Jedro

Glede na to, da toženka ni bila seznanjena z dejstvom, da se je tožnik v spornem obdobju nahajal izven kraja svojega prebivališča in glede na kratek prekluzivni rok za podajo odpovedi, toženki v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče očitati, da ni storila vsega, da bi tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v prvi alineji točke I izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 8. 2019 (točka I/1 izreka), za ugotovitev trajanja delovnega razmerja, priznanje delovne dobe in drugih pravic iz tega razmerja do dneva zaposlitve pri drugem delodajalcu, za izplačilo denarnega povračila v višini 75.684,36 EUR bruto, za izplačilo ustreznega neto znesek po prehodnem odvodu predpisane dajatve (točke I/2, I/3 in I/4 izreka) ter za plačilo variabilnega dela plače v bruto znesku 63.513,62 EUR za obdobje od januarja 2019 do februarja 2020 (točka I/5 izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za priznanje delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja tudi za čas od dneva zaposlitve pri drugem delodajalcu do odločitve sodišča prve stopnje (točka II izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prva alineja točke I izreka), delno pa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (druga alineja točke I izreka). V preostalem delu, glede zavrnitve zahtevka za plačilo variabilnega dela plače, je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II izreka).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 247/2021 z dne 11. 1. 2022 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja pravilne materialnopravne presoje okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor.

4. Toženka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožniku večkrat in na različne načine skušala vročiti vabilo na zagovor in pisno seznanitev z očitanimi kršitvami. Zakon za tovrstna pisanja ne predpisuje načina vročanja. Toženka naj bi vabilo na zagovor in pisno seznanitev z očitanimi kršitvami tožniku skušala vročiti šestkrat preko pooblaščenega vročevalca - detektiva, dvakrat po elektronski pošti in dvakrat po priporočeni pošti. Neuspešna vročitev naj bi bila posledica tožnikovega izmikanja, kar po sodni praksi vrhovnega sodišča predstavlja okoliščino, zaradi katere od delodajalca ni upravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Sodišče druge stopnje tega stališča zmotno ni upoštevalo, kakor tudi dejstva, da bi po izteku 15-dnevnega roka za sprejem pisne pošiljke potekel 30-dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vsebino pravice do zagovora delavca bi bilo namreč treba presojati ob upoštevanju pravice delodajalca, da delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožnik, ki je bil v bolniškem staležu, se od 29. 7. 2019 do 10. 8. 2019 ni nahajal v Ljubljani, na naslovu svojega prebivališča, ki ga je sporočil toženki, pač pa v Kranjski Gori, zato se tudi v primeru nadomestne vročitve s pisanjem ne bi mogel seznaniti. Ker način vročanja ni zakonsko predpisan in ker pravica do zagovora tudi sicer ni absolutna, nadomestna vročitev ne more predstavljati edinega pravilnega načina vročanja in posledično povzročiti nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nenazadnje pa zagovor tudi ne bi prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja, saj je bilo to že razjasnjeno v interni preiskavi pri toženki, v kateri je sodeloval tudi tožnik in kjer je priznal vse očitke.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizija ni bila dopuščena glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče tozadevnih revizijskih navedb ni presojalo.

