Jedro

Stranka lahko s pritožbo zoper sklep o nedopustitvi revizije uspe le v primeru, če dokaže, da odločitev sodišča druge stopnje glede bistvenega pravnega vprašanja odstopa od konkretnih odločitev Vrhovnega sodišča, ki jih mora v pritožbi določno navesti, oziroma mora v pritožbi določno navesti odločbe sodišč, s katerimi dokazuje glede tega vprašanja neenotno sodno prakso. Zgolj pavšalne trditve o odstopu od sodne prakse oziroma o neenotni sodni praksi ne predstavljajo utemeljenega pritožbenega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo 5. točko odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 21.10.2003 iz poslovnega razloga, to je, da v primeru zavrnitve sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto tožnik ni upravičen do plačila odpravnine. Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača odpravnino v višini 1/3 povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto delovne dobe pri toženi stranki. Istočasno je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova razlike plače za čas od 1.5.2003 do 30.11.2003 izplača 139.003,42 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo sklenitve nove pogodbe za drugo ustrezno delovno mesto kot neutemeljen zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje ob ugotovitvi, da tožnik ni sprejel ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odpravnine in zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi z odpravnino. Hkrati je sklenilo, da se revizija ne dopusti.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije se je pritožuje tožnik in navaja, da sodišče za tak sklep ni imelo pravne podlage. Zatrjuje, da sodba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravnomočno odločilo že sodišče prve stopnje, je sodišče druge stopnje utemeljeno ugotovilo, da predstavlja spor glede zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odpravnine, premoženjski individualni delovni spor. V tem sporu pa je v skladu s 1. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04) revizija po zakonu dovoljena le, če je dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek.

Na podlagi določb drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/07) je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR.

Tožnik svojega zahtevka za plačilo odpravnine ni opredelil v denarnem znesku v smislu določb 39. člena ZPP, niti v tožbi ni opredelil vrednosti spornega predmeta v smislu določb 44. člena ZPP. Zato pogoji za dovoljenost revizije v smislu drugega odstavka 367. člena ZPP glede spora o plačilu odpravnine niso podani. Glede na to je sodišče druge stopnje utemeljeno odločalo o dopustitvi revizije v smislu določb 5. točke 31. člena in prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1 se lahko nezadovoljna stranka pritoži zoper sklep o nedopustitvi revizije le iz razloga po 2. alinei prvega odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pri tem lahko stranka s pritožbo uspe le v primeru, da dokaže, da odločitev sodišča druge stopnje glede bistvenega pravnega vprašanja odstopa od konkretnih odločitev Vrhovnega sodišča, ki jih mora v pritožbi določno navesti, oziroma mora v pritožbi določno navesti odločbe sodišč, s katerimi dokazuje glede tega vprašanja neenotno sodno prakso. Zgolj pavšalne trditve o odstopu od sodne prakse oziroma o neenotni sodni praksi ne predstavljajo utemeljenega pritožbenega razloga.

Ker tožnik ni dokazal obstoja pritožbenega razloga iz tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 z navedbo konkretnih odločitev Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi odstopala odločitev sodišča druge stopnje v tej zadevi, oziroma ker ni dokazal neenotne sodne prakse v zvezi s plačilom odpravnine za primer odklonitve sprejema ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo z navedbo konkretnih odločitev sodišč druge stopnje, s svojo pritožbo ni mogel uspeti.

Glede na povedano je sodišče ob smiselni uporabi določb 365. člena ZPP (točka 2) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.