Jedro

Sodišče je na pravnomočno upravno odločbo vezano in ne more preizkušati ne njene pravilnosti ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (primerjaj 13. člen ZPP). To konkretno pomeni, da sodišče v pravdnem postopku ne more presojati, ali so bili pogoji za nacionalizacijo pravilno ugotovljeni in ali je bilo (materialno) pravo pri izdajo upravne odločbe pravilno uporabljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti 421,37 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po poteku roka za izpolnitev te obveznosti.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta zemljiškoknjižni solastnici hiše, ki stoji na parc. št. 200 k.o. I., vsaka do ½. Solastniški delež toženke je v preteklosti pripadal tožničinemu stricu L. P. Ker je bil tuj državljan, je bila njegova nepremičnina leta 1972 nacionalizirana in je postala družbena lastnina, na podlagi lastninjenja pa prešla v last toženke. Tožnica je s tožbo uveljavljala, da je lastnica tudi preostalega dela hiše. Lastninsko pravico naj bi pridobila s tem, ko je stric L. P. kmalu po letu 1971 svojo lastninsko pravico na podlagi ustne, a realizirane darilne pogodbe in z izročitvijo nepremičnine v posest prenesel na brata, tožničinega očeta E. P., po njegovi smrti v letu 1973 pa naj bi jo dedovala tožničina mati in po njej v letu 1995 tožnica, ki naj bi bila sama in po pravnih prednikih vse od 1967 vseskozi v posesti cele hiše in jo tudi obnovila.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da sodišče ugotovi, da je lastnica tudi druge ½ hiše na parceli št. 200 k.o. .., ki je vknjižena v vl. št. 236 k.o. ... na ime toženke, in da ji je toženka dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bo tožnica vknjižila pri parceli št. 200 k.o. ... skupaj s hišo kot lastnica še do ½ skupaj do celote, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper navedeno odločitev je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizija je v pretežnem delu dobeseden prepis pritožbenih navedb. Navaja, da overjene izjave dedičev same zase in v povezavi z ostalimi dokazi utemeljujejo zaključek, da je L. P. ustno podaril svoj del nepremičnine, kar je podlaga za tožničino zakonito in dobroverno posest od daritve do vložitve tožbe. Dobrovernost izkazujejo tudi velika vlaganja v hišo, ki naj bi nekajkrat presegla vrednost hiše. Revizija ponavlja, da pogojev za nacionalizacijo ni bilo in polovica hiše nikoli ni postala družbena lastnina. Stališče sodišča, da mednarodni sporazumi (Sporazum o trgovini in plovbi, sklenjen med ZDA in Kraljevino Srbijo 14. 10. 1881, Sporazum o denarnih terjatvah med ZDA in FLRJ z dne 19. 7. 1948, Londonski memorandum in Specialni statut II) ne veljajo nad domačimi zakoni, je pravno zgrešeno in brez obrazložitve. Po omenjenih mednarodnih pogodbah se ameriškim državljanom ni smelo nacionalizirati premoženja v Jugoslaviji. Poleg tega iz obveznega tolmačenja navedenih sporazumov, objavljenega v Sl. listu br. 31/1-1953 z dne 3. 8. 1953, izhaja, da so državljani ZDA izenačeni z državljani Jugoslavije, tako glede pridobivanja kot razpolaganja s premičnimi stvarmi in nepremičninami v Jugoslaviji. Navedene mednarodne pogodbe zavezujejo tudi Republiko Slovenijo kot pravno naslednico Jugoslavije, po določbi 8. člena Ustave RS pa veljajo nad domačimi zakoni in se uporabljajo neposredno. Nevzdržna je obrazložitev sodišča druge stopnje, da Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur. l. FLRJ, št. 98/1946 in naslednji; v nadaljevanju ZNZGP) ni določal nobenih ugodnosti za državljane določenih držav in da je bila sklenitev Londonskega memoranduma in Specialnega statuta II namenjena razmejitvi območja STO. Iz točke 6 Memoranduma jasno izhaja prepoved vsakršnega zakonskega ali administrativnega pregona ljudi z območja bivšega STO ali njihovega premoženja. V točki 1 Specialnega statuta kot priloge II k Memorandumu se je Jugoslavija zavezala, da bo pri upravljanju s področjem, ki preide pod njeno civilno upravo, spoštovala vse pravice iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10. 12. 1948, v kateri je jasno zapisana prepoved odvzemanja premoženja brez plačila. Jugoslavija je pred nacionalizacijo ratificirala tudi Mednarodni pakt o civilnih in političnih pravicah. Glede na navedeno ameriškemu državljanu ni bilo mogoče nacionalizirati premoženja. Z realizacijo darila je zato prišlo do prenosa lastnine na tožničinega očeta, z dedovanjem ali priposestvovanjem pa na tožnico, ki dobroverno posest izvršuje že od leta 1970. Stališče sodišč, da upravna odločba o ugotovitvi nacionalizacije zavezuje sodišče, zato le-to ne more presojati, ali so bili pogoji za nacionalizacijo pravilno ugotovljeni in ali je bilo pravo pravilno uporabljeno, je napačno, na kar je Vrhovno sodišče opozorilo že v sklepu II Ips 315/2005 z dne 11. 5. 2006. 5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki je nanjo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev V odgovor navaja, da revidentka nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ostale revizijske navedbe pa niso upoštevne, saj z njimi izpodbija pravnomočno odločbo o nacionalizaciji, na katero je sodišče vezano. Realizacija darilne pogodbe ni dokazana, zato do dedovanja niti ni moglo priti, glede na nedobrovernost tožnice in njene pravne prednice pa tudi ne do priposestvovanja.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na razlog bistvene kršitve določb postopka ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (371. člen ZPP), v kateri mora revident procesno kršitev konkretizirati z opisom (domnevno) napačnega ravnanja ali opustitve sodišča in jo obrazložiti. Sodišče zato na načelni ravni uveljavljanega očitka ne more obravnavati.