7. Revizija je utemeljena.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 4. 2012 na delovnem mestu izvršnega prodajnega predstavnika. Dne 14. 6. 2019 mu je toženka vročila odredbo o prenehanju dela ter zasegla računalnik. Izvedla je interno preiskavo o kršitvi, z rezultati katere se je seznanila 11. 7. 2019.2 Tožniku je na sestanku 29. 7. 2019 predlagala sporazumno prenehanje delovnega razmerja, s čimer se ta ni strinjal in ga opozorila, da bodo v nasprotnem primeru sprožene nadaljnje aktivnosti. Istega dne je toženka tožniku poskušala vročiti pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor, ki naj bi potekal dne 5. 8. 2019. Tožnik je 31. 7. 2019 toženi stranki posredoval potrdilo o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni, po lastni izpovedi pa se je od 29. 7. 2019 dalje nahajal v Kranjski Gori, torej izven naslova svojega prebivališča, o čemer toženke ni obvestil. Zagovora na datum 5. 8. 2019 se ni udeležil, zato je toženka tega dne ponovno poskušala z vročanjem pisne seznanitve z očitanimi kršitvami in vabilom na nov zagovor, določen za dan 9. 8. 2019. Tožnik se zagovora tudi na ta dan ni udeležil, toženka pa mu je istega dne podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta mu je bila s fikcijo osebne vročitve vročena 27. 8. 2019. Pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor je toženka tožniku vročala na naslednje načine: – šestkrat preko pooblaščenega vročevalca - detektiva, A. A., na naslov tožnikovega stalnega prebivališča, ...(29. 7. 2019 ob 14.20 in 18.55 uri, 30. 7. 2019 ob 8.00 in 15.15 uri in 5. 8. 2019 ob 15.30 in 17.35 uri), – dvakrat s priporočeno pošto s povratnico na naslov tožnikovega stalnega prebivališča (29. 7. 2019 in 5. 8. 2019), – dvakrat preko elektronske pošte na elektronski naslov tožnika (...@gmail.com), ki ga je ta predhodno uporabljal za komunikacijo s toženko (29. 7. 2019 in 5. 8. 2019).

9. Drugi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih3 (v nadaljevanju ZDR-1) med drugim določa, da mora delodajalec delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Delodajalec navedeno zakonsko obveznost običajno izpolni z vročitvijo pisne obdolžitve in vabila na zagovor, izjemoma pa je te obveznosti prost, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega to neupravičeno pričakovati. Pravica delavca do zagovora tako ni absolutna, ampak je omejena z navedeno določbo. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je treba delavčevo pravico do zagovora presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da v skladu z zakonskimi pogoji, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi.4

10. Zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Pri opredeljevanju teh okoliščin gre za pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodna praksa.5 Okoliščine morajo biti takšne, da predstavljajo realno oviro za zagovor. Sodna praksa med tovrstne okoliščine med drugim uvršča tudi morebitno izmikanje delavca vročitvi pisne obdolžitve in vabilu na zagovor oziroma takšno ravnanje delavca, ki delodajalcu onemogoča pravočasno in pravilno vročitev.6

11. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo tožniku eno od vabil na zagovor sicer pravilno vročeno, vendar prepozno, da bi se ga lahko udeležil. Tožnik je namreč priporočeno pošiljko toženke z dne 29. 7. 2019, ki mu jo je ta vročala po pravilih ZPP o osebnem vročanju (140. člen v povezavi s 142. členom ZPP), dvignil 10. 8. 2019, kar je znotraj 15-dnevnega roka, določenega v obvestilu za sprejem pošiljke, ki je potekel 14. 8. 2019. Prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi je potekel že pred tem rokom, in sicer 10. 8. 2019. Čeprav je torej tožnik navedeno pošiljko dvignil v predpisanem roku, je kljub temu zamudil zagovor. Sodišče druge stopnje je zato presodilo, da že ta ugotovitev sama po sebi a priori izključuje možnost, da se je tožnik vročitvi izogibal in da iz tega izhaja, da toženka ni storila vse za pravočasno vročitev vabila. Ta zaključek sodišča druge stopnje je materialnopravno zmoten.

