Jedro

Tožnik je predhodno vložil prošnjo v Sloveniji in na Nizozemskem, vendar je obe državi zapustil, preden je bil postopek končan, zato je pravilna tudi ocena toženke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bi bilo mogoče ugotoviti določena dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku omejila gibanje zaradi razlogov po drugi alineji prvega odstavka 84. člena v zvezi s 84.a členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), zaradi ugotavljanja dejstev na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce od 24. 11. 2021 od 15:30 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 24. 2. 2022 do 15:30, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v prvi prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji z dne 24. 9. 2018 (v nadaljevanju: prva prošnja) kot ciljno državo navedel katerokoli državo, kjer bi lahko živel mirno in varno. Izvorno državo je zapustil zato, ker je bilo življenje v Alžiriji zanj zelo težko. Umrli so mu starši in zaradi njegove starosti mu je bilo onemogočeno dedovanje s strani njegovih stricev, ki so mu kasneje tudi grozili in ga pretepli. Napad in grožnje je prijavil policiji brez uspeha, saj slednja ni reagirala na prijave. Zaradi spora o dedovanju je vložil tožbo, vendar sumi, da so njegovi strici ponaredili dokumente, saj sodnega epiloga ni bilo. Navedel je, da je celo družino strah pred strici in njihovimi sinovi. Večkrat so dejali, da se mu bodo v primeru prijave na policijo maščevali. Alžirijo je zapustil, ker je potreboval denar za zdravljenje, saj si je zlomil roko, država pa mu ni ponudila operacije. V Turčiji je delal, vendar ni zaslužil dovolj, zato je odšel v Evropsko unijo. Navedel je, da je potni izgubil v Turčiji in da bo poskusil pridobiti osebno izkaznico ali kopijo slednje. Tožnik je kljub zatrjevanju, da bo počakal na konec postopka v Sloveniji, 27. 9. 2018 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani, zaradi česar je bil njegov postopek ustavljen in 27. 10. 2018 pravnomočno končan. Tožnik se je 7. 11. 2021 ob 19:10 vrnil v Azilni dom v Ljubljani, kjer je izrazil namero, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito.

3. Na zahtevku za uvedbo ponovnega postopka 24. 11. 2021 je tožnik navedel, da mu je ime A. A. in da je rojen ... 2. 1980 v kraju B. Osebnih dokumentov, ki bi izkazovali njegovo identiteto ni predložil, zato je toženka sklenila, da upošteva osebne podatke iz prve prošnje. Navedel je, da se mu zdi prava odločitev sedaj ko ve, da je Slovenija del Evropske Unije. Izvorno državo naj bi zapustil zaradi spora o dedovanju in terorizma, bil naj bi žrtev terorizma. Dokazov nima, trdi pa, da jih bo dostavil. Vse neljube dogodke, o katerih je govoril, je prijavil na policijo. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je pri podaji prve prošnje navajal druge osebne podatke, je dejal, da ga je bilo takrat strah, da bo deportiran, saj so mu tako dejali drugi prosilci. Novih dokazov, dejstev, ki so obstajali v času pred oziroma nastali po izdaji sklepa o ustavitvi postopka, nima.

4. Toženka je tožniku ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Tožnik je po predočenju, da je kljub opozorilu ob prvi prošnji, da mu bo omejeno gibanje, če bo ugotovljeno, da je izrazito begosumen, zapustil Slovenijo preden je imel osebni razgovor, dejal, da se je bal, da bo deportiran, da je bil namenjen v Francijo. Zatrdil je, da bo tokrat počakal do konca postopka v Sloveniji, saj razume zakon in ve, da mora ostati v Sloveniji do konca postopka.

