Jedro

Delavec in delodajalec se ne moreta dogovoriti, da bo delavec v času uvajanja v delo, da preizkusi ali mu delo ustreza in je zanj ustrezno, opravljal delo brez pogodbe o zaposlitvi ali na podlagi civilne pogodbe. Čeprav bi si tako tožnica kot toženka želeli, da tožnica v času uvajanja v delo ni v delovnem razmerju, takšen dogovor, če obstajajo elementi delovnega razmerja, glede na kogentno določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1 ni mogoč.

Mimo kogentnih določb ZDR-1 se delavec in delodajalec ne moreta dogovarjati, zato morebitna volja pravdnih strank, da se sklene delovno razmerje le za določen čas, ne more vplivati na transformacijo pogodbe o zaposlitvi.

Glede na to, da je tožnica pri toženki delala manj kot leto dni, da je bila pri toženki na podlagi sodbe zaposlena slabih osem mesecev in da je novo zaposlitev našla relativno hitro, je primerno denarno povračilo v višini ene in ne dveh bruto plač tožnice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v X. točki tako, da se glasi: „X. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati denarno povračilo v znesku 1.885,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (še za znesek 1.885,00 EUR) pa se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembi tožbe (I. točka izreka) in s sodbo ugotovilo, da je imela tožnica s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 25. 5. 2021 do 20. 1. 2022 (II. točka izreka), da ji delovno razmerje pri toženki na delovnem mestu poslovna asistentka ni prenehalo, ampak je trajalo od 25. 5. 2021 do 20. 1. 2022, razen za čas od 1. 6. do 30. 6. 2021, za katerega je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožnici je za čas od 25. 5. do 31. 5. 2021 in od 1. 7. 2021 do 20. 1. 2021 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja in toženki naložilo prijavo v obvezna zavarovanja (IV. točka izreka), za čas od 25. 5. do 31. 5. 2021 plačilo plače v višini 448,81 EUR, zmanjšano za prejeto plačilo v znesku 114,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2021 ter stroške prehrane in prevoza v znesku 67,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2021, višje zahtevani znesek pa zavrnilo (V. točka izreka). Za čas od 1. 7. do 16. 7. 2021 je toženki naložilo, da tožnici plača plačo v višini 1.028,18 EUR zmanjšano za znesek 655,19 EUR in stroške prehrane in prevoza v višini 104,04 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2021, višji znesek pa je zavrnilo (VI. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da tožnici plača nadomestilo plače za julij (od 17. 7. 2021) 2021 v znesku 856,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2021, za avgust, september, oktober, november in december 2021 za vsak mesec znesek v višini 1.885,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec in za januar 2022 nadomestilo plače v znesku 1.256,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2021, višji zahtevek pa zavrnilo (VII. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2021 v znesku 1.077,14 EUR, višji znesek je zavrnilo (VIII. točka), regres za letni dopust v višini 512,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2022 (IX. točka izreka), denarno povračilo v višini 3.770,00 EUR (X. točka izreka) in stroške postopka (XI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Tožnica je pri toženki delala le med 25. 5. 2021 in 16. 7. 2021. V času med 25. 5. in 31. 5. 2021 se je seznanjala z delom, kar so potrdili vsi vpleteni, tako tožnica kot priča A. A. in prokuristka toženke B. B., za ta čas pa je tudi dobila plačilo. Praksa pri toženki je, da se potencialnemu kandidatu da možnost, da se seznani z delovnim procesom in če mu delo ne ustreza, ne sklene pogodbe o zaposlitvi, kar je ugodneje tudi za kandidata. Podjemna pogodba je po vsebini zelo podobna pogodbi o zaposlitvi. Tožnica se je v tem času le seznanjala z delom in ga je izvajala le v obsegu, kot je bilo to nujno potrebno. Obe pravdni stranki sta bili soglasni, da se bo tožnica v tem času uvajala oziroma seznanjala z delom. Tožnica v času od 25. 