Jedro

Ugovor zastaranja je uvrščen v trditveno podlago strank. V skladu s 1. odstavkom 286. člena ZPP bi lahko tožena stranka podala ugovor zastaranja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, v pritožbi pa le, če bi izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi ter se:

1. sodba glede dosojenega zneska za plačilo obrokov od 21.01. do 17.04.2001 v skupni višini 174,33 EUR s pripadnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 49,15 EUR od 20.01.2001, od zneska 62,59 EUR od 19.3.2001 ter od zneska 62,59 EUR od 17.04.2001, razveljavi.

2. sodba glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od spodaj navedenih zneskov: 24,59 EUR od 21.01.2000 24,77 EUR od 25.02.2000 24,96 EUR od 28.03.2000 25,15 EUR od 21.04.2000 25,28 EUR od 26.05.2000 25,43 EUR od 29.06.2000 25,61 EUR od 28.07.2000 25,76 EUR od 01.09.2000 25,86 EUR od 04.10.2000 25,96 EUR od 06.11.2000 26,05 EUR od 30.11.2000 26,15 EUR od 21.12.2000 spremeni tako, da le-te tečejo dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke zoper stroškovno odločitev zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljanem ali spremenjenem delu potrdi.

III. V preostanku se pritožba tožeče stranke zavrže. IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 479,93 EUR, kar predstavlja polovico vplačanih obrokov za nakup stanovanja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila posameznih obrokov. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec iz razlogov po 1. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženec podaja ugovor zastaranja, saj gre za obogatitveni zahtevek tožnice, ki je bil vložen po preteku petih let. Tudi drugače ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, saj tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožnica je dejansko plačevala te zneske iz sredstev toženca, ki je bil po razvezi zakonske zveze in v času trajanja ekonomske skupnosti edini zaposlen. Toženec prejema mesečno 550 EUR, ter prispeva za preživljanje nezaposlenih sinov mesečno po 236 EUR. Tožnica ni zaposlena ter prejema le nekakšno podporo.

Pritožbo zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila tudi tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Tožnica navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku po delni razveljavitvi sodbe ni razpisalo naroka, odločalo je tudi preko ultra petitum tožeče stranke. Sedaj je sodišče prve stopnje ponovno izdalo sodbo, v kateri je dosodilo tožnici ponovno vtoževane zneske v obdobju od 21.01.2000 do 17.04.2001, v preostalem delu pa ni razsojalo. S tem je sodišče prve stopnje prekršilo načelo vezanosti sodišča na tožbeni zahtevek. Sodišče bi moralo odločiti o zavrnilnem delu tožbenega zahtevka po prvotni sodbi, ne pa ponovno odločati o istem zahtevku. Ker gre za zahtevek, ki presega tožbeni zahtevek tožeče stranke, je nelogično, da je sodišče priznalo dvakrat isti znesek, v nasprotju z listinami v spisu pa ji ni priznalo vrsto drugih zahtevanih zneskov. Nesmiselna je tudi odločitev sodišča o plačilu pravdnih stroškov, saj iz sodbe ni mogoče razbrati, v katerem delu je tožeča stranka uspela s polovico zahtevka, v katerem je presegla samo sebe, kjer pa ni uspela, pa ni niti besede o razlogih. Toženec je vsekakor dolžan povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov tožnice.

Pritožbi sta bili v skladu z določbo 1. odstavka 344. člena ZPP vročeni nasprotni stranki. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke, saj je ugovor zastaranja neobrazložen in prepozen, tožena stranka pa ne izpolnjuje pogojev za uspešno pritožbo zoper zamudno sodbo.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena. Pritožba tožeče stranke glede odločitve o stroških ni utemeljena, v preostalem delu pa ni dovoljena.