12. Zakon ne določa načina pisne seznanitve s kršitvami in vročitve vabila na zagovor, zato je izbira načina prepuščena delodajalcu. Toženka tako ni bila dolžna vročati po pravilih ZPP o osebnem vročanju, čeprav je (med ostalim) pisanje dvakrat vročala tudi na ta način. Nalaganje take obveznosti delodajalcu bi lahko nesorazmerno poseglo v njegovo pravico, da delavcu poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Upoštevati je namreč treba, da ima na podlagi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 delodajalec na voljo relativno kratek (30-dnevni) prekluziven rok za izvedbo postopka podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki teče od dneva seznanitve s kršitvijo. Po pravilih o osebnem vročanju ima naslovnik pravico pisanje prevzeti v 15 dneh od prejema obvestila, kar predstavlja kar polovico navedenega roka. Ob tem je treba upoštevati še minimalni rok treh delovnih dni, ki mora preteči med vročitvijo vabila in samim zagovorom in potovalni čas pošiljke.

13. Glede na navedeno zgolj dejstvo, da je tožnik eno od pošiljk dejansko prevzel v predpisanem roku (vendar že po poteku roka za zagovor) še ne pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi sama po sebi nezakonita že iz tega razloga. Vrhovno sodišče je že v sklepu VIII Ips 13/2019 z dne 17. 12. 2019 navedlo, da „tudi nepravilna vročitev ne pomeni sama po sebi, glede na okoliščine primera, da morda niso podane druge okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči seznanitev in zagovor.“ Enako velja tudi v konkretnem primeru, kjer je tožnik eno od pisanj pravilno in v predpisanem roku prevzel, vendar pa je bila vročitev vseeno prepozna glede na razpisan datum zagovora.

14. Kot navedeno, toženka tožniku pisanja ni vročala samo s priporočeno pošiljko (to je storila dvakrat), ampak je večkrat poskusila tudi z drugimi načini vročanja, in sicer dvakrat po elektronski pošti, šestkrat pa preko pooblaščenega vročevalca - detektiva. Zasebni detektiv je z vročanjem poskušal na naslovu tožnika, ki ga je ta sporočil delodajalcu, in sicer dvakrat 29. 7. 2019, dvakrat 30. 7. 2019 ter dvakrat 5. 8. 2019 z večurnim presledkom med obema poskusoma vročanja v vseh navedenih dneh. Vročanje na ta način ni bilo uspešno, saj mu na naslovu tožnika nihče ni odprl vrat, po lastni izpovedi pa se tožnik od 29. 7. 2019 do 10. 8. 2019 sploh ni nahajal doma, pač pa v Kranjski Gori, o čemer toženke ni obvestil. Toženka je dvakrat poskušala tudi z vročanjem na elektronski naslov tožnika, ki ga je ta predhodno uporabljal za komunikacijo s toženko, vendar v tem sporu ni uspela dokazati, da se je tožnik s pisanji, vročenimi na ta način, tudi seznanil. 15. Glede na to, da toženka ni bila seznanjena z dejstvom, da se je tožnik v spornem obdobju nahajal v Kranjski Gori in glede na kratek prekluzivni rok za podajo odpovedi, toženki v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče očitati, da ni storila vsega, da bi tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor. V konkretnem primeru torej obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. 16. Ker je sodišče druge stopnje zmotno ugotovilo, da je odpoved nezakonita že iz razloga, ker toženka tožniku ni omogočila zagovora, ni presojalo pritožbenih navedb glede pravočasnosti in glede vsebinske utemeljenosti izredne odpovedi o zaposlitvi. Zato je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo (tj. odločitev v prvi alineji I. točke izreka odločbe sodišča druge stopnje) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, da opravi tudi to presojo.

17. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno določbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 Sodišče pravilno ugotavlja, da je na podlagi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 od tega dne dalje tekel 30-dnevni rok za podajo izredne odpovedi, ki je potekel 10. 8. 2019. 3 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji. 4 Sodba VS RS VIII Ips 122/2013 z dne 11. 11. 2013, sodba VS RS VIII Ips 153/2006 z dne 29. 9. 2006. 5 Sklep VS RS VIII Ips 307/2015 z dne 9. 2. 2016. 6 Sklep VS RS VIII Ips 20/2005 z dne 1. 3. 2005.