5. 2021 ni nikoli zahtevala podpisa pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnici delo ustrezalo, ji je bila dne 10. 6. 2021 posredovana v podpis pogodba o zaposlitvi. Tožnica je bila seznanjena, da toženka ne ve kakšne bodo potrebe po nadaljnjem delu po juniju, zato je bila sklenjena pogodba za določen čas, kar je tožnica vedela in ni imela pripomb. V mesecu juniju se je pozanimala kako bo z delom do konca avgusta. Sodišče ne more mimo volje strank, če sta se obe strinjali, da bo delovno razmerje sklenjeno le za določen čas. Sodišče je spregledalo in se ni opredelilo do dejstva, da do podpisa aneksa ni prišlo izključno zaradi postopanja tožnice, ki je izkoristila odsotnost zakonitega zastopnika toženke in B. B. v času letnih dopustov. A. A. je tožnici izročila podpisan aneks, tožnica pa si je vzela čas za razmislek, aneks skenirala in vložila v svojo personalno mapo. Aneksa ni podpisala, čeprav je bila k temu večkrat pozvana. Z delom je nadaljevala, ker je računala, da bo na ta način prišlo do transformacije delovnega razmerja, sodišče pa takšni zlorabi ne bi smelo dati pravnega varstva. Da je tožnica zlorabila odsotnost odgovornih oseb, izhaja tudi iz njenega elektronskega sporočila B. B. z dne 18. 7. 2021, kjer je navedla, da opozarja na pomanjkljivosti v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnica je bila očitno ves čas deležna pravnih poukov in je postopala nemoralno in protipravno, zato s takim zahtevkom ne bi smela razpolagati. Sodišče se do tega ni opredelilo in s tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Čeprav bi se toženka lahko pogojno strinjala, da gredo tožnici vse pravice od 25. 5. do 16. 7. 2021, pa se tožnica po tem datumu ni vrnila na delo, zato ji ne pripadajo nobene pravice iz delovnega razmerja. Sodišče je samo ugotovilo, da se tožnica dne 16. 7. 2021 po skupnem sestanku ni vrnila na delo, takšno ravnanje pa je bilo samovoljno. Tožnica je dne 18. 7. 2021 B. B. poslala elektronsko sporočilo, vendar ne drži, da so na sestanku govorili o ustni odpovedi. Če bi do tega prišlo, bi bila o tem seznanjena tudi A. A., prav tako ne drži, da je bilo obnašanje na sestanku dne 16. 7. 2021 brutalno ali nasilno, kar je negirala A. A. in kar kaže na neverodostojnost tožničine izpovedbe. Sodišče se ni opredelilo v čem naj bi bilo podano neskladje glede poteka sestanka med tožnico, zakonitim zastopnikom toženke in B. B., zato se sodbe ne da preizkusiti. Ker tožnica ni prejela odgovora na svoje sporočilo, je poskušala neuspešno izkoristiti bolniški stalež, a ga ni mogla, ker ni podpisala aneksa, na podlagi katerega bi jo toženka lahko zavarovala. Tožnica je dne 18. 7. 2021 dala jasno vedeti, da ne želi več delati pri toženki. Sama se je odločila, da bo čakala doma na navodila s strani toženke, za kar ni imela podlage. Tožnica je podala odpoved, zato ji sodišče ne bi smelo priznati delovnega razmerja in s tem povezane pravice po 16. 7. 2021. Takšno odločitev demantira tudi elektronska komunikacija med tožnico in B. B., kjer je slednja tožnico pozivala nazaj na delo, kar je sodišče povsem spregledalo. Ker je tožnica podala odpoved, ni bilo razloga, da bi ji jo podala še toženka. Odločitev sodišča o priznanju pravic tožnici po 16. 7. 2021 je glede na to, da tožnica ni delala pri toženki, sama s seboj v nasprotju. Iz izreka sodbe ni mogoče razbrati, kaj je sodišče prisodilo tožnici, saj bi slednja lahko zahtevala le neto zneske. Do plačila bruto zneska ni upravičena. Iz obrazložitve, ki ne postane pravnomočna, izhaja, da je tožnici prisojen bruto znesek, kar pomeni, da bo to morala toženka plačati in na ta znesek še davke in prispevke, s čimer je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Napačna je tudi odločitev o prisojeni višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj ima tožnica VII. stopnjo izobrazbe, pri toženki je delala dva meseca, hitro se je zaposlila drugje, zato ni upravičena do povračila, kaj šele v višini dveh plač.

