Jedro

Med strankama ni sporno, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil iz Republike Hrvaške, kamor je prispel po tako imenovani balkanski begunski poti. Tožnik pri tem ne navaja, da bi v Republiko Hrvaško vstopil iz katere druge države članice EU. To po presoji sodišča pomeni, da ne izpodbija ugotovitve toženke, da je tja vstopil iz „tretje države“, ki je z navedbo „balkanske begunske poti“ tudi dovolj konkretizirana, zato zgolj to, da toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa med državami na balkanski begunski poti ne navaja izrecno tudi Srbije, še ne pomeni pomanjkljivosti, zaradi katere bi izpodbijanega sklepa ne bilo mogoče preizkusiti, kar bi pomenilo njegovo nezakonitost. Da bi z „begunskim tokom“ oziroma ob vednosti ali celo asistenci uradnih organov vstopil v Republiko Slovenijo, tožnik niti ne navaja, temveč iz njegove izjave toženki in tožbenih navedb izhaja celo nasprotno, da so ga pri prvem poskusu prehoda meje vrnili na Hrvaško.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker ga bo predala Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo te prošnje.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pridobila podatek, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo nezakonito prek Republike Hrvaške. Enako izhaja iz centralne baze prstnih odtisov Eurodac, v katero je tožnik vnesen kot tujec, ki so ga pristojni organi Republike Hrvaške prejeli zaradi ilegalnega prehoda meje, ko je prišel iz tretje države in ga niso poslali nazaj. Toženka se zato sklicuje na Uredbo EU št. 604/2013 evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 po vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Dublinska uredba III), po kateri je v primeru, če prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečka mejo države članice, za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je na ta način vstopil. Tudi po posredovanju standardnega obrazca za sprejem prosilca pristojnemu organu Republike Hrvaške je toženka od slednjega prejela odgovor, da je v skladu z Dublinsko uredbo III Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. V nadaljevanju toženka povzema vsebino razgovora, opravljenega s tožnikom in na njegovi podlagi ugotavlja, da iz tožnikovega opisa razmer ni mogoče sklepati, da bi šlo v Republiki Hrvaški za sistemske pomanjkljivosti ali razpad azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozil nemoteno delovanje sistema in da ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik za svoje izjave o slabem ravnanju z njim ni predložil nobenega dokaza, niti ni tega omenil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, predložil pa ni niti dokumenta ali drugega dokaza, iz katerega bi izhajala njegova osebna ogroženost. Tudi iz poročila o raziskavi UNHCR iz januarja 2015 in poročila ECRE iz oktobra 2014 ne izhajajo trditve, ki bi podpirale tožnikove navedbe v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, nobenega postopka pa nista sprožila niti Evropski azilni podporni urad (EASO), niti Evropska komisija. Na podlagi vsega navedenega toženka ugotavlja, da ni okoliščin, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje v skladu z drugim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe III.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu je uradna oseba toženke na osebnem razgovoru postavila kapciozna in sugestivna vprašanja, ki so se nanašala na čas njegovega bivanja v zaprtem delu begunskega taborišča na Hrvaškem in njegovo bivanje ter pobeg iz odprtega dela, čeprav je že prej pojasnil, da ni nikoli bival v odprtem delu, saj je pobegnil takoj, ko je bil premeščen iz zaprtega dela. Meni, da je toženka to storila z namenom, da bi zmanjšala njegovo verodostojnost, zapisnik pa zato ni sestavljen v skladu z določbami Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), tako da je nepravilen in nima značaja javne listine. Zato tudi obrazložitev sklepa ne temelji na ustrezni listini, sklep pa je nepravilen in nezakonit. 5. Povzema potek svoje poti do Slovenije in poudarja, da toženka med državami, ki jih je prečkal, sploh ni navedla Srbije, ter da je bil prvič, ko je prispel do Slovenije, brez razloga vrnjen na Hrvaško, ne da bi mu bila omogočena podaja prošnje za mednarodno zaščito. Ker je to želel storiti, mu je bila kršena oziroma onemogočena pravica do obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito po 3. členu Dublinske uredbe III. Zatrjuje protislovnost obrazložitve izpodbijanega sklepa glede poteka dogodkov v zvezi z njegovim prihodom v Slovenijo, poleg tega pa meni, da so trditve toženke v zvezi s tem premalo obrazložene ter dokazno nepodkrepljene. Zato je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, izpodbijanega sklepa pa ni mogoče preizkusiti.

6. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je toženka tudi napačno uporabila materialno pravo, saj iz sklepa ne izhaja dokazna podlaga, da je tožnik na Hrvaško prišel nelegalno, kar je okoliščina, ki jo je treba po Dublinski uredbi III upoštevati pri določitvi odgovorne države članice. Tožnik v zvezi s tem poudarja še, da v izpodbijanem sklepu ni navedeno niti to, iz katere države naj bi prišel na Hrvaško. Trdi, da so mu prstne odtise vzeli „tudi v drugih državah članicah EU“, pri čemer izrecno omenja Grčijo. Njegov prihod iz Irana ni bil ilegalen, saj je vse meje prestopil z vednostjo in soglasjem oziroma sodelovanjem policije in drugih državnih organov na „balkanski poti“, kar je splošno znano dejstvo, znano vsakemu povprečno razgledanemu človeku. Države ob balkanski poti so usklajeno le kanalizirale begunce po koridorju do njihovega cilja, držav zahodne in severne Evrope. Prav tako je znano, da je med nekaterimi državami, med drugim tudi med Srbijo in Hrvaško, obstajal dogovor o prevzemu beguncev in migrantov, v zvezi s čemer se sklicuje na več časopisnih člankov. Ne ravnanje držav, ne ravnanje beguncev na tej poti ni bilo protipravno, saj je bilo v skladu z načeli azilnega in humanitarnega prava, zato ni mogoče govoriti o nezakonitem prestopu meje. Vse to pomeni, da je v Slovenijo prišel legalno in tukaj prvič v kakšni državi članici podal prošnjo za mednarodno zaščito. Za odločanje o tej prošnji je zato v skladu z Dublinsko uredbo III pristojna Slovenija. Dodaja, da če se sodišče s tem ne strinja, mora postaviti predhodno vprašanje Sodišču EU, kako se mora v primeru, kot je obravnavani, razlagati določbe člena 13 (1) Dublinske uredbe III. V tem primeru bo svoj predlog še dodatno utemeljil. 7. Njegova predaja Hrvaški bi bila v nasprotju z Dublinsko uredbo III tudi zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tako je tožnik v taborišču v Slavonskem Brodu bival v šotoru, ki je bil ograjen z žico, imel pa je stik le s policijo, neglede na to, da naj bi bile v taborišču tudi druge uradne osebe. Ne on, ne drugi begunci niso dobili odgovora na vprašanja, kakšna bo njihova usoda, ni jim bil zagotovljen prevajalec, v šotoru, kjer so bivali, ni bilo nobene peči, higienske razmere so bile neustrezne, na razpolago niso imeli nobene zdravstvene pomoči, slaba je bila tudi hrana. Poleg tega je bil tožnik deležen tudi nečloveškega ravnanja oziroma kaznovanja, in sicer fizičnega nasilja. Zaradi incidenta pri razdeljevanju hrane ga je policija namreč najprej pretepla, nato pa še za 10 dni zaprla v samico. Ves ta čas se ni mogel nikomur pritožiti. Tako ravnanje nedvomno pomeni kršitev 3. člena Konvencije o človekovih pravicah in 4. člena Listine EU, v nasprotju s temi določbami pa so tudi nečloveške in ponižujoče razmere v taborišču Slavonski Brod.

8. Tožnik meni, da je s temi navedbami napolnjen standard utemeljene domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti, poleg tega pa je izkazal osebno ogroženost v primeru vrnitve na Hrvaško. V nadaljevanju opozarja na konkretna poročila o sistemskih pomanjkljivostih azilnih postopkov in pogojev za sprejem prosilcev, ki jih navaja šele v tožbi, ker mu toženka v postopku na prvi stopnji ni predložila nobenih poročil o stanju na Hrvaškem, na katera se sklicuje v izpodbijanem sklepu, kar je nadaljnji razlog za nezakonitost tega sklepa, niti sodbe tukajšnjega sodišča I U 918/2016, na katero se prav tako sklicuje, kar že samo po sebi pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik se sklicuje tudi na ustavnosodno prakso Ustavnega sodišča RS, po kateri mora zavrnitev prošnje za azil vsebovati tudi presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti prosilčevega življenja ali svobode ter da prosilec za azil ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Pri tem pristojni organ ni vezan na navedbe ali predložene dokaze prosilca.

