam, ker hoje ni prilagodil okoliščinam, da standard SIST 12464 glede osvetlitve stopnišča ne pride v poštev, če bo odškodnina določena, pa je treba upoštevati tožnikov solastninski delež in odškodnino za ta odstotek zmanjšati, odškodnino pa je treba zmanjšati tudi na račun odbitne franšize.

8. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo ali je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke (ali so izpolnjeni elementi odškodninskega delikta za krivdno odgovornost iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ) in kot bistveno ugotovilo, da na podlagi izpovedb ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bilo stopnišče v času škodnega dogodka osvetljeno ali ne, zato se je glede temelja oprlo na izvedenski mnenji izvedencev, ki sta opravila preizkus osvetljenosti stopnišča in ugotovila, da osvetljenost stopnišča niti ob prižganih LED svetilih ne ustreza zahtevanim standardom in zato štelo, da stopnišče ni bilo osvetljeno v zadostni meri in so utemeljene trditve tožnika, da je zaradi premajhne svetlobe spregledal kovinski predmet. Glede na navedeno sodišče prve stopnje naredi zaključek, da je temelj tožbenega zahtevka v celoti podan, ker je vzročna zveza med nastalo škodo in opustitvijo zavarovanca tožene stranke podana.

9. Pritožba kot prvo trdi, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik solastnik objekta v katerem se je poškodoval, zavarovanec tožene stranke pa je upravnik tega objekta, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je odgovornost upravnika krivdna. Tožena stranka je prepričana, da je lahko temelj odgovornosti upravnika lastnikom večstanovanjskega objekta samo kršitev pogodbenih obveznosti. Navedeno ne drži. Pri poslovni odškodninski odgovornosti mora obstajati konkretna pravna obveznost med dolžnikom in upnikom, ki jo dolžnik prekrši in s tem upniku povzroči škodo. Tipičen primer nedopustnega ravnanja pri poslovni odškodninski odgovornosti je neizpolnitev ali nepravočasna izpolnitev zaveze iz pravnega posla. Pri neposlovni odškodninski odgovornosti pa se krši splošna prepoved povzročanja škode. Obe odgovornosti ureja ureja Obligacijski zakonik (OZ). Določbe je treba razumeti tako, da se določbe o poslovni odškodninski odgovornosti uporabijo le tedaj, ko prav pogodba (ali drug pravni posel) vzpostavi obveznost dolžnika, ki je prej ni bilo. Če gre le za ureditev obveznosti, ki bi zavezovale dolžnika ne glede na pogodbeno ureditev, je treba zagovarjati stališče o kumulaciji obeh oblik odškodninske odgovornosti, upniku pa je treba dati možnost izbite med njima.1 Tožnik ima zato tudi kot etažni lastnik na izbiro ali bo uveljavljal poslovno ali neposlovno odškodninsko odgovornost upravnika stavbe in tožnik je, glede na trditve, izbral neposlovno (deliktno) odgovornost. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo ali so izpolnjeni elementi odškodninskega delikta za krivdno odgovornost iz prvega odstavka 131. člena OZ.

10. Pritožba nadalje trdi, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da so podani vsi elementi nepogodbene odškodninske odgovornosti, napačen. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ta zaključek, glede na pomanjkljivo dokazno oceno preuranjen, ker sodba dejansko nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dokazna ocena je bistvenega pomena, da je sodbo mogoče preizkusiti. Zato mora biti iz obrazložitve razvidno, zakaj sodišče šteje elemente odškodninske odgovornosti za podane. V nasprotnem primeru je podana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP2. Glede nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke in glede vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo, izpodbijana sodba dejansko nima razlogov oziroma so ti pomanjkljivi in jih sodišče druge stopnje ne more preizkusiti.

11. Nedopustno ravnanje, ki je predpostavka krivdne odškodninske odgovornosti, je lahko ravnanje v nasprotju s tistim, kar posamezniku nalagajo pozitivni predpisi in tudi ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Če ni predpisa, ki bi nalagal neko dolžno ravnanje, se protipravnost presoja po merilu, ali je bilo mogoče predvideti, da bo opustitev dolžnega ravnanja privedla do škodne posledice3. Temeljni očitek tožnika je, da je stopil na okrogel kovinski predmet, ki ga ni videl, ker luči niso bile prižgane, niti jih ni bilo mogoče prižgati pod stopniščem (in se je zato poškodoval), za namestitve svetil in možnost ročnega ali avtomatskega prižiganja luči (kar bi omogočalo varno hojo po stopnišču) pa bi moral poskrbeti zavarovanec tožene stranke (solastniki objekta)4, pa ni in zaradi te opustitve odgovarja tožniku za škodo, ki jo je utrpel ob padcu. Protipravno ravnanje, kot utemeljeno opozarja pritožba, mora dokazati tožnik, glede na trditve torej, da je bil zavarovanec tožene stranke dolžan namestiti svetila in zagotoviti možnost ročnega ali avtomatskega prižiganja luči. Sodišče pa je ugotavljalo ali so bile luči v času škodnega dogodka prižgane in ker tega na podlagi zaslišanj ni uspelo zanesljivo ugotoviti, je ugotavljalo ali je bila osvetlitev stopnišča zadostna.