3. Tožnica v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodba je obrazložena, sodišče pa si v obrazložitvi ni prihajalo v nasprotje, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, kjer je tožnici prisodilo denarno povračilo v višini dveh plač, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Tožnica je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 25. 5. do 31. 5. 2021, ko je opravljala delo za toženko brez pogodbe, transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene dne 10. 6. 2021 v nedoločen čas ter predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Toženka v pritožbi zatrjuje, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da se bo tožnica v času od 25. 5. 2021 do 31. 5. 2021 uvajala v delo na podlagi podjemne pogodbe. Gre za nedovoljene pritožbene novote, saj toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da je bila med strankama za ta čas sklenjena podjemna pogodba, izpovedba priče B. B. pa ne nadomesti odsotne trditvene podlage. Toženka v pritožbi tudi ni izkazala, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo teh navedb.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so med pravdnima strankama že v času od 25. 5. do 31. 5. 2021 obstajali vsi elementi delovnega razmerja. Svojo odločitev s tem v zvezi je prepričljivo pojasnilo (7. do 11. točka obrazložitve), pritožbeno sodišče pa soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Tožnica je bila prostovoljno vključena v delovni proces toženke, delo je opravljala po navodilih in pod nadzorom toženke za plačilo, s čimer so izkazani elementi delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Okoliščina, da se je tožnica v tem času tudi uvajala v delo, te ugotovitve ne spremeni. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je uvajanju delavca v delo, spoznavanju z delom, namenjen institut poskusnega dela. Delavec in delodajalec se ne moreta dogovoriti, da bo delavec v času uvajanja v delo, da preizkusi ali mu delo ustreza in je zanj ustrezno, opravljal delo brez pogodbe o zaposlitvi ali na podlagi civilne pogodbe. Tudi, če bi si tako tožnica kot toženka želeli, da tožnica v času uvajanja v delo ni v delovnem razmerju, takšen dogovor, kolikor obstajajo elementi delovnega razmerja, glede na kogentno določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1 ni mogoč. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnica v tem času ni zgolj uvajala v delo, ampak je tudi samostojno opravljala delovne naloge po navodilih toženke.

8. Toženka nasprotuje odločitvi o transformaciji pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas in izpostavlja, da se je tožnica strinjala, da se sklene pogodba le za določen čas, sodišče pa ne more mimo volje strank. Slednje ne drži. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZDR-1 je avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi omejena z določbami ZDR-1, drugimi zakoni, ratificiranimi in objavljenimi mednarodnimi pogodbami, drugimi predpisi, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti delodajalca. ZDR-1 določa, da se pogodba o zaposlitvi praviloma sklene za nedoločen čas (prvi odstavek 12. člena ZDR-1), za določen čas se lahko sklene le izjemoma, v za to predvidenih primerih (prvi odstavek 54. člena ZDR-1). Če se sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, mora biti v sami pogodbi naveden razlog za sklenitev za določen čas (peta alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1), v nasprotnem primeru je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. ZDR-1 v 56. členu določa sankcijo, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če delavec ostane na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. V takem primeru se šteje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Prav tako se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, če ob nastopu dela ni sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi (drugi odstavek 12. člena ZDR-1).

