Jedro

ZGD-1 ne določa vseh možnih načinov/kombinacij, na katere se prednost prednostnih delnic nanaša, ampak to prepušča avtonomiji družbe, ki prednosti določi v statutu. Vsebino in pomen prednosti, ki jih zagotavljajo prednostne delnice, je namreč potrebno razumeti širše, onkraj okvirjev višine dividende, ter pri tem izhajati iz narave, pomena prednostne delnice. Prednostnim participativnim delničarjem tako res pripadajo take premoženjske pravice, kot gredo navadnim delničarjem, poleg teh pa še dodatne pravice, kar pa ni mogoče razumeti tako, da jim gredo pravice tudi v enakem obsegu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni 1) v izpodbijani 3. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Razveljavi se del sklepa, sprejetega na skupščini tožene stranke dne 29. 08. 2008 pri 2. točki dnevnega reda z naslovom „Seznanitev skupščine z letnima poročiloma Skupine A in družbe B d.d. za leto 2007, mnenjem revizorja k letnima poročiloma in poročilom nadzornega sveta o preveritvi letnih poročil, odločanje o uporabi bilančnega dobička in podelitev razrešnice upravi in nadzornemu svetu za poslovno leto 2007 pod točko 2.2., ki se glasi:

2.2. Bilančni dobiček družbe, ki na dan 31. 12. 2007 znaša 20.978.168,13 EUR, se uporabi, kot sledi: del bilančnega dobička v višini 889.819,42 EUR se uporabi za izplačilo delničarjem, imetnikom prednostnih kumulativnih participativnih delnic z oznako X, in sicer: del bilančnega dobička v višini 444.909,71 EUR se uporabi za izplačilo fiksne dividende za leto 2007; bruto dividenda na prednostno delnico iz tega naslova znaša 1,67 EUR; del bilančnega dobička v višini 444.909,71 EUR se skladno z 2. alinejo 2. odstavka 40. člena statuta družbe B d.d. uporabi za izplačilo dodatne dividende za leto 2007; bruto dividenda na prednostno delnico iz tega naslova znaša 1,67 EUR; tako da skupna bruto dividenda da prednostno delnico X znaša 3,34 EUR; del bilančnega dobička v višini 19.264.608,00 EUR se uporabi za izplačilo dividende delničarjem, imetnikom navadnih delnic z oznako Y; bruto dividenda na navadno delnico znaša 7,20 EUR; del bilančnega dobička v višini 43.000,00 EUR se uporabi za izplačilo nagrade upravi; preostali del bilančnega dobička v višini 780.740,71 EUR se ne uporabi in se odločanje o njegovi uporabi prenese v prihodnje leto.

Dividenda pripada delničarjem, imetnikom navadnih in prednostnih delnic, ki bodo dva delovna dneva po dnevu skupščine delničarjev (presečni dan za upravičenost do dividend), vpisani v delniško knjigo družbe, ki se vodi v centralnem registru pri KDD. Družba bo delničarjem, za katere ima popolne podatke, izplačala dividende najkasneje dne 30. 09. 2008. Glede na stanje lastnih delnic na presečni dan za upravičenost do dividend se predvideni znesek za izplačilo dividend ustrezno zmanjša in ostane v bilančnem dobičku, ki se ne uporabi in se odločanje o njegovi uporabi prenese v prihodnje leto." 2) v izpodbijani 4. točki izreka pa tako, da morajo tožniki v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v višini 4.613,26 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

II.

Tožniki nosijo sami svoje stroške odgovora na pritožbo in so nerazdelno dolžni povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 4.523,30 EUR v 15. dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da: - se zavrže tožba tožečih strank S d.o.o., Ljubljana in AK d.o.o., Ljubljana (1. točka izreka sklepa); - se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti dela sklepa sprejetega na skupščini tožene stranke dne 29. 08. 2008 pri 2. točki dnevnega reda z naslovom „Seznanitev skupščine z letnima poročiloma Skupine A in družbe B d.d. za leto 2007, mnenjem revizorja k letnima poročiloma in poročiloma nadzornega sveta o preveritvi letnih poročil, odločanje o uporabi bilančnega dobička in podelitev razrešnice upravi in nadzornemu svetu za poslovno leto 2007 pod točko 2.2. z vsebino, kot izhaja iz izreka drugostopenjske sodbe (točka 2 izreka sodbe); - se razveljavi del sklepa sprejet na skupščini tožene stranke dne 29. 08. 2008 pri 2. točki dnevnega reda z naslovom „Seznanitev skupščine z letnima poročiloma Skupine A in družbe B d.d. za leto 2007, mnenjem revizorja k letnima poročiloma in poročiloma nadzornega sveta o preveritvi letnih poročil, odločanje o uporabi bilančnega dobička in podelitev razrešnice upravi in nadzornemu svetu za poslovno leto 2007 pod točko 2.2. z vsebino, kot izhaja iz izreka drugostopenjske sodbe (točka 3 izreka sodbe); - je dolžna tožena stranka tožečim strankam R d.o.o., B. V., G d.o.o. in MA d.d. povrniti 8.162,13 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka 4. izreka sklepa).