5. Toženka meni, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj glede na njegove izjave in ravnanja dvomi, da bo počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Pri tem se sklicuje na tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1 po kateri se šteje, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je ta predhodno že vložila prošnjo v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila. Tožnik se je s svojimi izjavami in ravnanjem po mnenju toženke izkazal za očitno begosumnega, saj je že po treh dneh po podaji prve prošnje kljub izjavi, da bo počakal do konca postopka v Sloveniji, Slovenijo zapustil in se nahajal na območju Nizozemske in Švice. Zato mu ni mogoče verjeti, da bo tokrat počakal do konca postopka mednarodne zaščite v Sloveniji. Toženka je kot nezadostne ocenila tožnikove izjave, da se mu je zdelo, da obstaja možnost deportacije nazaj na ozemlje Hrvaške. Tožnik je prečkal zelo veliko evropskih držav in jih zapustil (Grčijo in Hrvaško, nato v Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito in jo po nekaj dneh zapustil, nato pa odšel še v Švico in na Nizozemsko). Toženka je ugotovila, da je v skladu s tretjo alinejo 84. a člena ZMZ-1 podana objektivna okoliščina, na podlagi katere je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, saj je tožnik predhodno že vložil prošnjo v Republiki Sloveniji, prav tako tudi na Nizozemskem in obe državi pozneje zapustil. 6. Iz obrazložitve izhaja, da je na prvi prošnji dejal, da prosi za mednarodno zaščito, ker je prišel v spor s svojimi strici, saj so ga izključili iz dedovanja. V zahtevku za uvedbo ponovnega postopka pa je navedel, da je bil žrtev terorizma, vendar svojih trditev ni eksplicitno pojasnil, temveč jih je le pavšalno omenil in zatrdil, da bo dostavil dokaz. Toženka mora preveriti ali so njegovi razlogi družinske težave ali pa so povezani s kakšnim drugim elementom, ki bi potencialno lahko predstavljal razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik omenja terorizem, ki je sam po sebi izjemno občutljiva tema, katero je nedvomno treba podrobneje razjasniti. Toženka v konkretnem primeru osebni razgovor z vlagateljem zaenkrat sicer ni predvidela, a je po njeni oceni treba preveriti okoliščine, ki jih tožnik v predhodnih postopkih ni navajal, čeprav so takrat že obstajale. Toženka mora zato najprej ugotoviti, ali obstajajo upravičeni razlogi, da jih ni navedel in v primeru, da obstajajo, tudi skrbno preučiti, ali novi razlogi pomembno povečujejo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Zaradi kompleksnosti primera in predhodnega tožnikovega nedovoljenega prehajanja mej držav članic, je po mnenju toženke izrednega pomena, da tožnik ostane na voljo za pojasnila do pravnomočnosti samega sklepa, s katerim bo odločeno o njegovem zahtevku, torej tudi v morebitnem upravnem sporu. Toženka se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1308/2020-20 z 18. 9. 2020, v kateri je zavzelo stališče, da pridobivanje dejstev ob sodelovanju osebe ni vezano zgolj na fazo postopka do zaključka osebnega razgovora.

7. Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

_Tožbene navedbe_

8. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov (razen ničnosti) po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. Tožnik navaja, da ga toženka pri ustni naznanitvi ukrepa ni seznanila s tem, katera dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, želi ugotavljati. Kršeno je bilo načelo zaslišanje stranke ter pravica do izjave. S tem pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka, saj se izpodbijanega sklepa na več mestih ne da preizkusiti. Toženka po mnenju tožnika v izpodbijanem sklepu ni utemeljila, katera določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, želi ugotoviti in jih brez izrečenega ukrepa ni mogoče ugotoviti. V izpodbijanem sklepu je celo navedeno, da v konkretnem primeru osebni razgovor z vlagateljem zaenkrat ni predviden. Meni, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Toženka ni pojasnila, na podlagi česa bo napravila skrbno oceno razlogov, ki pomembno povečajo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite.

10. Tožnik še navaja, da se je toženka glede begosumnosti sklicevala na preteklo dejanje, ki se je zgodilo pred več kot tremi leti, pri čemer pa je tožnik pojasnil, da je bil takrat »nov v Evropi«. Dejali so mu, da obstaja možnost deportacije na Hrvaško ali v Alžirijo, česar se je ustrašil. Pojasnil pa je, da sedaj razume zakon in ve, da mora tukaj ostati. Zatrdil je, da bo počakal do konca postopka. Tožnik meni, da se toženka do teh navedb ni argumentirano opredelila oz. je zgolj zapisala, da so neprepričljive. Zatrjuje, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ocena toženke o begosumnosti tožnika je po njegovem mnenju zgolj subjektivna. Toženka ni navedla nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da tožnik sedaj, ko je podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, tukaj ne bo počakal do zaključka postopka.

11. Tožnik navaja, da je utemeljitev toženke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje Azilnega doma (milejši ukrep) pavšalna in pomanjkljiva, čeprav je ta ukrep mnogo ugodnejši za prosilca. Dejstvo, da ima tožena stranka za varovanje 5.472 m2 območja zgolj dva varnostnika in enega receptorja z omejenimi pooblastili in dejstvo, da so v preteklosti ljudje iz centra nemoteno odhajali, ne more biti argument za zapiranje ljudi v Center za tujce, ampak gre za pomanjkljivost na njeni strani. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, če država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu in tudi ne zato, ker zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi 28. člena ter 20. točke preambule Dublinske uredbe ter 8. člena Direktive o sprejemu v zvezi z 28. členom Dublinske uredbe. Z izrečenim ukrepom je toženka po tožnikovem mnenju kršila tožnikovo temeljno pravico do osebne svobode. Izrečeni ukrep pridržanja na Center za tujce v Postojni po svoji značilnosti ustreza odvzemu prostosti. Glede na naravo je potrebno ukrep pridržanja presojati z vidika pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena EKČP, kar je potrjeno že v obširni sodni praksi. Navaja, da je mogoče ukrep izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim tudi pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera. V skladu s sodno prakso1 mora biti pridržanje na podlagi 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ- 1 strogo omejeno, mora biti izrečeno v izjemnih okoliščinah, če je to nujno, razumno in sorazmerno, ker gre za skrajno sredstvo. Izpolnjevanje naštetih pogojev po mnenju tožnika v konkretnem primeru ni izkazano. Tožnik meni, da ukrep pridržanja na Center za tujce ni nujen in ne dosega svojega namena, zato je nezakonit. Uporaba izrečenega ukrepa tako ne prestane strogega testa sorazmernosti, ki ga uporablja Ustavno sodišče, saj bi bilo mogoče zasledovani cilj doseči tudi brez posega v osebno svobodo tožnika.