9. Prilaga tudi dokaze o tem, da se je že integriral v slovensko družbo in zato sodišče prosi, naj uporabi možnost odločitve po 65. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in možnost uporabe diskrecijske pravice po Dublinski uredbi ter samo odloči, da mora o tožnikovi prošnji odločati Republika Slovenija. Glede na „že navedena in utemeljena protislovja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa“ predlaga sodišču tudi razpis glavne obravnave in „si v tem primeru pridržuje pravico predlagati dodatne priče (…)“. Dodaja še, da se toženka do njegovih navedb v postopku sploh ni opredelila in sodišču predlaga, naj tožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep odpravi in odloči, da bo Republika Slovenija obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

10. Poleg tega zahteva tudi izdajo začasne odredbe, s katero bo izvršitev izpodbijanega akta odložilo do izdaje pravnomočne sodbe. Če bi bil sklep izvršen, tožnika namreč ne bi bilo več na območju Republike Slovenije, kar pomeni, da ne bi bil več pod njeno jurisdikcijo, s čimer bi prenehala možnost odločanja o tem, kar je predmet upravnega spora oziroma bi prenehal njegov pravni interes. Sodno varstvo torej ne bi moglo biti učinkovito, o čemer se je izreklo tudi že Vrhovno sodišče RS, poleg tega pa bi bila tožniku v tem primeru kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

11. Toženka v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da ni tožnik v postopku predložil nobenih dokazil, da je legalno vstopil v Republiko Hrvaško, ki je poleg tega potrdila svojo odgovornost za obravnavo primera v skladu z Dublinsko uredbo III. V zvezi z tožnikovim opisom razmer, ki jih je doživel v Republiki Hrvaški, toženka meni, da ni relevanten, saj tožnik tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je bil tam obravnavan kot tujec v postopku odstranitve iz države, zato je bil nastanjen v objektu, ki ni namenjen nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito, na podlagi poročila UNHCR pa je toženka mnenja, da bo imel tožnik na Hrvaškem enako oskrbo kot v Republiki Sloveniji. Ker je tožnik dobil možnost obveščanja o postopku prek Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij, ne drži njegova navedba, da mu toženka na prvi stopnji ni predložila nobenih poročil o stanju na Hrvaškem. V zvezi s tožbenimi navedbami o zapisniku zaslišanja toženka dodaja, da je bil zapisnik tožniku prebran, vsebino pa sta s podpisom potrdila tako tožnik kot tudi njegov pooblaščenec. Glede predloga za izdajo začasne odredbe pripominja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško in bo z nadaljnjimi postopki počakala do odločitve sodišča. 12. Tožba ni utemeljena.

13. Pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa je prvi odstavek člena 13 Dublinske uredbe III, po katerem je v primeru, če se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Za odločitev so torej najprej pravno pomembne okoliščine, ki jih kot take neposredno opredeljuje navedena določba, namreč ali je tožnik pred Republiko Slovenijo vstopil v katero drugo državo članico EU, če da, v katero, in ali je to storil nezakonito.

14. Med strankama ni sporno, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil iz Republike Hrvaške, kamor je prispel po tako imenovani balkanski begunski poti. Tožnik pri tem ne navaja, da bi v Republiko Hrvaško vstopil iz katere druge države članice EU. To po presoji sodišča pomeni, da ne izpodbija ugotovitve toženke, da je tja vstopil iz „tretje države“, ki je z navedbo „balkanske begunske poti“ tudi dovolj konkretizirana, zato zgolj to, da toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa med državami na balkanski begunski poti ne navaja izrecno tudi Srbije, še ne pomeni pomanjkljivosti, zaradi katere bi izpodbijanega sklepa ne bilo mogoče preizkusiti, kar bi pomenilo njegovo nezakonitost. 15. Iz izpiska iz evropskega sistema za primerjavo prstnih odtisov EURODAC, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da je Republika Hrvaška tožnika obravnavala kot osebo, ki so jo prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje, ko je prišla iz tretje države in ki je niso poslali nazaj, ali ki ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana celo obdobje med prijetjem in odstranitvijo na podlagi odločitve, da se jo pošlje nazaj (sklicna številka „2“ iz člena 14 (1) Uredbe EU št. 603/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi sistema EURODAC). To okoliščino je toženka navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tožniku pa je bila predočena tudi na osebnem razgovoru (zapisnik z dne 17. 8. 2016). Ob tem ni tožnik navedel nobenih okoliščin v zvezi s svojim prihodom na Hrvaško, iz katerih bi bilo mogoče sklepati kaj drugega. Sklicevanje na okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na zakonitost oziroma „regularnost“ njegovega prihoda, šele v tožbi, zato pomeni navajanje novih dejstev in okoliščin.

16. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu istega zakona lahko tožnik v tožbi sicer navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Kot je bilo obrazloženo, je tožnik v tožbi navedel nova dejstva, ob tem pa sodišče ugotavlja, da ni navedel razlogov za to. V zvezi s tem sodišče pripominja, da je imel tožnik ves čas postopka pred upravnim organom ustrezno usposobljenega pooblaščenca (svetovalca za begunce), kar naj bi mu načeloma omogočalo pravočasno navesti in ustrezno artikulirati vsa dejstva, pomembna za odločitev.

17. Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, v več določbah pa ga pozna tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (tako npr. 21. člen ZMZ-1 določa rok za predložitev dokazov), kar omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanje o sodnem varstvu v upravnem sporu (prim. sodbo VS RS I U 918/2016).

18. Zato dejansko stanje zadeve po presoji sodišča v nobenem primeru ne daje podlage za sklepanje o legalnosti oziroma regularnosti tožnikovega prihoda v Republiko Hrvaško in še manj v Republiko Slovenijo. Po eni strani to izhaja iz aktivnega ravnanja oziroma konkretnih postopkov pristojnih organov Republike Hrvaške, ki so tožnika registrirali kot osebo, ki je na Hrvaško vstopila nezakonito in so kasneje (očitno prav na tej podlagi) prevzeli odgovornost za odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tem ravnanjem in postopkom ni mogoče pripisovati drugačnega pomena oziroma vsebine zgolj s posplošenim sklicevanjem na njihovo ravnanje v času humanitarne krize. Po drugi strani pa tudi to splošno sklicevanje na ravnanje državnih organov, ki naj bi pomenilo legalnost tožnikovega prestopa meje, izhaja šele iz tožbe, tako da iz prej navedenih razlogov pomeni tudi nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju ne sme upoštevati. Da bi z „begunskim tokom“ oziroma ob vednosti ali celo asistenci uradnih organov vstopil v Republiko Slovenijo, tožnik niti ne navaja, temveč iz njegove izjave toženki in tožbenih navedb izhaja celo nasprotno, da so ga pri prvem poskusu prehoda meje vrnili na Hrvaško.

19. Sodišče v tem pogledu dodaja še, da bi celo stališče, da je bil tožnikov vstop v Republiko Hrvaško zakonit, lahko v smislu Dublinske uredbe III pomenilo kvečjemu vstop brez vizumske obveznosti (člen 14), kar bi prav tako pomenilo odgovornost Republike Hrvaške. To merilo je sicer po Dublinski uredbi III (člen 7 (1)) hierarhično nižje od merila nezakonitega vstopa iz člena 13 (1), vendar bi uporaba tega člena glede na njegovo izrecno besedilo prišla v poštev le v primeru, če bi tožnik v Republiko Slovenijo prišel iz tretje države, kar Republika Hrvaška ni.

20. Po povedanem se v obravnavani zadevi ne postavlja nobeno vprašanje prava EU, ki bi tukajšnjemu sodišču dajalo podlago za predhodno vprašanje Sodišču EU. V kontekstu obravnavane zadeve so namreč navedene določbe Dublinske uredbe III jasne in nedvoumne, pravilna uporaba prava skupnosti pa tako očitna, da utemeljen dvom glede odgovora na morebitno vprašanje (ki ga sicer tudi tožnik ne specificira) ne obstaja.

