Jedro

Organizacija, ki je sklenila z drugo organizacijo pogodbo o prevzemu premoženja in prevzem tam zaposlenih delavcev v delovno razmerje za nedoločen čas, pri čemer so se delavci s tem strinjali, se je dolžna ravnati po pogodbi in z delavci skleniti delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in je odločilo, da se sklep direktorja tožene stranke z dne 28.5.1991 in sklep brez datuma, s katerim je bilo odločeno, da je sklenil tožnik S.B. delovno razmerje za določen čas, razveljavita in je ugotovilo, da je od 1.4.1991 dalje v delovnem razmerju za nedoločen čas. Odločilo je, da je dolžna tožena stranka sprejeti tožnika nazaj na delo in mu za preteklo obdobje priznati vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in je potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka revizijo na podlagi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi absolutne bistvene kršitve postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče napadeno odločbo tako spremeni, da predlagateljev zahtevek zavrne, podrejeno pa naj napadeno odločbo razveljavi in vrne zadevo drugostopnemu sodišču v ponovno odločitev. V obrazložitvi revizije je tožena stranka navajala, da je ne veže pogodba s SIKOm nasproti predlagatelju, poleg tega pa prvotnega spiska delavcev, ki je priloga k tej pogodbi, ona ni izdelala. V drugem spisku pa predlagatelja ni bilo, ker z njim ni imela namena skleniti delovnega razmerja. Ob nakupu podjetja v stečaju je bilo kupcu prepuščeno sklepanje delovnih razmerij. Tožena stranka za tožnika ni dobila sredstev iz naslova nadomestila za brezposelnost. Drugostopno sodišče ni ugotovilo in pojasnilo, na kakšni pravni podlagi naj bi tožnik pridobil pravico do sklenitve delovnega razmerja. Zaveza tožene stranke za sklenitev delovnega razmerja ni nikoli obstajala. Delavec sklene delovno razmerje z dnem, ko nastopi delo na podlagi sklepa o izbiri oziroma podpisu pogodbe o zaposlitvi. Izdan pa ni bil niti sklep o izbiri, niti ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).

Revizija ni utemeljena.

V času izdaje izpodbijanih sklepov je že veljal zakon o delovnih razmerjih, ki je bil sprejet v letu 1990. V 17. členu tega zakona je določeno, kdaj se lahko sklene delovno razmerje za določen čas. Med drugim se lahko tako delovno razmerje sklene, če gre za izvedbo pripravljanih del v novoustanovljenih organizacijah, zaradi uvedbe novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa oziroma zaradi usposabljanja delavcev. Iz sklepa direktorja tožene stranke z dne 28.5.1991 je razvidno, da naj bi pri toženi stranki potekala pripravljalna dela v zvezi z organizacijo in programskimi usmeritvami, zato naj bi bil tožnik v delovnem razmerju od 1.4.1991 do 31.5.1991. Delovno razmerje je bilo torej sklenjeno za nazaj in iz njega ni razvidna vsebina pripravljanih del kot jih določa zakon, zato je treba glede na prvi odstavek 18. člena omenjenega zakona ugotoviti, da je bilo delovno razmerje sklenjeno s tožnikom v nasprotju z zakonom in je zato ostal v delovnem razmerju, tudi po 31.5.1995. Iz dopisa Republiškega zavoda za zaposlovanje, ki je v spisu sodišča prve stopnje na listovni številki 39, je razvidno, da je S. prejel sredstva v znesku 8.118.176,40 din za 121 delavcev, ki so postali brezposelni zaradi stečaja tovarne K. Med temi osebami je bil na seznamu tudi tožnik z zneskom 172.620,00 din. Iz omenjene pogodbe je tudi razvidno, da se tožena stranka obvezuje, da bo sprejela v delovno razmerje za nedoločen čas delavce T. v stečaju, po priloženem spisku. Na omenjenem spisku je tožnik omenjen pod zaporedno številko 9. Pogodba, ki sta jo sklenili organizaciji, je zavezovala toženo stranko v celoti, saj je dobila v last celotno premoženje S., ker se je zavezala zaposliti omenjene delavce. Navedba revizije, da za tožnikov zahtevek ni pravne podlage, ker ni bil sprejet sklep o izbiri in ker tožnik ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljena, saj je bil sicer nezakonit sklep o izbiri sprejet 28.5.1991 in bi bila dolžna tožena stranka, glede na to, da je tožnik v omenjenem spisku delavcev, ki je priloga pogodbi z dne 5.6.1991, izjavil, da je pripravljen skleniti delovno razmerje za nedoločen čas s toženo stranko, izdati sklep, da je tožnik izbran v delovno razmerje za nedoločen čas. Glede na omenjeno tudi ni dvoma, da bi tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki, če bi mu jo ponudila v podpis. Delovno razmerje za nedoločen čas torej ni bilo sklenjeno zaradi razlogov na strani tožene stranke. Čeprav tožnik ni bil sopodpisnik pogodbe z dne 5.6.1991, zavezuje ta pogodba toženo stranko, da sklene z njim delovno razmerje za nedoločen čas. Zakon o obligacijskih razmerjih, ki se po pooblastilu ustavnega zakona uporablja kot republiški predpis, v 149. členu določa, da je pogodba lahko sklenjena v korist tretjega in da lahko v takem primeru pridobi tretji neposredno pravico nasproti dolžniku. Na taki podlagi temelji tudi določilo 27.b člena novele zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 48/87), ki je veljal v času podpisa pogodbe med S. in Republiškim komitejem za delo, oziroma 28. člen zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92 in 71/93), ki je veljal v času prevzema izpolnitve obveznosti tožene stranke po pogodbi, ki jo je sklenila s S. Po prvem odstavku 28. člena omenjenega zakona se lahko denarno nadomestilo izplača v enkratnem znesku tudi za zavezanca , ki izpolnjuje pogoje za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila, če zavod na tej podlagi zagotovi zavezancu sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Tako obveznost je S. prevzel od Republiškega komiteja za delo, svojo obveznost pa je prenesel na podlagi pogodbe z dne 5.6.1991 na toženo stranko. Tožena stranka je sicer z dopisom številka 178-2/92 z dne 21.8.1992 obvestila Ministrstvo za delo, da s tožnikom ni sklenila delovnega razmerja ter v novem obračunu sredstev ni omenila tožnika, vendar vsebina tega dopisa ni pravno pomembna za razsojo tega spora, saj ne vpliva na tožnikove pridobljene pravice iz pogodbe z dne 5.6.1991. Glede na povedano sta prvo in drugostopno sodišče pravilno odločili, ko sta ugodili tožnikovemu zahtevku.

Ker materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno in ker tudi niso ugotovljene bistvene kršitve postopka, je bilo treba revizijo zavrniti in potrditi izpodbijani sodni odločbi (393. člen ZPP).