Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik s kraja prometne nesreče dne 31.10.1994 ni odšel z namenom izogniti se preiskusu alkoholiziranosti in da zato ni izgubil pravic iz zavarovalne pogodbe. Tudi če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi tožnik kot skrben voznik moral in mogel zaznati prometno nezgodo, takšen zaključek sam po sebi še ne bi izkazoval, da je tožnik odšel s kraja prometne nezgode z namenom izogniti se preiskusu alkoholiziranosti. Tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča je toženec članek iz Domžalskih novic s fotografijo o stanju cestišča na cesti predložil v skladu z določbo 2. odst. 286. člena ZPP, saj je izkazal, da jo je sodišču prve stopnje predložil šele po prvem naroku za glavno obravnavo brez svoje krivde, sodišče prve stopnje pa jo je zato tudi lahko upoštevalo. Na sporni članek je naletel šele potem, ko dokumentacije o stanju cestišča in popravilih ni uspel dobiti niti preko sodišča in je zato po zaslišanju priče A. K., ki je izpovedala, da je bilo cestišče v dobrem stanju, začel pregledovati še časopise.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 213.582,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1994 do plačila in povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje, vse v 15 dneh, ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti

200.446,80 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude s zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2005 dalje.

Zoper navedeni sklep se je tožeča stranka pritožila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje že v osnovi zmotno uporabilo avtonomno materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pravi, da pravna domneva iz 3. člena Splošnih pogojev ni absolutna in jo je možno izpodbijati in dokazovati nasprotno - da voznikov namen s tem, ko je zapustil kraj prometne nesreče, ni bil izmikanje preiskavi alkoholiziranosti oziroma da voznik ni bil vinjen. Vendar pa je pri tem je dokazno breme na strani voznika. Meni, da je sodišče prve stopnje zato nepravilno zaključilo, da je dokazno o tem na tožeči stranki, ki pa tega, da je toženec zapustil kraj prometne nezgode z namenom, da bi se izognil preiskavi alkoholiziranosti, ni dokazala. Pravi, da bi moral toženec dokazati, da prometne nesreče ni zaznal in se zato ni ustavil, ali pa da ni vozil pod vplivom alkohola. Toženec pa ne enega ne drugega ni dokazal. Pravi, da je zaradi obnašanja toženca na cesti in z njegovo vožnjo cik-cak domneva o njegovi alkoholiziranosti in izmikanju preiskavi še dodatno podkrepljena. Tožeča stranka nadalje meni, da cestišče v času prometne nezgode ni bilo slabo, kot je zatrjeval toženec, saj sta njegovo izpoved izpodbili priči C. in K., ki je povedala, da je vozila za tožencem normalno, da pa si je zaradi toženčevega sumljivega obnašanja na cesti že pred nezgodo zapisala registrsko številko njegovega avtomobila. Pravi, da fotografija, ki jo je toženec predložil sodišču na zadnjem naroku, ne dokazuje ničesar, poleg tega pa je bil ta dokaz vložen prepozno. Nadalje pravi, da je toženec ves čas postopka spreminjal svoje izjave. V telefonskem razgovoru priči C. je dejal, da je vijugal zato, ker je telefoniral, kar je sodišče verjelo, sam pa je na zaslišanju povedal, da naj bi vijugal zaradi lukenj na cesti. Meni, da je toženec prometno nesrečo zaznal oziroma bi jo moral zaznati, saj je bila v trenutku nesreče že noč, ko se luči vidijo v primerni razdalji. Poleg tega sta z oškodovanko vozila tesno skupaj, reakcijo oškodovanke je opazila tudi voznica K., ki je vozila za tožencem in je bila še bolj oddaljena od kritične situacije kot toženec, zaradi vožnje toženca pa sta s ceste zapeljala dva osebna avtomobila. Toženec pa je tudi povedal, da se je sam javil na policiji, kar je navedel tudi v prijavi škodnega primera odgovornosti, ki jo je izpolnil sam. Ker se do vseh naštetih dokazov sodišče prve stopnje ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je nekritično verjelo pričam v vozilu toženca, da kritične prometne situacije niso zaznale in da toženec ni bil alkoholiziran.