21. Prav tako iz navedenega izhaja, da je toženka v izpodbijanem sklepu navedla vsa pravno pomembna dejstva v zvezi s tožnikovim vstopom v Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo ter se do njih ustrezno opredelila, zato so tožbene navedbe, ta sklepa v tem pogledu ni mogoče preizkusiti, neutemeljene.

22. Po drugem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III predaja prosilca v odgovorno državo članico ni mogoča v primeru utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

23. Kot pravilno navaja toženka, temelji Dublinska uredba III na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, vključno s spoštovanjem načela nevračanja. Prav tako toženka pravilno opozarja, da so vse države članice, torej tudi Republika Hrvaška, na podlagi prava EU zavezane k minimalnim standardom najmanj na področjih pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013) ter glede temeljnih pogojev za odobritev mednarodne zaščite (Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. 12. 2011). Zato je – nenazadnje tudi zaradi mehanizmov za uveljavljanje prava EU, predvidenih s Pogodbo o EU – utemeljeno pričakovanje, da države članice te minimalne standarde tudi uresničujejo. Vendar pa tožnik pravilno opozarja, da je ta domneva izpodbojna, kar smiselno pomeni, da mora tožnik v primeru, če meni, da toženka neutemeljeno ni uporabila določbe drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, zagotoviti tako trditveno kot dokazno podlago za utemeljenost domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

24. Sodišče se strinja s toženko, da tožnik s svojimi (že prej povzetimi) navedbami v upravnem postopku tega ni storil. Njegove navedbe so se sicer nanašale na ravnanja, od katerih bi vsaj nekatera (bivalni pogoji, telesno kaznovanje) lahko pomenila nečloveško oziroma poniževalno ravnanje, vendar iz teh ravnanj samih po sebi ni mogoče sklepati, da bi bila rezultat sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Pri tem je posebej pomembno, da Republika Hrvaška – kot že navedeno – tožnika ni obravnavala kot prosilca za azil, temveč kot osebo, ki je nezakonito vstopila na njeno ozemlje in čaka na odstranitev. Sodišče se seveda strinja s tožnikom, da je ravnanje, kot ga opisuje, v vsakem primeru nesprejemljivo, vendar pa ima toženka prav, da iz njega ni mogoče sklepati na sistemske pomanjkljivosti oziroma na ravnanje, ki so ga deležni prosilci za azil. 25. S tem v zvezi sodišče ponovno opozarja, da je bilo tožniku zagotovljeno strokovno zastopanje, zato v tem pogledu ni bilo ovire, da ne bi že v upravnem postopku izpolnil zahteve po ustrezni trditveni in dokazni podlagi glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti. Kljub temu se je tožnik skliceval izključno na svojo osebno izkušnjo (ko je zaradi incidenta pri razdeljevanju hrane intervenirala policija in ga pretepla, nato pa za 10 dni zaprla v samico), iz te izkušnje same po sebi je (praviloma) le težko sklepati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Slednje namreč pomenijo predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo na podlagi dokumentov ustreznih inštitucij oziroma organov, na kakršne pa se tožnik v upravnem postopku ni skliceval. 26. Glede na to toženkino sklicevanje na poročila UNHCR in EASO, ki se nanašata na (ne)obstoj sistemskih pomanjkljivosti, niti ne pomeni dejanske podlage za izpodbijano odločitev, saj so bila za odločitev pomembna le dejstva, da tožnik v Republiki Hrvaški doslej ni bil obravnavan kot prosilec za azil in da se je skliceval zgolj na osebno izkušnjo, sistemskih pomanjkljivosti pa niti ni zatrjeval. Ta dejstva je toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla, prav tako tudi, zakaj jih šteje za dokazana, posebno do drugega pa se je tudi ustrezno opredelila. Zgolj to, da tožnika ni seznanila z dejstvi in okoliščinami, ki za odločitev niso bile pomembne, čeprav jih je (po nepotrebnem) navedla v obrazložitvi, pa ne pomeni kršitve upravnega postopka.

