Jedro

Povezava med revijo ... in oddajo ... je jasno in namerno vzpostavljena. Namen oddaje ni zgolj seznanjanje gledalcev s pripravo posameznih jedi, temveč je njen namen pritegniti gledalce k nakupu revije, ki vsebuje recepte za jedi, ki so bile v oddaji pripravljene. Oddaja namenoma promovira izdelek, zato je posledično pravilna opredelitev oddaje, skladno s 5. odstavkom 16. člena Metodologije kot informativno propaganda oddaja.

Peti odstavek 95. člena ZMed ne ureja TV prodaje, temveč specialno ureja prodajno TV okno, zaradi česar določbe na podlagi 4. odstavka 95. člena ZMed, ki urejajo TV prodajo, ni moč upoštevati pri informativno propagandnih oddajah. Razlaga smiselnosti uporabe 95. člena ZMed kot jo razlaga tožeča stranka, da bi morala informativno propaganda oddaja trajati najmanj 15 min., je napačna. Iz 5. odstavka 95. člena ZMed izhaja nasprotno, da mora TV prodaja trajati manj kot 15 min., sicer se tovrstna oddaja opredeli kot prodajno TV okno, ki je opredeljeno kot širši programski sklop TV prodaje. Za informativne programske vsebine, kamor se uvršča oddaja ..., nedvomno velja določba 5. odstavka 98. člena ZMed. Zakon namreč za informativno propagande oddaje ne določa drugače.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka v okviru strokovnega nadzorstva nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev, ki po določbah 5. oddelka 2. poglavja Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) veljajo za radijske in televizijske programe, ugotovila, da televizijski program ..., predvajan dne 15. 6. 2009 med 18. in 23. uro, izdajatelja A. d.o.o., ni izpolnjeval določbe 5. odstavka 98. člena ZMed, po kateri delež oglasov in drugih plačanih obvestil v lokalnih, regionalnih, študentskih in nepridobitnih televizijskih in radijskih programih ne sme presegati dvanajst (12) min/uro; v 2. točki izreka je naložila izdajatelju A. d.o.o., da v roku enega (1) meseca v televizijskem programu ... zagotovi izvajanje programskih zahtev iz 1. točke izreka te odločbe; v 3. točki izreka, da rok naveden v 2. točki izreka odločbe začne teči naslednji dan po vročitvi. V obrazložitvi je navedla, da je izvajala strokovno nadzorstvo na podlagi določb ZMed, ki veljajo za radijske in televizijske programe (5. oddelek 2. poglavja) ter za radijske in televizijske programe posebnega pomena (3. oddelek 2. poglavja) in v ta namen naključno izbrala in pridobila posnetek predvajanega televizijskega programa ... za dan 15. 6. 2009, med 18. in 23. uro, ter opravila analizo programa skladno z Metodologijo strokovnega nadzorstva radijskih in televizijskih programov (Uradni list RS, št. 59/2006, v nadaljevanju Metodologija). Glede kršitev je ugotovila, da je bilo v televizijskem programu ..., predvajanjem dne 15. 6. 2009 med 18. in 19. uro predvajanih 31 min. in 31 sekund oglaševalskih vsebin, kar je v nasprotju z določbami 5. odstavka 98. člena ZMed. Po pozivu je izdajatelj sporočil, da navedeni očitek o preseženem deležu oglaševanja na uro ne drži, saj naj bi bilo med 18. in 19. uro predvajanih približno 9 min oglaševalskih vsebin. Po preučitvi je ugotovila, da izdajatelj morda v kvoto oglaševalskih vsebin ni štel programske vsebine z naslovom „...“, ki je bila v kodirnem listu na strani 1 označena z „12,3 informativ“. V izogib nesporazumu je izdajatelju ponovno poslala dopolnjen poziv k izjasnitvi z izpisom kodiranja televizijskega programa. Izdajatelj je v odgovoru dne 11. 1. 2010 navedel, da očitek o neskladnosti s 5. odstavkom 98. člena ZMed ne drži. Menil je, da gre v primeru oddaje „...“ za programsko vsebino informativne narave, ki ne more pomeniti oglaševalske vsebine. V nadaljevanju je ponovno preučila programsko vsebino oddaje „...