Jedro

V tem kontekstu sodišča druge stopnje soglaša tudi s presojo izpodbijane sodbe v točki 13 obrazložitve, da sodna praksa načelno v sporih majhne vrednosti ne odreka možnosti odprtega sojenja (odločba VSL II Cp 2343/2015 z dne 2. 11. 2015), a to za obravnavano zadevo ne more veljati. Tožeča stranka bi po pravilni razlagi izpodbijane sodbe nesklepčnost tožbe lahko odpravila le s podajo (novih) navedb glede dogovorjene, običajne oziroma primerne kupnine oziroma plačila za storitev (ne gre za razjasnjevanje že podanih navedb), v sporih majhne vrednosti pa skladno z določbo 453. člena ZPP kasnejših/novih navedb sodišče ne sme upoštevati. Obravnavana zadeva tako ni primerljiva z zadevo VSL II Cp 2343/2015 z dne 2. 11. 2015 (v tej zadevi je bilo treba, še preden se odgovori na ugovore tožene stranke, zato da se ugotovljene nejasnosti v vlogah tožeče stranke odpravijo, v okviru odprtega sojenja izvesti materialno procesno vodstvo). Glede na navedeno so vsi nasprotni pritožbeni ugovori, da bi moralo sodišče prve stopnje na nesklepčnost tožbe opozoriti v okviru odprtega sojenja (22. člen Ustave RS), neutemeljeni.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo glavnice v znesku 3.010,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 375,76 EUR od dne 2. 1. 2023 do plačila in od zneska 2.634,53 EUR od 22. 1. 2023 do plačila ter zahtevek na plačilo izvršilnih stroškov v znesku 74,00 EUR. V točki II izreka je odločilo o stroških postopka, ki jih tožeča stranka krije sama.

2.Tožeča stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Poudarja, da je v tožbi substancirano pojasnila dejansko stanje zadeve. V skladu 212. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je navedla dejstva in predlagala dokaze. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker tožeča stranka naj ne bi zmogla trditvenega bremena glede dogovorjene, običajne, primerne kupnine za blago in plačila storitve. Sodišče prve stopnje bi moralo, če je menilo, da dejanske navedbe niso zadostne, izvesti materialno procesno vodstvo (odločba VSL I Cp 870/2015 z dne 24. 6. 2015). Tudi iz odločbe VSL II Cp 2343/2015 z dne 2. 11. 2015 izhaja smiselno enako. Odločitev v tej zadevi je tesno povezana z načelnim vprašanjem, ali je v sporih majhne vrednosti možno odprto sojenje, ali je predvideno oziroma dovoljeno materialno procesno vodstvo. Tudi če se upošteva določba 452. člena ZPP, ki načelno daje nikalen odgovor glede izvedbe materialno procesnega vodstva, je sedaj obravnavana zadeva lep primer, da je razjasnjevalna dolžnost sodišča ne le možna, pač pa včasih celo nujna. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je kršilo pravila postopka.

Tožeča stranka opozarja tudi na dejstvo, da tožena stranka prve pripravljalne vloge, s katero bi odgovorila na navedbe tožnika v dopolnitvi tožbe ni vložila, sodišče pa se glede tega ni opredelilo, pri čemer se dejansko stanje v zadevi, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje v točki 13 obrazložitve, razlikuje od dejanskega stanja v sedaj obravnavani zadevi. Tožeča stranka se sklicuje na 453. a člen ZPP glede pripoznave tožbenega zahtevka in na določbo 316. člena ZPP. Sodišče pred izdajo sodbe na podlagi pripoznave ni dolžno preverjati, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ampak le, ali so izpolnjene procesne predpostavke za izdajo sodbe in ali gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo prosto razpolagati (odločba VSL I Cp 1871/2012 z dne 7. 1. 2013). V tem kontekstu se tožeča stranka sklicuje tudi na odločbi VSL I Cpg 1871/2012 z dne 7. 1. 2013 in VSL I Cpg 1319/2010 z dne 21. 2. 2011. Da v primeru izdaje sodbe na podlagi pripoznave dejansko stanje zadeve in materialno pravo nista odločilna, izhaja iz odločbe VSRS II Ips 346/2002 z dne 20. 3. 2003. Da je tožena stranka z opustitvijo vložitve odgovora na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek, izhaja tudi iz ravnanja tožene stranke, ki je 11. 9. 2023 na pritožničin TRR plačala znesek, 3.010,29 EUR. Ta okoliščina sicer predstavlja novo dejstvo in nov dokaz, ki pa ga tožeča stranka brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati pred sodiščem prve stopnje.