Pritožnik meni, da niti izjava L. o tem, da se kot oče 3 do 4 leta starega otroka ne bi vozil z alkoholiziranim voznikom, niti dejstvo, da je toženec po nesreči še dvakrat peljal mimo kraja prometne nesreče, ne more biti odločilno, saj se je toženec lahko peljal ponovno mimo kraja nezgode iz drugih motivov. Tudi priča C. je povedala, da se ji zdi, da vozila potem ni vozil isti voznik, ker je imel eden od njih brke. Sodišče prve stopnje se do te izjave ni opredelilo, ker pa je zapisalo, da so vse priče povedale, da je toženec še dvakrat peljal mimo, je sodba protispisna. Pravi, da ravnanje toženca kaže na izmikanje preiskavi alkoholiziranosti. Ker toženec ni prepričljivo izpodbil pravne domneve, bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in podrejeno vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec s kraja prometne nesreče dne 31.10.1994 ni odšel z namenom izogniti se preiskusu alkoholiziranosti in da zato ni izgubil pravic iz zavarovalne pogodbe. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec prometne nezgode dne 31.10.1994 ni zaznal, takšno ugotovitev pa je tudi prepričljivo obrazložilo z zaključki o tem, da pri prometni nesreči ni prišlo do trka med vozilom toženca in oškodovanke, da tudi sopotnika toženca prometne nesreče nista zaznala, da je toženec vozil nepazljivo ter da se je kmalu po nesreči mimo kraja nesreče ponovno peljal v eno in drugo smer. Pritožbeni očitek o tem, da se je toženec sam javil na policijski postaji in da je kasneje sam izpolnil prijavo škode pri tožeči stranki, s katerim skuša pritožnik dokazati, da je toženec za prometno nesrečo vedel, ni utemeljen. Toženec ni niti trdil niti izpovedal, da se je sam javil na policijski postaji, ampak je povedal, da ga je policija v zvezi s prometno nesrečo nekaj dni po nezgodi poklicala. Prav tako samo dejstvo, da je toženec kasneje na zavarovalnici izpolnil prijavo škode, ne dokazuje, da je prometno nesrečo videl in zanjo vedel že takoj, ko je do nje prišlo.

Neutemeljene so tudi navedbe pritožnika o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščin, ki kažejo na to, da bi toženec mogel in moral prometno nesrečo zaznati - torej o tem, da je bila v času nesreče noč, da sta z oškodovanko vozila skupaj, da je nesrečo opazila voznica, ki je vozila za tožencem in da sta zaradi toženčeve vožnje s ceste zapeljala dva osebna avtomobila. Tudi če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi toženec kot skrben voznik moral in mogel zaznati prometno nezgodo, takšen zaključek sam po sebi še ne bi izkazoval, da je toženec odšel s kraja prometne nezgode z namenom izogniti se preiskusu alkoholiziranosti. Toženec je članek iz Domžalskih novic s fotografijo o stanju cestišča tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča predložil sodišču prve stopnje v skladu z določbo 2. odst. 286. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004), saj je izkazal, da jo je predložil šele po prvem naroku za glavno obravnavo brez svoje krivde, sodišče prve stopnje pa jo je zato tudi lahko upoštevalo. Na sporni članek je naletel šele potem, ko dokumentacije o stanju cestišča in popravilih ni uspel dobiti niti preko sodišča in je zato po zaslišanju priče A. K., ki je izpovedala, da je bilo cestišče v dobrem stanju, začel pregledovati še časopise. Sicer pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem dokazom pravilno zaključilo, da ni bistvenega pomena za odločitev, saj sama ugotovitev o tem, ali je bilo cestišče na kraju, kjer je do prometne nezgode prišlo, res luknjasto, ali pa je toženec vozil cik-cik iz drugih razlogov, ne vpliva na ugotovitev o tem, da toženec prometne nezgode ni zaznal. Dejstvo, da je toženec vozil cik-cak, pa tudi samo po sebi ne bi moglo dokazovati, da je vozil pod vplivom alkohola.

Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo protispisnosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je v obrazložtvi izpodbijane sodbe napisalo, da so vse zaslišane priče povedale, da se je toženec še dvakrat peljal mimo kraja prometne nezgode. Tudi dejstvo, da je imel eden od tistih, ki so se ponovno peljali mimo kraja nesreče brke in da zato to ni mogel biti toženec, ki nima brk, za samo odločitev ni relevantno, sodišče prve stopnje pa s tem, ko se o tem dejstvu ni opredelilo, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da toženec prometne nezgode ni zaznal in da zato s kraja prometne nezgode ni odšel z namenom izogniti se preiskusu alkoholiziranosti. Ob takšni ugotovitvi, ki je tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča pravilna, pa je nepomembno, katera stranka bi morala dokazati, da toženec s kraja prometne nezgode ni odšel z namenom izogniti se preiskusu alkoholiziranosti.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.