Jedro

Na podlagi prvega odstavka 54.č člena ZTro imajo kupci – osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Uniji ali državah članicah Efte - pravico do vračila dela plačane trošarine za plinsko olje, ki se dokazljivo uporabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz.

Tožnik ni ločil evidence porabe goriva, za katerega je uveljavljal vračilo trošarine za komercialni prevoz, na del, kjer je bilo pogonsko gorivo porabljeno izključno za prevoz blaga za plačilo (za kar je upravičen do vračila trošarine) in na del, kjer je bilo pogonsko gorivo porabljeno za opravljanje storitev pluženja in posipavanja cest. Tožnik tako ni omogočil, da bi se ugotovila dejanska poraba goriva za namene, za katere bi bil upravičen do vračila trošarine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana, Oddelek za trošarine Novo mesto, zavrnil zahtevek tožnika za vračilo dela plačane trošarine za 6. 964,51 litrov plinskega olja, ki naj bi bilo kot pogonsko gorivo porabljeno za komercialni prevoz v mesecu marcu 2013 (točka 1 izreka). Stroški postopka niso nastali (točka 2 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik pri organu prve stopnje 29. 4. 2013 vložil zahtevek za vračilo trošarine na podlagi 54.č člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) v povezavi s Pravilnikom o vračilu trošarine za komercialni prevoz (v nadaljevanju Pravilnik) za 6.964,51 litrov plinskega olja, ki naj bi bilo v mesecu marcu 2013 porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz s petimi motornimi vozili. Zahtevku je predložil evidenco „Seznam vozil (zbirni podatki)“, iz katere so bili razvidni tehnični podatki o motornih vozilih, skupno število prevoženih kilometrov in količina porabljenega goriva po vozilih v mesecu marcu 2013 ter fotokopiji dveh računov družbe A. d.d., s prilogama, za nabavo goriva v mesecu marcu 2013. Tožnik je 31. 7. 2013 na poziv prvostopenjskega organa dopolnil zahtevek in organu predložil evidence točenja goriva in prevoženih kilometrov za vsa vozila, za katera je uveljavljal vračilo trošarine za komercialni prevoz v tem mesecu. Predložil je tudi izjavo, da je bila celotna količina goriva, za katerega je uveljavljal vračilo trošarine za komercialni prevoz v mesecu marcu 2013, porabljena z vozili, ki so bila v zimski službi in so obenem opravljala tudi prevoz blaga skozi celoten mesec in da navedenih porab goriva ne more ločiti, ker se storitve med seboj prepletajo. Prvostopenjski organ je zaključil, da tožnik ni dokazal, da bi bilo navedeno gorivo porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, v skladu s prvim in drugim odstavkom 54.č člena ZTro in Pravilnikom.

Tožena stranka se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, zaradi česar meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Ne strinja se z zaključkom obeh organov, da goriva ni uporabil za komercialni prevoz, ker so bila tožnikova vozila, ki so opravljala prevoz, hkrati tudi v funkciji opravljanja storitev zimske službe. Sklicuje se ZTro, za katerega meni, da primerjalno našteva namene, zaradi katerih je vračilo trošarine za pogonsko gorivo upravičeno. Namen zakonodajalca pa zagotovo ni bil, da iz upravičenja do vračila trošarine za pogonska goriva izloči tiste prevoze, ko vozila hkrati opravljajo tudi storitve zimske službe. Pri tem se sklicuje na deveti odstavek 54. člena ZTro, ki definira „poslovno uporabo“ ter na deseti odstavek 54. člena ZTro, ki definira pojem „ekonomske dejavnosti“ ter 54.a člen ZTro (vračilo trošarine za industrijsko komercialni namen). Tožnik ne vidi razlogov, zakaj bi definicija 1. alineje drugega odstavka 54.č člena ZTro morala biti tolmačena na način, da naj bi bil namen zakonodajalca določiti vračilo trošarine za gorivo, ki naj bi bilo porabljeno izključno za prevoz blaga, ter da naj bi morebitno opravljanje kake druge funkcije izničilo pravico do povračila trošarine. Tožnik še navaja, da pomeni izpodbijana odločitev spremembo dosedanje prakse upravnega organa. Pri enakem predpisu pa praksa upravnega organa ne sme biti drugačna, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišče RS v odločbi Up 320/11-11 z dne 21. 3. 2013. Upravni organ tudi ne sme enostransko spreminjati tolmačenja predpisa. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 124/2013. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči tako, da ugodi tožnikovemu zahtevku za vrnitev dela plačane trošarine, podrejeno pa, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, v obeh primerih pa predlaga, da naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, zato jih sodišče v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito zavrnil zahtevek tožnika, ki ga je le-ta vložil na podlagi 54.č člena ZTro, za vračilo dela plačane trošarine za pogonsko gorivo za vozila, ki so v mesecu marcu 2013 opravljala tudi zimsko službo (prevoz peska in soli ter posipavanje ceste s peskom in soljo) oziroma je sporna razlaga določbe 54.č člena ZTro, ki sta jo v predmetni zadevi podala oba upravna organa.