12. Tožnik je zatrjeval, da zavarovanec tožene stranke ni zagotovil varne pohodne površine, ker tudi v primeru, če bi bile luči prižgane, te niso ustrezale standardom. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da šteje, da stopnišče ni bilo osvetljeno v zadostni meri, zaradi premajhne svetlobe pa je tožnik spregledal kovinski predmet na katerega je stopil in zaradi tega padel in ker je podana vzročna zveza med nastalo škodo in opustitvijo zavarovanca tožene stranke, je temelj tožbenega zahtevka podan. Zakaj sodišče šteje, da je ravnanje zavarovanca tožene stranke nedopustno in zakaj je vzročna zveza med nastalo škodo (ki je potrditvah nastala ob padcu, ko luči niso bile prižgane in jih ni bilo mogoče prižgati pod stopniščem) in navedeno opustitvijo zavarovanca tožene stranke podana, pa s tem ni obrazloženo, kar utemeljeno opozarja pritožba. Zaključek, da stopnišče ni bilo osvetljeno v zadostni meri, je sodišče naredilo na podlagi izvedenskih mnenj. Glede na relevantne ugovore tožene stranke zoper izvedenski mnenji obrazložitev sodišča prve stopnje, da mnenji v celoti sprejema in ju šteje za strokovno ustrezna, ne zadostuje, kar tudi opozarja pritožba. Izvedenca sta res ugotovila, da razsvetljava na stopnišču ni bila zadostna, ker ni ustrezala Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih5 in ni dosegla standarda SIST 12464. Zakaj sodišče šteje, da sta Pravilnik, ki nalaga delodajalcem določeno stopnjo osvetljenosti delovnih mest in navedeni standard (ki določa 150 luksov za osvetlitev stopnišč na delovnih mestih) uporabljiva tudi za skupno stopnišče v poslovni stavbi, na kar utemeljeno opozarja pritožba, pa je ostalo nepojasnjeno. Izostala je tudi ocena ali ugotovljena osvetlitev (ki je za 11 luksov premajhna) še pomeni varno pohodno površino ali ne (pri čemer mora sodišče to oceno narediti za čas škodnega dogodka, ko so bile nameščene neonske luči in ne LED svetila, ki so nameščena sedaj). Navedeno je treba ugotoviti v povezavi z nedopustnim ravnanjem in nato ugotoviti še ali je škoda posledica tega nedopustnega ravnanja. Vzročna zveza je element krivdne odškodninske obveznosti in jo mora dokazati tožnik. Je vez med protipravnim dejanjem in škodo. To pomeni, da je treba ob ugotovljenem nedopustnem ravnanju ugotoviti tudi, da je škoda nastala prav zaradi tega nedopustnega ravnanja. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na trditve tožene stranke o nepazljivosti tožnika, o njegovi (ne)osredotočenosti na hojo, kaj pomeni ugotovitev izvedenca, da bi v danih razmerah tožnik kovinski delček težko videl in v povezavi s tem ni opravilo tehtanja ravnanj tožnika na eni strani in zavarovanca tožene stranke na drugi strani.

13. Navedena relevantna vprašanja so ostala brez odgovorov in zato sodišče druge stopnje izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, da je temelj tožbenega zahtevka v celoti podan, ne more preizkusiti. To pa pomeni, da je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. V ponovljenem postopku mora sodišče prve stopnje dokazno oceno dopolniti kot zgoraj navedeno.

15. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravnoodločilnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je tudi bolj ekonomična in ne bo povzročala hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je namreč že izvedlo pretežni del predlaganih dokazov, ki jih mora še ustrezno oceniti in obrazložiti, sodišče druge stopnje pa bi jih moralo zaradi načela neposrednosti ponovno izvesti.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dopustna pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sklepa. Pritožbo je treba vložiti pri Okrajnem sodišču v Novem mestu, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sklepa zoper katerega se vlaga; izjavo, ali se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če pritožba ne bo razumljiva ali če ne bo vsebovala vsega kar je treba, da bi se lahko obravnavala, sodišče vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolnil po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 87. člena ZPP). Če je pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, se pritožba kot nedovoljena zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP). Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje, če bi kršitev postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti oziroma če bi moralo samo odpraviti novo sojenje (drugi odstavek 357.a člena ZPP).

1 Dr. Mile Dolenc: Nekatera aktualna vprašanja poslovne odškodninske odgovornosti (Pravosodni bilten 1/2017, str. 101). 2 V 14. točki 339. člena ZPP je določeno, da če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. 3 II Ips 46/2016. 4 Tožnik v tožbi navaja, da je upravnik zavarovanje splošne civilne odgovornosti sklenil v svojem imenu in na račun solastnikov objekta. 5 Uradni list RS, št. 89/99, 39/05 in 43/11.