8. Podlaga za presojo je dejansko stanje, na katero je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje in katerega pravilnost je potrdilo sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče je nanj vezano (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP), zato tistih revizijskih navedb, ki ga kakorkoli relativizirajo ali presegajo, ni mogoče upoštevati. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da L. P. svojega solastniškega deleža ni podaril bratu E. P., torej da ni bila sklenjena ne pisna ne ustna darilna pogodba in da zatrjevana ustna pogodba tudi ni bila realizirana. Takšne okoliščine utemeljujejo zaključek, da E. P. za zatrjevano lastniško posest ni imel nobene pravne podlage (pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice) in že zato lastninske pravice ni pridobil ne na zatrjevani pravnoposlovni podlagi ne na originaren način s priposestvovanjem, temu posledično pa lastninska pravica na podlagi dedovanja tudi ni prešla na njegovo pravno naslednico tožničino mater in po njeni smrti na tožnico. Glede na ugotovitev sodišč, da sta bili pravni naslednici na zapuščinskih obravnavah izrecno seznanjeni, da sporni del nepremičnine ne sodi v zapuščino po pokojnem (ker gre za družbeno lastnino) in je zato vsaka od njiju vedela oziroma bi morala vedeti, da nepremičnina, ki jo ima v posesti, ni njena, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišč, da ne tožnica ne njena mati nista bili v dobri veri in spornega dela nepremičnine tudi nista priposestvovali.

9. Tožnici, ki je v pretežnem delu revizije dobesedno ponovila obrazložitev svoje pritožbe o nepravilnosti nacionalizacije (tj. razglabljanja o veljavnosti in uporabi mednarodnih pogodb, iz katerih naj bi izhajalo, da se ameriškim državljanom ni smelo nacionalizirati premoženja, zaradi česar naj ne bi bili podani pogoji za nacionalizacijo), je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče lahko zato le ponovi razloge, ki so navedeni že v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Njihovo bistvo je mogoče strniti v naslednje: V bivši coni B Svobodnega tržaškega ozemlja je prišlo do nacionalizacije nepremičnin, na katerih so imeli lastninsko pravico tuji državljani, dne 8. 10. 1972, ko je tudi na tem območju začel veljati 7.a člen ZNZGP(1). Čeprav je nacionalizacija originaren način pridobitve lastninske pravice države oziroma državne lastnine, je bilo treba to ugotavljati za vsak posamezen primer posebej, in sicer v upravnem postopku(2). Ugotovitvena odločba o nacionalizaciji je bila nujna tudi zaradi vpisa v zemljiško knjigo(3). V obravnavanem primeru je bilo z odločbo o nacionalizaciji ugotovljeno, da so nepremičnine 8. 10. 1972 prešle v državno last. Na to pravnomočno upravno odločbo, ki jo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), je sodišče vezano in ne more preizkušati ne njene pravilnosti ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (primerjaj 13. člen ZPP). To konkretno pomeni, da sodišče v pravdnem postopku ne more presojati, ali so bili pogoji za nacionalizacijo pravilno ugotovljeni in ali je bilo (materialno) pravo pri izdaji upravne odločbe pravilno uporabljeno. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje tožnici pravilno pojasnilo, da so pritožbeni očitki o nepravilnosti nacionalizacije pravno nepomembni in kot taki neutemeljeni. Enako velja za v reviziji ponovljene očitke. Opisano pravno stališče izhaja tudi iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča(4). Odločbo II Ips 315/2005 z dne 11. 5. 2006, v kateri naj bi sodišče zavzelo nasprotno stališče, pa revidentka razume napak. V njej je Vrhovno sodišče jasno in nedvoumno zapisalo, da je prvostopenjska pojasnitev pomena pravnomočnih upravnih odločb in vezanosti nanje pravilna, da pa to še ni razlog za pomanjkanje sodne jurisdikcije in zavrženje tožbe, temveč je treba tožnikov zahtevek meritorno obravnavati.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožnice zavrnilo (378. člen ZPP). Tožnica zato sama krije svoje stroške revizijskega postopka, toženki pa mora povrniti njene stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški znašajo 421,37 EUR ter obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, 2 % materialnih stroškov in davek na dodano vrednost (razvidni so iz odmere na list. št. 90 spisa). Odmerjeni so skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003), na katero napotuje prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; ki se uporablja na podlagi 19. člena ZOdv-C). Tožnica je stroške dolžna plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku od vročitve te sodne odločbe (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).

Op. št. (1): Glej odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-195/93 z dne 19. 6. 1997 ter odločbo II Ips 634/2000 z dne 17. 10. 2001. Op. št. (2): Prim. Navodilo za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov – Ur. l. FLRJ, št. 53/48. Op. št. (3): Prim. točke b, c in d 1. odstavka paragrafa 40 Zakona o zemljiških knjigah, Sl. n. št. 146-LIII/307 z dne 8. 5. 1930, ki se je takrat uporabljal kot pravno pravilo.

Op. št. (4): Glej odločbe II Ips 362/2005 z dne 18. 4. 2007, II Ips 823/2005 z dne 31. 1. 2008, II Ips 139/2006 z dne 22. 5. 2008, II Ips 158/2007 z dne 3. 9. 2009, II Ips 360/2008 z dne 20. 11. 2008, II Ips 565/2008 z dne 22. 12. 2011.