Jedro

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje sta se toženca vselila v sporno stanovanje brez stanovanjske odločbe, ki bi jima zagotavljala pravico do prebivanja v spornem stanovanju. Po nadaljnjih ugotovitvah obeh sodišč pa toženca pred vložitvijo tožbe spornega stanovanja nista uporabljala vsaj dve leti, kar bi jima glede na določilo 50. člena prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS 35/82) omogočilo stanovanjsko varstvo na spornem stanovanju. Zato je bilo potrebno revizijo zavrniti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencema, da izpraznita dvoinpol sobno stanovanje in ga praznega izročita tožeči stranki. Sodišče je ugotovilo, da sta se toženca vselila v sporno stanovanje 18.10.1991 in v njem stanujeta brez odločbe. Gre za nezakonito vselitev v smislu 50. člena ZSR, pri čemer je bila tožba vložena v prekluzivnem roku dveh let. Drugostopno sodišče je zavrnilo pritožbo prvotoženke in potrdilo prvostopno sodbo. Pritrdilo je dejanskim in pravnim ugotovitvam prvostopnega sodišča, po stališču sodišča pa je pravna podlaga za pravilno odločitev prvostopnega sodišča tudi v 58. členu novega stanovanjskega zakona.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo prvotoženka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi. Navaja, da se je v sporno stanovanje vselila, ker nima rešenega stanovanjskega problema. Je samohranilka in je zato upravičena do vselitve v sporno stanovanje.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revidentka ne pove, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišči prve in druge stopnje zagrešili. Ker revizijsko sodišče neobrazloženih očitkov procesnih kršitev ne more upoštevati, je ugotavljalo le ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Te kršitve sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili, pravilno pa sta na ugotovljeno dejansko stanje tudi uporabili materialno pravo.

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje sta se namreč toženca vselila v sporno stanovanje brez stanovanjske odločbe, ki bi jima zagotavljala pravico do prebivanja v spornem stanovanju. Po nadaljnjih ugotovitvah obeh sodišč pa toženca pred vložitvijo tožbe spornega stanovanja nista uporabljala vsaj dve leti, kar bi jima glede na določilo 50. člena prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS 35/82) omogočilo stanovanjsko varstvo na spornem stanovanju. Upoštevaje navedene ugotovitve jima tudi ne gre upravičenje do nadaljnjega bivanja v spornem stanovanju po novem Stanovanjskem zakonu (Ur.l.RS 18/91), kot pravno pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje (58. člen navedenega zakona). Neugodne socialne razmere, na katere se toženka sklicuje še v reviziji, so v tem sporu pravno neupoštevne.

Revizijsko sodišče je glede na povedano revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).