9. Tožnica je z delom pri toženi stranki nastopila dne 25. 5. 2021, ob nastopu dela pa ni bila sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi. Pisna pogodba o zaposlitvi je bila med pravdnima strankama sklenjena šele 10. 6. 2021, in sicer za obdobje od 1. 6. do 30. 6. 2021. Ker je tožnica za toženko vse od 25. 5. 2021 opravljala isto delo, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, pogodbo o zaposlitvi pa je prejela šele 10. 6. 2021, je do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas na podlagi drugega odstavka 12. člena ZDR-1 prišlo že ob nastopu tožničinega dela dne 25. 5. 2021. Tudi, če bi tožnica takoj ob nastopu dela prejela pisno pogodbo o zaposlitvi, pa v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni bil naveden razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, zato je prišlo do transformacije pogodbe iz določnega v nedoločen čas tudi na podlagi 56. člena ZDR-1. Gre za kogentne določbe, mimo katerih se delavec in delodajalec ne moreta dogovarjati, zato morebitna volja pravdnih strank, da se sklene delovno razmerje le za določen čas, ne more vplivati na transformacijo pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je do transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas prišlo tudi iz razloga, ker je tožnica ostala na delu pri toženki tudi po 30. 6. 2021, za ta čas pa ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Toženka podaja obširne pritožbene navedbe o tem, da je tožnici v podpis ponudila aneks, ki se lahko šteje za novo pogodbo o zaposlitvi, tožnica pa je zlorabila svoje pravice in načrtno ni želela podpisati ponujenega aneksa, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Glede na to, da je do transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas prišlo že iz drugih razlogov, so te navedbe brezpredmetne in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeljevati. Do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas je prišlo že dne 25. 5. 2021, zaradi ravnanja toženke, ki s tožnico ob nastopu dela ni sklenila pogodbe o zaposlitvi in ne zaradi očitanega nepodpisa aneksa s strani tožnice, za katerega tožnica tudi zatrjuje, da ga ni nikoli prejela. Pritožbeno sodišče pa pri tem še dodaja, da je sodišče prve stopnje glede nepodpisanega aneksa pojasnilo, da tudi, če je toženka tožnici ponudila v podpis aneks, ki ga tožnica ni podpisala, ji toženka ni preprečila opravljanja dela po 30. 6. 2021, čeprav ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Očitki o zlorabi pravic s strani tožnice, so tako neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa se ne opredeljuje do ostalih obsežnih pritožbenih navedb toženke glede tega (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Tožnica je imela glede na vse navedeno s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovne asistentke za nedoločen čas. Tožnica dela pri toženki po 16. 7. 2021 sicer ni več opravljala, vendar ne na podlagi lastne odločitve, kot to uveljavlja pritožba, ampak ker ji je toženka na sestanku dne 16. 7. 2021 na nezakonit način odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve sodbe ustrezno pojasnilo zakaj je štelo, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo na podlagi odločitve toženke in ne tožnice. Pri tem je sicer res zapisalo, da je prišlo do razlike v izpovedbi tožnice, zakonitega zastopnika toženke in priče B. B. glede vsebine poteka sestanka dne 16. 7. 2021, vendar je sodišče ugotovitev, da je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici in ne obratno, utemeljilo z drugimi razlogi, zato ni bilo potrebno, da bi natančno obrazložilo razliko v izpovedbi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je verjelo tožnici, da je toženka tista, ki je podala odpoved, utemeljilo na komunikaciji med tožnico in B. B. preko aplikacije WhatsApp in njune elektronske korespondence z dne 18. 7. in 19. 7. 2021. Dokazna ocena sodišča prve stopnje s tem v zvezi je celovita, zaključki so obrazloženi z ustreznimi dejanskimi razlogi, ki so podprti v izvedenih dokazih in tvorijo prepričljivo dokazno oceno. Tako iz komunikacije med tožnico in B. B. preko aplikacije WhatsApp kot iz njunih elektronskih sporočil izhaja, da je bila toženka tista, ki je na sestanku dne 16. 7. 2021 tožnici ustno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je tožnica pri B. B. preverjala, kdaj lahko pričakuje pisno odpoved, katere pa ni prejela. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da če bi bila tožnici odpovedana pogodba, bi bila o tem seznanjena A. A. Iz pisnih dokazov v spisu jasno izhaja, da je bila toženka tista, ki je tožnici podala odpoved, pri čemer je to storila na nezakonit način, saj ji je pogodbo odpovedala ustno, ZDR-1 pa v 77. členu ne predvideva možnosti ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je sodišče v 14. točki obrazložitve ugotovilo, da je tožnica A. A. po sestanku povedala, da ne dela več pri toženki, torej je bila priča s prenehanjem delovnega razmerja seznanjena.

12. Toženka se v pritožbi sklicuje, da iz predloženih sporočil med tožnico in B. B. izhaja, da je slednja tožnico pozivala nazaj na delo, vendar tožnica na delo po 16. 7. 2021 samovoljno ni več prišla, vendar to ne drži. Iz predloženih elektronskih sporočil in komunikacije preko aplikacije WhatsApp je razvidno, da toženka ni tožnice nikoli pozvala na delo, ampak jo je obvestila, da ji je delovno razmerje prenehalo dne 16. 7. 2021. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni pojasnilo kako je zaključilo, da je bila volje toženke, da tožnica od 16. 7. 2021 čaka na domu in ne hodi na delo. Sodišče prve stopnje ni govorilo o čakanju tožnice na delo na domu, ampak je ugotovilo, da je toženka tožnici dne 16. 7. 2021 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato ji delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ampak je trajalo vse do sodne razveze dne 20. 1. 2022. Iz tega razloga je ugotovilo, da je tožnica tudi za čas od 17. 7. 2021 do 20. 1. 2022 upravičena do priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja in nadomestila plače, čeprav v tem času ni opravljala dela za toženko. Posledica nezakonite odpovedi je ne samo priznanje delovnega razmerja od odpovedi dalje, ampak tudi vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače. Sodišče prve stopnje si zato ni prišlo v nasprotje, ko je tožnici, čeprav po 16. 7. 2021 ni več delala, priznalo pravice iz delovnega razmerja. Priznanje delovnega razmerja tožnici za nazaj, na podlagi sodbe sodišča, tudi ni v nasprotju z dejstvom, da je bila tožnica zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja aktivna iskalka zaposlitve.

13. Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini prisojenega denarnega povračila za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1. Kadar sodišče ugotovi, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, delavcu pa prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (prvi odstavek 118. člena ZDR‑1). Pri določitvi višine denarnega povračila se upošteva trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 118. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnici pripada denarno povračilo v višini dveh plač iz pogodbe o zaposlitvi, ker je pri toženki delala vse od 25. 5. 2021 do 20. 1. 2022, zaposlila se je šele pol leta po prenehanju delovnega razmerja, do prenehanja pa je prišlo zaradi nezakonitega ravnanja toženke, ki je nezakonito ravnala že ob zaposlitvi tožnice, ker z njo ni sklenila ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je tožnica pri toženki delala manj kot leto dni, pri toženki je bila na podlagi sodbe zaposlena slabih 8 mesecev, novo zaposlitev je našla relativno hitro, je primerno denarno povračilo v višini ene bruto plače tožnice, to je 1.885,00 EUR. Čeprav je toženka v času zaposlitve storila več nezakonitih ravnanj, pa je tožnica pri toženki pred odpovedjo delo dejansko opravljala manj kot 2 meseca, delovno razmerje ji je bilo na podlagi sodbe sodišča priznano za skupaj 8 mesecev, zato ji ne more pripadati višje denarno povračilo. Pritožbeno sodišče je v tem delu posledično ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da se tožnici prizna denarno povračilo le v višini 1 plače, v preostalem (za še eno plačo), pa se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izrek nejasen, ker ni navedeno za kakšne zneske gre, kot tudi, da je bil s tem prekoračen tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da skladno s sodno prakso v izrek sodbe ne sodi obrazložitev, ali je prisojen neto ali bruto znesek, saj gre le za konkretizacijo zakonske obveznosti. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da lahko delavec zahteva le neto zenske. Delavec je upravičen tako do neto kot tudi bruto plače. Bruto plača je sestavljena iz dela, ki se izplača delavcu in dela, ki ga delodajalec obračuna in plača pristojnim organom iz naslova davkov in prispevkov, poleg tega pa je delodajalec tudi samostojni zavezanec za plačilo prispevkov.1 Posledično je tožnica za čas od 25. 5. do 31. 5. 2021 upravičena do plačila pripadajoče bruto plače, čeprav ji je toženka za ta čas že nekaj plačala, že prejeto plačilo pa se bo ustrezno poračunalo s pripadajočim neto zneskom plače. Tožnica je tako utemeljeno zahtevala plačilo bruto zneskov prejemkov iz naslova delovnega razmerja, sodišče pa ji je slednje tudi prisodilo, pri čemer je pravilno iz izreka izpustilo pojasnilni del, ali so prisojeni bruto ali neto zneski. Kot je to pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, to ne pomeni, da bo tožnica upravičena do izplačila celotnega prisojenega zenska neposredno na njen račun, ampak bo toženka skladno s prvim odstavkom 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) svojo obveznost pravilno izpolnila, če bo od prisojenih zneskov obračunala in odvedla ustrezne davke in prispevke v imenu in za račun tožnice pristojnim organom, tožnici pa izplačala pripadajoče neto zneske. Tudi v primeru izvršbe bo toženka imela ugovor, da je svojo obveznost že izpolnila, če bi tožnica poleg plačanega neto zneska in odvedenih davkov in prispevkov zahtevala, da njej neposredno plača še razliko v višini davkov in prispevkov, katere bo toženka na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ v imenu in za račun tožnice plačala pristojnim organom.2

15. Pritožba je glede na vse navedeno utemeljena glede višine prisojnega denarnega povračila, zato je sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v X. točki izreka. V preostalem pa je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, zato je dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene stroške. Pritožbeno sodišče je tožnici v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV (50,49 EUR) pa 279,99 EUR.

1 Glej VIII Ips 47/2020. 2 Glej II Ips 313/2015.