Na podlagi prvega odstavka 54.č člena ZTro (z naslovom: „vračilo trošarine za komercialni prevoz“) imajo kupci – osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Uniji ali državah članicah Efte - pravico do vračila dela plačane trošarine za plinsko olje, ki se dokazljivo uporabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz. Vračilo se določi v višini razlike med zneskom povprečne trošarine, ki jo za posamezen koledarski mesec ugotovi minister, pristojen za finance in najnižjim dovoljenim zneskom, ki ga določa 7. člen Energetske direktive. Na podlagi drugega odstavka 54.č člena ZTro se za potrebe prvega odstavka 54.č člena ZTro šteje, da je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, če je porabljeno za prevoz blaga za plačilo ali lasten račun z lastnimi ali najetimi registriranimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone, ali prevoz potnikov, linijski ali izredni, z motornimi vozili kategorije M2 ali M3, kakor jih določajo predpisi, ki urejajo področje ugotavljanja skladnosti vozil. Na podlagi tretjega odstavka 54.č člena ZTro pa mora upravičenec voditi evidence o nakupu in porabi plinskega olja ter hraniti listine, na podlagi katerih mu je bila vrnjena trošarina, deset let po poteku leta, na katero se listine nanašajo. Vračilo trošarine upravičenec uveljavlja na podlagi pisnega zahtevka, ki ga vloži pri carinskem organu, in dokazil o registraciji vozila, za pogon katerega je bilo plinsko olje porabljeno, ter računu o nakupu plinskega olja, ki vključujejo registrsko oznako za vozilo. Carinski organ pa lahko glede na okoliščine primera zahteva tudi predložitev drugih dokazil. V zadevi ni sporno, da je tožnik plinsko olje porabil za pogonsko gorivo za vozila, ki so opravljala zimsko službo in obenem tudi prevoz blaga. Prav tako ni sporno, da je prvostopenjski organ tožnika pozval, da dostavi evidence oz. dokumentacijo, iz katere bo razvidno kakšne storitve je opravljal z vozili in količina goriva, ki je bila porabljena, ločeno za opravljanje storitev pluženja in posipavanja cest in ločeno za cestni prevoz blaga. Tožnik navedenih evidenc oz. dokumentacije ni predložil, marveč je navedel, da porabe plinskega olja kot pogonskega goriva za predmetna vozila ne more ločiti, ker se storitve med seboj prepletajo. Kot je tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ, ni mogoče uveljavljati vračila trošarine za komercialni prevoz, ki se nanaša na vozila, ki niso namenjena dejavnosti prevoza blaga, ampak opravljanju storitev pluženja in posipavanja cest, saj slednje tudi po presoji sodišča ne predstavlja porabe plinskega olja kot pogonskega goriva za komercialni prevoz.

Na podlagi 1. alineje drugega odstavka 54.č člena ZTro se šteje, da je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, če je porabljeno za prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun z lastnimi ali najetimi registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone. Enako izhaja iz točke 3. a) 7. člena t.i. Energetske direktive (Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. 10. 2003 s spremembami), ki se pri določanju namena nanaša na prevoz blaga z motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, z najvišjo dovoljeno bruto skupno težo, ki ni manjša od 7,5 tone. Namen navedene določbe je znižati trošarinsko obremenitev plinskega olja, ki se dokazljivo porabi za pogon motornih vozil za komercialno uporabo, torej tovornih vozil, ki izpolnjujejo predhodno navedene pogoje. V konkretnem primeru, ko imajo vozila namen in funkcijo, ki pa ni prevoz blaga v cestnem prometu, ampak so namenjena opravljanju storitev zimske službe (pluženja in posipavanja cest), tudi po mnenju sodišča ne gre za komercialni prevoz. Zato tudi po presoji sodišča tožnik ni dokazal, da izpolnjuje pogoje, predpisane za vračilo trošarine za komercialni prevoz iz 54.č člena ZTro.

Tožnik ni ločil evidence porabe goriva, za katerega je uveljavljal vračilo trošarine za komercialni prevoz, na del, kjer je bilo pogonsko gorivo porabljeno izključno za prevoz blaga za plačilo (za kar je upravičen do vračila trošarine) in na del, kjer je bilo pogonsko gorivo porabljeno za opravljanje storitev pluženja in posipavanja cest (za kar ni upravičen do vračila trošarine, saj ne gre za komercialni prevoz). Tožnik tako ni omogočil, da bi se ugotovila dejanska poraba goriva za namene, za katere bi bil upravičen do vračila trošarine. Tožnik je zgolj navedel, da ne more predložiti ločenih evidenc, ker gre za enotno storitev. Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika morajo upravičenci v evidenci iz tretjega odstavka 54.č člena ZTro voditi podatke o vrsti in številu vozil, s katerimi razpolagajo, za posamezno vozilo za komercialni prevoz pa: registrsko oznako vozila, podatek o velikosti standardnega rezervoarja za pogonsko vozilo in povprečni porabi goriva ter podatek o velikosti in namenu uporabe dodatno nameščenih rezervoarjev na vozilu, količino in datum polnitve rezervoarja ter število prevoženih kilometrov (po polnitvah in datumih). Ker tožnik takih evidenc ni vodil, tudi po presoji sodišča ni izpolnil pogojev iz 3. člena Pravilnika.

Ker je tožnik z motornimi vozili, v zvezi s katerimi je uveljavljal vračilo trošarine, poleg cestnega prevoza hkrati opravljal tudi storitve zimske službe (pluženje, posipanje cest), tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje pogojev za vračilo dela trošarine. Iz 1. alineje drugega odstavka 54.č člena ZTro namreč izhaja, da je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, če je porabljeno za prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun z lastnimi ali najetimi registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone. Izhajajoč iz citirane zakonske dikcije: „ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu“ (enaka dikcija izhaja iz Energetske direktive, točka 3.a) 7. člena) in ob tem, da pomeni vračilo trošarine ugodnost, zaradi česar je treba citirano zakonsko določbo uporabljati restriktivno, tudi sodišče sprejema kot pravilno razlago navedene zakonske določbe, kot sta jo podala oba upravna organa. Pri tem na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da pomeni izpodbijana odločitev spremembo dosedanje pravne prakse. V konkretnem upravnem sporu namreč sodišče presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Iz navedenih razlogov tožnikovi ugovori, da je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, niso utemeljeni.

Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji senata), saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v zadevi ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.