27. Po drugi strani navedeno pomeni, da tožbene navedbe o sistemskih pomanjkljivostih v Republiki Hrvaški in na te trditve vezano sklicevanje na različna poročila in druge dokumente pomenijo tožbeno novoto v smislu prej povzete zakonske ureditve. Tožnik kot razlog, da teh navedb ni podal že v upravnem postopku, navaja zgolj to, da ga toženka ni seznanila s poročili UNHCR in EASO, ki naj bi ju upoštevala pri odločanju. Kot pa je bilo obrazloženo, ti poročili nista bili relevantni za izpodbijano odločitev, zato tožnik po presoji sodišča ni navedel utemeljenega razloga za to tožbeno novoto. To pomeni, da ta novota po 53. členu ZUS-1 ni dovoljena oziroma je sodišče ne sme upoštevati pri odločanju.

28. Vse navedeno velja tudi za toženkino sklicevanje na sodbo tega sodišča I U 918/2016, ki je tudi sicer omenjena povsem pavšalno, brez določnih navedb o njeni vsebini, in izključno v kontekstu neobstoja sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški.

29. Iz navedenega prav tako izhaja, da se vprašanja, ki jih tožnik šteje za kapciozna oziroma sugestivna, niso nanašala na katero od pravno pomembnih okoliščin, izključno na nedovoljenost oziroma nezakonitost teh vprašanj pa tožnik veže tudi svoje trditve o nezakonitosti zapisnika o osebnem razgovoru. Tudi njegove navedbe njegove navedbe o tem, kako je bil pri prvem poskusu vstopa v Republiko Slovenijo zavrnjen iz razlogov, ki jih šteje za kršitev svojih pravic, po povedanem niso pravno pomembne za odločitev, česa takega pa ne utemeljuje niti tožnik. Sodišče se zato do nobene od teh navedb ne opredeljuje.

30. Na odločitev o predaji odgovorni državi članici ne morejo vplivati niti tožnikove navedbe o tem, da se je že integriral v slovensko družbo. Dublinska uredba III take okoliščine namreč upošteva zgolj na abstraktni ravni, z opredelitvijo relevantnega časa trajanja nepretrganega bivanja v državi članici (drugi odstavek 13. člena). Da bi trajanje njegovega bivanja v Republiki Sloveniji izpolnjevalo ta pogoj, tožnik niti ne navaja. Tudi okoliščine, da ima v Sloveniji dekle, tožnik ne navaja izven konteksta integriranosti v družbo oziroma je ne konkretizira v taki meri, da bi jo bilo mogoče obravnavati v kontekstu družinske vezi v smislu 16. člena Dublinske konvencije III.

31. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je pravilen in utemeljen na zakonu tudi sklep, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena zavrnilo kot neutemeljeno. Taka odločitev izključuje možnost kakršnegakoli odločanja na podlagi diskrecije, kot ga predlaga tožnik.

32. Kljub predlogu tožnika, da se opravi zaslišanje prič, je sodišče odločilo na seji senata in ne na glavni obravnavi. Tožnik namreč glede na navedene razloge, ne z predlogom za zaslišanje priče A.A., ne z vpogledom v dokumente, iz katerih naj bi izhajalo stanje azilnega sistema na Hrvaškem oziroma tožnikova integracija v Sloveniji, ni predložil relevantnih dokazov, s katerim bi dokazoval dejstva, ki jih je sodišče štelo za pomembna za odločitev. Poleg tega tožnik ni utemeljil ne tega, kako bi lahko izvedba glavne obravnave vplivala na odločitev, ne tega, kako bi na odločitev vplivalo njegovo zaslišanje, saj mu je bila v upravnem postopku že dana možnost, da celovito predstavi vse svoje razloge glede predaje odgovorni državi članici. Tudi po ustavnosodni praksi Ustavnega sodišča RS mora biti strankin predlog za razpis glavne obravnave obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba VS I Up 240/2012). Kot rečeno, tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1 pa lahko sodišče v takem primeru odloči brez glavne obravnave, na seji.

33. Tožnik svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe opira na drugi odstavek 32. člena ZUS-1, po katerem sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi z izvršitvijo akta nastala tožniku težko popravljiva škoda. Pogoj oziroma procesna predpostavka za odločanje o tej zahtevi je torej upravni spor, v katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker je sodišče o tožbi že odločilo, zoper to odločitev pa pritožba ni dovoljena in je torej pravnomočna (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), niso veš izpolnjene niti procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče to zahtevo moralo zavreči.