12. Tožnik je na podlagi 2. odst. 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlagal, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep pridržanja. Navaja, da je v tožbi izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa bo (oz. je že) izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v prostorih Centra za tujce zelo slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

_O I. točki izreka_

13. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo pooblastilo (A1), izpodbijano odločbo (A2), pooblastilo (B1), v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-2115/2018 in zaslišalo tožnika.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Neposredno odločilen razlog za odločitev toženke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Nosilni razlog za omejitev gibanja v obravnavani zadevi je namreč presoja toženke, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji ponovni zahtevek za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 16. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato se sodišče sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

17. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.2 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije3, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.4

18. Skladno s točko b tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca v tem primeru pridržati, da se lahko določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II). Iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 19. Z navedeno določbo ZMZ-1 je zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih sicer ne bi bilo mogoče pridobiti. V takih okoliščinah pa je omejitev gibanja dopustna le, če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Kdaj je mogoče šteti, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, je z novim 84.a členom ZMZ-1 primeroma določil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A)5 v 40. členu.

20. Sodišče je glede na tožbeni očitek najprej presojalo, ali so za izrek izpodbijanega ukrepa izpolnjeni kumulativno določeni pogoji in sicer, ali je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; ali sta ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja v vzročno-posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitev gibanja ne bi mogel ugotoviti; ter ali je podana nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 21. Po presoji sodišča je toženka v zadostni meri pojasnila, katera dejstva, ki jih je tožnik navajal, je za odločitev o prošnji še treba ugotavljati in je informacije v zvezi z njimi mogoče pridobiti le od tožnika. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa6 je tožnik na prvi prošnji dejal, da prosi za mednarodno zaščito, ker je prišel v spor s svojimi strici, saj so ga izključili iz dedovanja. V zahtevku za uvedbo ponovnega postopka je navedel, da je bil žrtev terorizma, vendar svojih trditev ni eksplicitno pojasnil, temveč jih je le pavšalno omenil in zatrdil, da bo dostavil dokaz. Toženka je navedla, da mora preveriti, ali so njegovi razlogi družinske težave ali pa so povezani s kakšnim drugim elementom, ki bi potencialno lahko predstavljal razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pojasnila je tudi, da tožnik omenja terorizem, ki ga je nedvomno treba podrobneje razjasniti. Res da toženka, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, zaenkrat ni predvidela osebnega razgovora s tožnikom, a je hkrati poudarila, da je treba preveriti okoliščine, ki jih tožnik v predhodnih postopkih ni navajal, čeprav so takrat že obstajale. Osebni razgovor ni edini način preverbe informacij za ugotovitev dejstev, na katerih temelji zahteva, upoštevajoč tudi to, da je tožnik sam izjavil, da bo dostavil dokaze v zvezi z zatrjevanim terorizmom. Toženka je pojasnila, da mora najprej ugotoviti, ali obstajajo upravičeni razlogi, da jih ni navedel in v primeru, da obstajajo, tudi skrbno preučiti, ali novi razlogi pomembno povečujejo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Pojasnila je, da je tožnikova navzočnost pomembna zaradi kompleksnosti primera in predhodnega tožnikovega nedovoljenega prehajanja mej držav članic. Poleg tega pa je odločitev toženke, da osebnega razgovora ni predvidela trenutna, saj je jasno zapisala, da osebni razgovor zaenkrat ni predviden, kar ne pomeni, da osebnega razgovora ne bo, če bo ta potreben. Dejstvo, da zaenkrat osebni razgovor ni predviden, po presoji sodišča ne ekskulpira uporabe 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je toženka dovolj konkretno pojasnila, da je za popolno presojo upravičenosti do mednarodne zaščite potrebno tožnikovo nadaljnje sodelovanje. Ob takem stanju stvari, ko postopek odločanja o tožnikovi zahtevi še ni zaključen, pa je po presoji sodišča ta razlog še vedno podan.

