Jedro

Morebitni bodoči dobiček oziroma dohodek, ki ga tožeča stranka ne bo dobila, ker ni bila izbrana za koncesionarja, ni in ne more biti hkrati že škoda oziroma ne more predstavljati razloga za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. II. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se začasno, do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, odloži izvršitev odločb Vlade Republike Slovenije z dne 14. 10. 2008, in da se prepove sklenitev koncesijske pogodbe.

2. S prvo navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se za koncesionarja za izvajanje ribiškega upravljanja v A. ribiškem okolišu izbere Ribiška družina A.. (1. točka izreka), da se koncesija podeli za dobo 30 let (2. točka izreka), da se bo ta odločba odpravila, če izbrani koncesionar iz razlogov na njegovi strani ne bo sklenil koncesijske pogodbe v roku 60 dni od dokončnosti te odločbe (3. točka izreka) in da bosta koncendent in izbrani koncesionar medsebojna razmerja uredila s koncesijsko pogodbo (4. točka izreka). Z drugo navedeno odločbo je bilo odločeno, da tožeča stranka ne izbere za koncesionarja.

3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je treba zahtevo tožeče stranke obravnavati po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, vendar tožeča stranka z zatrjevanjem slabega finančnega stanja in izpada prihodkov iz naslova pričakovanega gospodarskega izkoriščanja B. jezera ni izkazala enega izmed zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode.

4. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz določbe prvega odstavka 72. člena ZUS-1. Navaja, da je v zvezi z ugotavljanjem pogojev za izdajo začasne odredbe predlagala vpogled v izpis iz evidence AJPES o prometu tožeče stranke za leto 2005, 2006 in 2007, dokazila o prijavah na ustrezne razpise za podelitev koncesije, vpogled v spis tožene stranke, dokazilo o vložitvi pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti, postavitev izvedenca za področje ekologije in varstvo okolja in zaslišanje direktorja. Sodišče teh dokazov ni izvedlo niti se do njih ni opredelilo, čeprav so bistveni za odločitev. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izpodbijani sklep je pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni navedlo odločilnih dejstev v zvezi z nastankom težko popravljive škode. Ni namreč navedlo razlogov, zaradi katerih prenehanje obratovanja tožeče stranke ne predstavlja težko popravljive škode, saj je splošno znano dejstvo, da je prenehanje pravne osebe zaradi finančnih težav najhujša posledica. Obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklep o vsebini listin in med samimi listinami. Glede na navedeno je podana bistvena kršitev pravil postopka zaradi razloga 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Tožeča stranka je z ustreznimi dokazi verjetno izkazala nastanek težko popravljive škode, zato je sodišče s tem, ko je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, zmotno uporabilo določbo 32. člena ZUS-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi tožeče stranke ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Priglaša stroške postopka.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Ribiška družina A. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene. Navaja, da dejstvo, da tožeča stranka ni bila izbrana za koncesionarja, ni v vzročni zvezi z njenim morebitnim prenehanjem, saj je predmet koncesije dejavnost, ki jo tožeča stranka doslej ni opravljala. Tudi, če bi tožeči stranki nastala kakšna škoda, je skladno z načelom sorazmernosti treba upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Zadržanje izvajanja izpodbijane odločbe bi povzročila tako prizadetost javne koristi kot tudi koristi nasprotnih strank.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja sodišče so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Po navedeni določbi lahko tožnik iz razlogov z drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je mogoče izdati začasno odredbo le, če je verjetno izkazana možnost, da bo tožniku izvajanje izpodbijanega akta povzročilo težko popravljivo škodo, ob nadaljnjem pogoju, da z izdajo začasne odredbe ne bo prizadeta javna korist in koristi nasprotne stranke.

9. Ker narava odločanja o začasni odredbi zahteva hiter postopek, sodišče ne izvaja posebnega ugotovitvenega postopka, ampak odloči na podlagi dejstev, navedenih in verjetno izkazanih v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljenost zahteve za izdajo začasne odredbe pravilno presojalo glede na zatrjevane posledice, ki naj bi s spornim pravnim razmerjem nastale tožeči stranki. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče s tem, ko ni izvajalo dokazov, kršilo pravila postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen sklep prvostopnega sodišča, da tožnica možnost nastanka težko popravljive škode, ki bi jo bilo treba odvrniti z začasno odredbo, ni verjetno izkazala. Tožnica namreč v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjuje ogroženost poslovanja in svojega obstoja zaradi izgube dohodka iz naslova gospodarskega izkoriščanja B. jezera. Z navedenimi razlogi pa, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, potreba za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazana. Morebitni bodoči dobiček oziroma dohodek, ki ga tožeča stranka ne bo dobila, ker ni bila izbrana za koncesionarja, ni in ne more biti hkrati že škoda oziroma ne more predstavljati razloga za izdajo začasne odredbe.

10. Ker je prvostopno sodišče pravilno presodilo razloge, s katerimi tožeča stranka utemeljuje zahtevo za izdajo začasne odredbe in pravilno obrazložilo, zakaj teh razlogov ni mogoče upoštevati, uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka zaradi razloga iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 ni podan.

11. Glede na navedeno je sodišče s tem, ko je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, pravilno uporabilo določbo tretjega v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. 12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena in šestim odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).