Tožeča stranka pojasni še svoje stališče glede višine kupnine v gospodarski prodajni pogodbi. Sklicuje se na določbo 442. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in dodaja, da pri takšnih pogodbah cena ni bistvena sestavina pogodbe (odločba VSL I Cpg 111/2013 z dne 26. 2. 2014). Sodišče prve stopnje te določbe OZ ni upoštevalo, pa bi jo moralo in s tega razloga tožbenega zahtevka ne bi smelo zavrniti.

Tožeča stranka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni v njeno korist. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obeh primerih naj se o stroških odloči v korist pritožnice.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V obravnavani zadevi gre za gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP se lahko odločba, s katero je končan postopek v sporih majhnih vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

5.Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene procesne kršitve, upoštevne v sporu majhne vrednosti, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi predhodnih ugotovitev pravno pomembnih dejstev in zaključkov (točke 6 – 10 obrazložitve) v točki 11 obrazložitve povsem pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena glede dogovorjene, običajne oziroma primerne kupnine za blago in trditvenega bremena glede višina plačila za opravljene storitve, zato sodišče ni moglo narediti subsumpcijskega zaključka o tem, kolikšen denarni znesek je tožena stranka za dobavljene mešanice betona in za prevoz ter za črpanje betona dolžna plačati tožeči stranki.

7.Z nesklepčnostjo tožbe ima opraviti vprašanje, zakaj naj bi tožena stranka plačala toliko, kolikor zahteva tožeča stranka. Tega se v obravnavani zadevi ne ve, zato po pravilni razlagati izpodbijane sodbe, ki ni predmet izrecne pritožbene graje, tožba ni sklepčna.

8.V tem kontekstu sodišče druge stopnje soglaša tudi s presojo izpodbijane sodbe v točki 13 obrazložitve, da sodna praksa načelno v sporih majhne vrednosti ne odreka možnosti odprtega sojenja (odločba VSL II Cp 2343/2015 z dne 2. 11. 2015), a to za obravnavano zadevo ne more veljati. Tožeča stranka bi po pravilni razlagi izpodbijane sodbe nesklepčnost tožbe lahko odpravila le s podajo (novih) navedb glede dogovorjene, običajne oziroma primerne kupnine oziroma plačila za storitev (ne gre za razjasnjevanje že podanih navedb), v sporih majhne vrednost pa skladno z določbo 453. člena ZPP kasnejših/novih navedb sodišče ne sme upoštevati. Obravnavana zadeva tako ni primerljiva z zadevo VSL II Cp 2343/2015 z dne 2. 11. 2015 (v tej zadevi je bilo treba, še preden se odgovori na ugovore tožene stranke, zato da se ugotovljene nejasnosti v vlogah tožeče stranke odpravijo, v okviru odprtega sojenja izvesti materialno procesno vodstvo). Glede na navedeno so vsi nasprotni pritožbeni ugovori, da bi moralo sodišče prve stopnje na nesklepčnost tožbe opozoriti v okviru odprtega sojenja (22. člen Ustave RS), neutemeljeni.

9.Glede na navedeno (ker tožeča stranka svojih navedb z novimi dejstvi ne more več dopolniti) pritožbeni ugovori v zvezi z točko 5 obrazložitve, v kateri sodišče prve stopnje povzema pravno podlago in pravna stališča, med drugim tudi glede določbe 442. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v zadevi niso pravno odločilni.

10.Kar zadeva uporabo 453. a člena ZPP (pripoznava tožbenega zahtevka v sporih majhne vrednosti), pa velja pripomniti, da po stališču sodne prakse izdaja sodbe na podlagi pripoznave v postopku, ki predstavlja nadaljevanje izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine, ni mogoča, saj je dolžnik (tožena stranka) že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zahtevku nasprotoval1.

11.Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Na odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati dejstvo, da naj bi tožena stranka po zaključku glavne glavne obravnave poravnala glavnico v znesku 3.010, 29 EUR.

1

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

Primerjaj odločbe VSL II Cp 320/2022, II Cpg 442/2017 in II Cpg 367/2018.