22. Sodišče je v nadaljevanju presojalo, ali je podan tudi drugi razlog za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je, ali obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Sodišče ob tem dodaja, da ZMZ-1A sedaj ne zahteva več utemeljene nevarnosti, zadošča že sama nevarnost pobega. Nevarnost pobega je toženka utemeljila na uporabi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, to je, da je oseba predhodno že vložila prošnjo za mednarodno zaščito v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila. Ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo že v Sloveniji in tudi na Nizozemskem in obe državi zapustil, preden je bil postopek končan, zato je po presoji sodišča pravilna tudi ocena toženke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bi bilo mogoče ugotoviti določena dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo. Zaslišan izpove, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Sloveniji, Nizozemskem in tudi v Švici in nikjer ni počakal do zaključka postopka in to zato, ker so mu rekli, da azila ne bo dobil. Zakon, kot že pojasnjeno, določa, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a člena ZMZ-1). Zatrjevanje tožnika, da bo tokrat počakal na zaključek postopka v Sloveniji, tako kot toženke tudi sodišča ne prepriča, ker v svojem zaslišanju ni bil prepričljiv. Ob zaslišanju je tožnik kljub prisegi in opozorilu, da kot stranka ni dolžan povedati vsega, če tega ne želi, izpovedal drugačno kombinacijo osebnega imena in rojstnega datuma, od v predhodnem postopku danih podatkov. Neprepričljiv je bil tudi v odgovoru, da je v prvi prošnji dal prave podatke (B. B. in rojeni ... 2. 1985), saj so drugačni od podatkov, ki jih je dal na zaslišanju dne 6. 12. 2021 (A. A., rojen ... 2. 1980), za katere je trdil, da so pravi. Povedal je, da nima osebnih dokumentov. Tudi po presoji sodišča zgolj golo zatrjevanje, da bo tokrat ostal v Sloveniji do zaključka postopka, ne zadošča, da bi bila domneva nevarnosti pobega iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 ovržena. Neprepričljiv je tudi odgovor tožnika, da v Slovenijo ni prišel prej zato, ker ni imel dokumentov, saj je sam izjavil, da dokumentov tudi sedaj nima. Sodišče je njegovo izpoved ocenilo kot neprepričljivo, saj so njegove izjave polne nasprotij in zato neverodostojne. Tožbeni ugovor, da je dejansko stanje glede begosumnosti nepopolno ugotovljeno, posledično ni utemeljen. Tudi po presoji sodišča je zato pravilna odločitev toženke, ki je nevarnosti pobega utemeljila na uporabi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, to je, da je oseba predhodno že vložila prošnjo za mednarodno zaščito v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila.

23. Tožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave in absolutno bistveni kršitvi pravil postopka, ker se naj izpodbijanega sklepa naj ne bi dalo preizkusiti, sodišče zavrača kot premalo opredeljen in konkretiziran, da bi omočil preizkus.

24. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Tožnik ugovarja, da izpodbijani ukrep ni ne nujen in ne sorazmeren in zato tudi ni zakonit ter krši njegovo temeljno pravico do svobode.

25. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive II, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi II, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa tudi iz tožbenih navedb, ki so ostale na ravni pavšalnega zatrjevanja, ne izhaja. Tožnik je namreč na vprašanje, kako se počuti v Centru za tujce sam povedal, da kašlja odkar je prišel v Center za tujce, in da mu kljub temu niso nudili zdravstvene oskrbe tako kot bi morali, da pa je drugače stanje v Centru za tujce v redu, normalno. Že iz izjav tožnika torej izhaja, da je tožnik deležen zdravstvene oskrbe, ki pa po njegovi oceni ni zadostna. V čem ni zadostna ne pove. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v skladu s 86. členom ZMZ-1 pravico do nujnega zdravljenja, ki med drugim obsega pravico do nujne medicinske pomoči, nujnega reševalnega prevoza po odločitvi zdravnika, nujne zobozdravstvene pomoči, nujnega zdravljenja po odločitvi lečečega zdravnika ter zdravstveno varstvo žensk. Poleg tega je mladoletnim prosilcem in ranljivim osebam s posebnimi potrebami, izjemoma pa tudi drugim prosilcem, pod določenimi pogoji omogočen še dodatni obseg zdravstvenih storitev, vključno s psihoterapevtsko pomočjo. S tem je po presoji sodišča, če bi se izkazalo, da tožnik pomoč potrebuje, v celoti poskrbljeno tudi za njegovo zdravstveno stanje.

26. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K drugi točki izreka:**

27. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

28. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 Npr. sodba Upravnega sodišča RS št. I U 1308/2020. 2 SEU je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 3 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 4 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 5 ZMZ-1A, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 54/2021 z dne 9. 4. 2021, in se prične uporabljati 9. 11. 2021. 6 Izpodbijani sklep, četrti odstavek na strani 3 in prvi na strani 4.