“ in sicer kot informativno propagandno programsko vsebino, v katerih gre za odplačno predvajanje programskih vsebin, kjer se z obveščanjem javnosti o splošno zanimivi temi (o kuharskih receptih) posredno oglašuje točno določen izdelek, to je revija .... Programska vsebina oddaje „...“ na prvi pogled sicer ustvarja vtis, da gre za izobraževalno oddajo s področja kulinarike, v katerih kuhar pripravlja različne jedi. Natančen pogled v vsebino oddaje pokaže, da namen oddaje ni zgolj seznanjanje gledalcev z načinom priprave jedi, temveč je osnovni namen oddaje pritegniti gledalce k nakupu revije, ki vsebuje recepte za jedi, ki so bile v oddaji pripravljene. Kuhar v oddaji pripravlja jedi kot predlog za kosilo, sladico in večerjo. Ko konča s pripravo vsakega od obrokov, so naštete tudi potrebne kuharske sestavine zanj, naštevanje sestavin pa se zaključi z naslednjim zvočnim zapisom: Vse te recepte in še veliko praktičnih nasvetov boste našli v naslednji številki revije .... Navedeni zvočni zapis se v celotni programski vsebini pojavi trikrat, kar pomeni načrtno in pomensko promoviranje določenega izdelka, zato je celotna programska vsebina oddaje „...“ opredeljena kot oglaševalska vsebina. Namen oglaševanja je skladno s 46. členom ZMed pospeševanje pravnega prometa proizvodov in storitev, pridobivanje poslovnih partnerjev ali ustvarjanje ugleda in dobrega imena. Navedbo izdajatelja, da programska vsebina oddaje „...“, ne glede na metodologijo, ki se jo poslužuje Agencija, ne more pomeniti oglaševalske vsebine, kot je ta opredeljena v ZMed zavrača. ZMed v 7. odstavku 109. člena določa, da Agencija s splošnim aktom določi metodologijo strokovnega nadzorstva, s katero podrobneje določi način ugotavljanja izpolnjevanja programskih zahtev in omejitev iz 5. in 3. oddelka 2. poglavja ter 3. in 4. alinee 1. odstavka 106. člena tega zakona. Metodologija strokovnega nadzorstva radijskih in televizijskih programov pa v 1. odstavku 16. člena enako kot 46. člen ZMed določa, da so oglaševalske vsebine oglasi in druge vrste plačanih obvestil, katero objavo naroči pravna ali fizična oseba z namenom, da bi s tem pospeševala pravni promet proizvodov, storitev, nepremičnin, pravic ali obveznosti, pridobivala poslovne partnerje ali si v javnosti ustvarjala ugled in dobro ime. Skladno s 1. alineo 3. odstavka 109. člena ZMed Agencija v primeru ugotovljenega neizpolnjevanja programskih zahtev in omejitev iz ZMed pisno opozori izdajatelja televizijskega programa in odredi, da se ugotovljene nepravilnosti odpravijo v roku, ki ne sme biti krajši od enega meseca in ne daljši od šestih.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma opozarja na nesklepčnost odločbe oziroma dejstvo, da je sama s seboj v nasprotju. Če je oddaja ... opredeljena kot oglaševalska vsebina in je torej celotna oddaja po stališču tožene stranke oglaševalska vsebina, potem je tožena stranka kršila tudi ostale določbe ZMed. Ker se oglaševalske vsebine po 67. členu ZMed ne vštevajo v programske vsebine lastne produkcije, tožena stranka pa je oddajo ... mednje štela, je odločba očitno sama s seboj v nasprotju. Smiselno enako velja za ugotovitev, da niso bile kršene določbe 93. člena ZMed, če je oddaja ... oglaševalska vsebina, potem bi morala biti ta od preostalega programa ločena optično in zvočno (1. odstavek 93. člena). Posledica navedenega je, da je tožena stranka isto programsko vsebino večkrat in različno ovrednotila. Opozarja na napačno opredelitev oddaje kot informativno propagandno programsko vsebino. Če pa je toženka oddajo tako opredelila, potem se za tovrstne oddaje uporablja pravila, ki veljajo za TV prodajo (4. odstavek 95. člena ZMed). Za tako oglaševalsko vsebino pa ne velja določba 5. odstavka 98. člena ZMed, saj mora po 95. členu tako