Jedro

Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti. Zato odgovarja porok upniku za celoten znesek svoje obveznosti.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se vzdrži sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 97/011930007 z dne 28.8.1997 v celoti v veljavi za znesek 10,166.135,26 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 29.1.1997 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov v znesku 203.322,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.8.1997 dalje do plačila, tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki še nadaljnje pravdne stroške v znesku 203.322,70 SIT in pritožbene stroške v višini 410.844,00 SIT, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče izdani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 97/011930007 z dne 28.8.1997 vzdržalo v veljavi za glavnico v višini 7,624.600,00 SIT s pripadki in glede stroškov izvršilnega postopka v višini 203.322,00 SIT s pripadki, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo.

Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 203.322,70 SIT.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi nepravilno uporabljenih določb materialnega prava, saj bi moralo prvostopno sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti. Sklicuje se na 60. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) in na drugi odstavek 1007. člena ZOR. Tožeča stranka še pojasnjuje, da s strani glavnega dolžnika K.H.R. plačila kljub potrjeni prisilni poravnavi še ni prejela.

Tožena stranka pa meni, da je izračun prvostopnega sodišča napačen.

Tožeča stranka bo od glavnega dolžnika po potrjeni prisilni poravnavi prejela glavnico v višini 5,083.000,67 SIT (50 % celotne terjatve).

Zato je lahko tožena stranka kot dolžnik obvezana le do plačila 5,083.000,67 SIT, ne pa več, kot je razsodilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, temelji zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko na njeni poroštveni izjavi z dne 11.7.1996 (priloga A8). Z njo se je tožena stranka v 3. točki nepreklicno in brezpogojno obvezala, da bo kot porok in plačnik na prvi poziv tožeče stranke brez protesta plačala vsak znesek, ki ga posojilojemalec, to je K.H.R. ne bo poravnal po pogodbi o kratkoročnem posojilu. Glede na takšno zavezo odgovarja tožena stranka tožeči stranki po tretjem odstavku 1004. člena ZOR za celotno obveznost glavnega dolžnika. Tožeča stranka kot upnik ima pravico zahtevati izpolnitev zahtevka bodisi od glavnega dolžnika, ali od poroka, ali od obeh hkrati (solidarno poroštvo). Prvostopna sodba nadalje tudi pravilno obrazlaga, da potrjena prisilna poravnava (pod opr. št. St 42/97 pri prvostopnem sodišču) zoper glavnega dolžnika K.H.R., glede na prvi odstavek 60. člena ZPPSL, nima pravnega učinka za terjatve upnikov proti porokom. Tožena stranka je tako dolžna ne glede na potrjeno prisilno poravnavo glede na gornje določilo tožeči stranki poravnati celotno terjatev. Dejstvo, da je glede na sklenjeno prisilno poravnavo za 50 % zmanjšana obveznost glavnega dolžnika, ne pomeni ustreznega zmanjšanja obveznosti tožene stranke kot poroka, ampak le-ta odgovarja upniku za ves znesek svoje obveznosti (drugi odstavek 1007. člena ZOR). Glede na navedeno pa je tako napačen zaključek prvostopne sodbe, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki le del njene terjatve. Tožeča stranka pravilno zatrjuje, da na podlagi potrjene prisilne poravnave od glavnega dolžnika še ni prejela ničesar. Po potrjeni prisilni poravnavi za 50 %-na znižana terjatev, ki jo mora glavni dolžnik plačati tožeči stranki namreč glede na odložni rok dveh let od dneva pravnomočnosti prisilne poravnave, niti še ni dospela v plačilo. Odločitev izpodbijane sodbe bi bila pravilna le v primeru, če bi tožeča stranka od glavnega dolžnika po potrjeni prisilni poravnavi 50 %-no plačilo že prejela. Ker pa do tega ni prišlo, odgovarja tožena stranka kot porok in solidarni dolžnik za celotno neporavnano obveznost do dokončnega poplačila.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je dolžna tožena stranka poravnati tožeči stranki celotno vtoževano terjatev, skupaj s stroški izvršilnega in pravdnega postopka (4. točka 373. člena ZPP). Temu ustrezno je pritožbeno sodišče tudi spremenilo izpodbijano sodbo.

Pritožba tožene stranke sicer pravilno zatrjuje, da je izračun prvostopnega sodišča glede na 50 %-no znižano terjatev v postopku prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom, v izpodbijani sodbi napačen. Vendar pa je to glede na gornje ugotovitve irelevantno, prav tako tudi njena pritožba, ki se nanaša na stroške postopka. Glede na spremembo izpodbijane sodbe, je odmera stroškov v njej pravilna, saj je tožeča stranka s tožbo v celoti uspela. Zato ji gredo tudi vsi nastali in potrebni pravdni stroški v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člENA ZPP. Pritožbo tožene stranke je bilo tako potrebno zavrniti, saj njeni pritožbeni razlogi niso podani oziroma glede na zgornjo odločitev niso relevantni (368. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je povrniti tožeči stranki, ki je s pritožbo uspela, njene stroške, ki obsegajo le takso za pritožbo zoper sodbo in poštne stroške v skupnem znesku 410.844,00 SIT.