A. Glede pritožbe tožene stranke: Tožena stranka prepozno uveljavlja ugovor zastaranja. Ugovor zastaranja terjatve je namreč ugovor materialnopravne narave. Po določbi tretjega odstavka 335. člena Obligacijskega zakonika se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. To pomeni, da je ugovor zastaranja uvrščen v trditveno podlago strank. V skladu s 1. odstavkom 286. člena ZPP bi lahko tožena stranka podala ugovor zastaranja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, v pritožbi pa le, če bi izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Tega tožena stranka ni izkazala, saj se postopka do izdaje izpodbijane sodbe sploh ni udeleževala, kar je imelo za posledico izdajo zamudne sodbe. Prav tako so neupoštevni pritožbeni očitki glede neutemeljenosti tožbenega zahtevka, ker naj bi tožeča stranka plačevala obroke kredita iz sredstev toženca. Toženec s temi pritožbenimi trditvami smiselno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Iz tega razloga pa se zamudna sodba ne more izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo in pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, v kolikor sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo in spremenilo po uradni dolžnosti, kot je obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče druge stopnje je v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje deloma odločalo o zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno razsojeno, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede teka zakonitih zamudnih obresti pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je že v sodbi, opr. št. P 1788/2006, z dne 11.06.2008 odločilo o tem, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki polovico obrokov kredita, ki so bili plačani dne 20.01.2001, 19.03.2001 in 17.04.2001, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od teh datumov. Ta del sodbe je sodišče druge stopnje s sodbo, opr. št. II Cp 3119/2008, potrdilo, tako da je le-ta že pravnomočna. Kljub temu je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o plačilu omenjenih treh obrokov in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti še enkrat odločalo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na povračilo zneska za plačilo obrokov od 21.01. do 17.04.2001 v skupni višini 174,33 EUR ter s pripadnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, razveljavilo na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP.

Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) je od uveljavitve 1.1.2002 do 22.5. 2007 v 376. členu določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Ta določba se je uporabljala tudi za zakonite zamudne obresti, kot tudi za obresti, ki so začele teči pred 1.1.2002, ter so do 22.5.2007 dosegle glavnico. Ker so tudi zakonite zamudne obresti od vseh plačanih obrokov, vključno od zadnjega, še pred 22.5.2007 dosegle glavnico, so v skladu s takrat veljavno zakonodajo prenehale teči. Ker gre pri določbi 376. člena OZ, ki je veljala do 22.5.2007, za materialno pravo, mora pritožbeno sodišče na pravilno uporabo te določbe paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, v skladu z določbo 358. člena ZPP spremenilo tako, da le-te tečejo le do višine glavnice.

B. Glede pritožbe tožeče stranke: Tožeči stranki je bilo po delni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1788/2006, z dne 11.06.2008 prisojenih 280.709,00 SIT oz. 1.171,38 EUR s pripadnimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, po izpodbijani sodbi pa še 115.011,00 SIT oz. 479,93 EUR s pripadki. Skupno je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 395.720 SIT oz. 1.651,31 EUR in zakonite zamudne obresti od posameznih obrokov, kar je več od vtoževanega podrejenega zneska. Podrejeni tožbeni zahtevek se je namreč glasil na 321.778,50 SIT oz. 1.342,76 EUR. Sodišče prve stopnje je torej v korist tožeče stranke prekoračilo tožbeni zahtevek. Posledično tožnica nima pravnega interesa na pritožbo zoper sodbo, saj ji je bil prisojen večji znesek, kot ga je vtoževala. Zato je pritožba tožnice po 4. odstavku 343. člena ZPP nedovoljena v delu, ki izpodbija točko 1 izreka sodbe prve stopnje, ter jo je treba v tem delu po 1. odstavku 351. člena ZPP zavreči. Tožeča stranka je sicer uspela s podrejenim zahtevkom, s primarnim pa ne. Upoštevaje, da je tožeča stranka vrednost spornega predmeta po primarnem zahtevku določila bistveno višje od podrednega, in sicer je znašala 8.763,14 EUR, toženi stranki ni mogoče naložiti plačila dela pravdnih stroškov tožnice, saj s primarnim zahtevkom ni uspela. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka sama nosi stroške postopka. Sodišče druge stopnje je zato sodbo sodišča prve stopnje v tem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo in del pritožbe tožeče stranke, ki se nanaša na plačilo stroškov pravdnega postopka, zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče druge stopnje je v skladu s 1. in 2. odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o pravdnih stroških pritožbenega postopka. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je uspela le v neznatnem delu, nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 2. odstavek 165. člena v povezavi z 1. in 3. odstavkom 154. člena ZPP).