ali tako trajati najmanj 15 min. Kot rečeno: programska vsebina je lahko ena izmed naštetih. Lahko je oglaševalska vsebina (in znotraj te opredeljena kot TV prodaja), lahko je programska vsebina lastne produkcije in „navadna“ programska vsebina. Ne more pa biti hkrati opredeljena kot eno in drugo. Posledica take zmede v odločbi je tudi vprašanje kvalitete pravnega sredstva zoper tako odločbo in preizkusa zakonitosti. Stališče tožene stranke, da natančen vpogled v vsebino oddaje pokaže, da namen oddaje ni zgolj seznanjanje gledalcev, temveč je osnovni namen oddaje pritegniti gledalce k nakupu „revije“, je mnenje, ki ni z ničemer podkrepljeno. Če bi bilo temu res tako, bi lahko tožeča stranka namesto oddaje raje mirno oglaševala revijo – v 31. min. programskega časa bi bilo lahko ogromno tovrstnih oglasov. Osnovni namen oddaje, ki naj bi bil po mnenju tožene stranke v resnici oglaševanje revije, je čista špekulacija. Četudi bi trikratno omenjanje revije v polurni TV oddaji res bilo storjeno z namenom pospeševati prodajo revije, bi bila lahko storjena le trikratna kršitev predvajanja oglasnih sporočil brez ustreznih ločil v TV oddaji. Da pa bi zaradi treh omemb neke revije v sicer informativno-izobraževalni oddaji, celotno polurno oddajo šteli kot en sam oglas, pa ni podlage v ZMed. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo glede ugovora nesklepčnosti pojasnjuje, da so navedbe napačne, saj je tožena stranka v lastno produkcijo štela zgolj dve oddaji, to je ... in ... (ne pa tudi ...) v skupnem trajanju 76 min. in 14 sekund, kar je toliko lastne produkcije kot se v tožbi navaja. V Metodologiji so v 16. členu določene oglaševalske vsebine, med katere skladno z določbo 46. člena ZMed, sodijo poleg oglasov še druge vrste plačanih obvestil. Med druge vrste plačanih obvestil so poleg TV in radijske prodaje, informativnega oglaševanja v radijskem programu, plačanih video obvestil v televizijskem programu, plačanih video obvestil z živo sliko v televizijskem programu in samooglasov, tudi informativno programske oddaje (5. odstavek 16. člena metodologije). V informativno propagandnih oddajah gre za odplačno predvajanje programskih vsebin, v katerih se preko obravnave splošno zanimivih tem posredno oglašuje določeno podjetje, storitve ali izdelke. Mednje se uvršča tudi .... Oddaja torej ni bila večkrat in različno ovrednotena kot se to zatrjuje, temveč je bila vedno opredeljena enako in sicer izključno kot informativno – propagandna oddaja. Izvajanje glede enačenja programskih vsebin TV prodaje in informativno – propagandne oddaje ..., je napačno. ZMed med omenjenima programskima vsebinama jasno ločuje. Tudi navedba, da naj bi tožena stranka napačno ugotovila, da niso bile kršene določbe 93. člena ZMed, je napačna. Pred lastno uvodno špico oddaje ... so bile že predvajane oglaševalske vsebine, ki so ločile oglaševalske vsebine od ostalih programskih vsebin, zaradi česar oglaševalske vsebine ... ni bilo potrebno dodatno zvočno in optično ločiti od preostalih programskih vsebin. Ker je ... oglaševalska vsebina, ki je sledila drugim oglaševalskim vsebinam, je bil pogoj iz 3. odstavka 93. člena ZMed v celoti izpolnjen. V zvezi z navedbo, da je ... napačno opredeljena kot „informativno – propagandna programska vsebina“ pojasnjuje, da 98. člen ZMed ureja omejitve obsega oglaševanja za posebne radijske in televizijske programe, med katere sodijo RTV, regionalni, lokalni, študentski in nepridobitni radijski in televizijski programi. Med regionalne televizijske programe se uvršča tudi program ..., pri katerem je tožena stranka ugotovila kršitev 5. odstavka 98. člena ZMed. Slednji določa, da obseg oglasov in drugih plačanih obvestil v lokalnih in regionalnih programih ne sme presegati 15 % dnevnega oddajnega časa in ne 12 min/h. ZMed v 3. odstavku 95. člena določa, da določbe 47., 48., 50., 51. in 93. člena veljajo tudi za TV prodajo, pri čemer 47. člen ureja prepoved prikritega oglaševanja, 48. člen oglaševanje tobačnih izdelkov, zdravil in medicinskih pripomočkov, 50. člen odgovornost naročnika in izdajatelja, 51. člen jezik oglasov, 53. člen pa omejitve oglaševanja. ZMed v 4. odstavku 95. člena določa, da se določbe ZMed, ki veljajo za TV prodajo, smiselno uporabljajo tudi za informativno propagandne oddaje. Toženka se ne strinja s stališčem tožeče stranke, da na podlagi nasprotnega razlikovanja določbe 3. odstavka 95. člena ZMed za TV prodajo ne velja določba 5. odstavka 98. člena ZMed. V zvezi z navedbami iz 2. točke tožbe, da v odločbi vlada zmeda, navedeno z argumenti zavrača. Z navedbami, da tožena stranka ni z ničemer podkrepila stališča glede osnovnega namena oddaje ..., da je po metodologiji informativno propagandna oddaja v televizijskem programu opredeljena z vrednostjo 12,3, to pa pomeni, da gre za odplačno predvajanje programskih vsebin, katerih se preko obravnave splošno zanimivih tem posredno oglašuje določeno podjetje, storitve ali izdelke. Slednje pogoje oddaja v celoti izpolnjuje, odločitev pa je pojasnjena. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankami kot temeljno sporno, ali je oddaja ... oglaševalska vsebina, kot jo je opredelila tožena stranka ter je zato v nadzorovanem času prišlo do kršitve 5. odstavka 98. člena ZMed ali pa je oddaja informativna oddaja, kot je zatrjevala tožeča stranka.

Razloge, zakaj tožena stranka šteje oddajo ... za oglaševalsko vsebino – informativno propagando oddajo, je tožena stranka v izpodbijani odločbi razložila. V oddaji, ko je kuhar končal s pripravo obroka, je zaključil s zvočnim zapisom: Vse te recepte in še veliko praktičnih nasvetov boste našli v naslednji številki revije .... Po določbi 1. odstavka 46. člena ZMed so oglaševalske vsebine po tem zakonu oglasi in druge vrste plačanih obvestil, katerih objavo naroči pravna ali fizična oseba z namenom, da bi s tem pospeševala pravni promet proizvodov, storitev, nepremičnin, pravic ali obveznosti, pridobivala poslovne partnerje, ali si v javnosti ustvarjala ugled in dobro ime. Enako izhaja iz 1. odstavka 16. člena Metodologije. Tožena stranka je v okviru oglaševalskih vsebin opredelila oddajo tožeče stranke ... za informativno propagandno oddajo. Informativno propaganda oddaja je, kot je določeno v 5. odstavku 16. člena Metodologije oddaja, pri kateri gre za odplačno predvajanje programskih vsebin, v katerih se prek obravnave splošno zanimivih tem posredno oglašuje določeno podjetje, storitve ali izdelke. Po določbi 1. odstavka 5. člena Metodologije pa je informativna programska vsebina namenjena zlasti obveščanju o aktualnih dejstvih, dogodkih ali dogajanjih v zvezi s političnimi, gospodarskimi, kulturnimi, športnimi, verskimi in drugimi zadevami splošnega interesa. Tožeča stranka ne navaja nobenih dejstev, ki bi kazala na to, da gre pri oddaji ... za informativno oddajo, kot vsebino informativne programske oddaje opredeljuje Metodologija. Sodišče zato v celoti sledi toženi stranki, ki je svojo odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje obrazložila in navedla pravno materialno podlago. Povezava med revijo ... in oddajo ... je jasno in namerno vzpostavljena. Namen oddaje ni zgolj seznanjanje gledalcev s pripravo posameznih jedi, temveč je njen namen pritegniti gledalce k nakupu revije, ki vsebuje recepte za jedi, ki so bile v oddaji pripravljene. Oddaja namenoma promovira izdelek, zato je posledično pravilna opredelitev oddaje, skladno s 5. odstavkom 16. člena Metodologije kot informativno propaganda oddaja.

Ugovor, da je izpodbijana odločba nesklepčna oziroma sama s seboj v nasprotju, ker naj bi tožena stranka programsko vsebino ... opredelila hkrati kot oglaševalsko vsebino in kot programsko vsebino lastne produkcije ne drži. Iz izpodbijane odločbe navedeno ne izhaja, razvidno pa je tudi iz kodirnega lista analize televizijskega programa, ki ga je tožeča stranka prejela. Oddaja ... ni bila večkrat in različno ovrednotena kot očita tožeča stranka izpodbijani odločbi. Tožena stranka jo je vedno opredeljevala kot informativno propagandno oddajo, ki sodi med oglaševalske vsebine.

Tožeča stranka nadalje zatrjuje, da če je tožena stranka oddajo ... že opredelila kot informativno propagando programsko vsebino, potem se za tovrstne oddaje uporablja pravila, ki veljajo za TV prodajo (4. odstavek 95. člena ZMed), za oglaševalsko vsebino TV prodaje pa ne velja določba 5. odstavka 98. člena ZMed, saj mora po 95. členu trajati najmanj 15 min. Razlogovanju tožeče stranke pa sodišče ne more slediti. Namreč enačenje programskih vsebin TV prodaje in informativno propagande oddaje je napačno. ZMed, prav tako pa tudi metodologija, med omenjenima programskima vsebinama jasno ločuje. TV prodaja je v 1. odstavku 95. člena definirana kot oglaševalska vsebina, ki v zameno za plačilo ponuja javnosti možnost neposrednega nakupa ali najema posameznih proizvodov, nepremičnin, opravljanje storitev, oziroma prenos pravic ali obveznosti. Informativno programske oddaje ne gre enačiti z TV prodajo, kot tudi ne z oglasi oziroma s prodajnim TV oknom. Obe oglaševalski vsebini sta tudi opredeljeni z različnimi vrednostmi. Tožeča stranka se sklicuje na 4. odstavek 95. člena ZMed, ki določa, da se določbe ZMed, ki veljajo za TV prodajo, smiselno uporabljajo tudi za informativno propagando oddajo, razen če je z zakonom določeno drugače. Stališče tožeče stranke, da na podlagi nasprotnega razlogovanja določbe 3. odstavka 95. člena ZMed za TV prodajo ne velja določba 5. odstavka 98. člena ZMed, je napačno. Peti odstavek 95. člena ZMed ne ureja TV prodaje, temveč specialno ureja prodajno TV okno, zaradi česar določbe na podlagi 4. odstavka 95. člena ZMed, ki urejajo TV prodajo, ni moč upoštevati pri informativno propagandnih oddajah. Razlaga smiselnosti uporabe 95. člena ZMed kot jo razlaga tožeča stranka, da bi morala informativno propaganda oddaja trajati najmanj 15 min., je napačna. Iz 5. odstavka 95. člena ZMed izhaja nasprotno, da mora TV prodaja trajati manj kot 15 min., sicer se tovrstna oddaja opredeli kot prodajno TV okno, ki je opredeljeno kot širši programski sklop TV prodaje. Za informativne programske vsebine, kamor se uvršča oddaja ..., nedvomno velja določba 5. odstavka 98. člena ZMed. Zakon namreč za informativno propagande oddaje ne določa drugače. Ne glede na navedeno pa tožena stranka tudi v odločbi nikoli ni navedla, da gre pri oddaji ... za TV prodajo, torej tožeča stranka neutemeljeno očita, da iz izpodbijane odločbe izhaja zmeda.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.