Zoper sodbo je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank (tč. 3 in 4 izreka sodbe), vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter naloži tožeči stranki v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, naj pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Bistvena za presojo razmerja med pravdnima strankama je ugotovitev, ali lahko statut delniške družbe določi upravičenja prednostnih delničarjev (imetnikov kumulativne participativne prednostne delnice) do dividende, ki je nižja od dividende, ki jo ob delitvi dobička prejme imetnik navadnih delnic. Materialnopravno podlago sporu predstavlja določba 176. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

ZGD-1 v 176. členu opredeljuje vsebino dveh oblik prednostnih delnic (kumulativne in participativne prednostne delnice), vendar oblikovanje drugih, lahko kombiniranih, oblik prednostnih delnic ni izključeno. Ob presoji upravičenj (in s tem oblik) prednostnih delnic je potrebno upoštevati določbo 3. odstavka 176. člena ZGD-1. Ta upravičenja imetnikov prednostnih delničarjev našteva primeroma, pri tem pa v zvezi z obsegom in vrsto pravic iz prednostnih delnic napotuje na ureditev v statutu. ZGD-1 tako po prepričanju pritožbenega sodišča ne določa vseh možnih načinov/kombinacij, na katere se prednost nanaša, ampak to prepušča avtonomiji družbe, ki prednosti določi v statutu. Statutarna strogost, na katero se pri interpretaciji 5. odstavka 176. člena ZGD-1 sklicuje tožeča stranka, je torej z določbo 3. odstavka 176. člena ZGD-1 prebita.

Drugi odstavek 183. člena ZGD-1 omogoča statutarno avtonomijo v primerih, ko zakon tako izrecno določa ali če zakon vprašanja ne ureja celovito. Zakonsko napotilo na statutarno urejanje (3. odstavek 176. člena ZGD-1) po presoji pritožbenega sodišča takšnemu pogoju zadošča. Pritožba pri tem utemeljeno opozarja, da je potrebno 3. in 5. odstavek 176. člena ZGD-1 obravnavati kot celoto. Ker ZGD-1 ne določa numerus clausus oblik prednostnih upravičenj ter v zvezi z opredelitvijo le-teh napotuje na ureditev v statutu, ima tožena stranka prav, ko se sklicuje na načelo statutarne avtonomije. Upoštevaje, da 3. odstavek 176. člena ZGD-1 opredeljuje splošna upravičenja prednostnih delnic (in njihovo določitev – v statutu), 5. odstavek istega člena ZGD-1 pa predstavlja zgolj konkretizacijo ene izmed možnih oblik prednostne delnice, je zaključiti, da statut lahko določi tudi drugačen obseg upravičenj imetnikov prednostnih delnic.

Ni mogoče slediti razumevanju prednostne delnice, kot ga ponuja tožeča stranka, in sicer, da bi te upravičevale imetnike do najmanj takšne višine dividende, kot jo prejmejo imetniki navadnih delnic. Vsebino in pomen prednosti, ki jih zagotavljajo prednostne dividende, je namreč potrebno razumeti širše, onkraj okvirjev višine dividende, ter pri tem izhajati iz narave, pomena prednostne delnice. Ker predstavlja navadna delnica rizično naložbo, se je oblikovala prednostna delnica, katere rizičnost naložbe je v primerjavi z navadno delnico manjša. Gre za določen hibriden dolžniško-lastniški finančni instrument, ki je po riziku naložbe med navadno delnico in obveznico. Prednostna delnica tako lahko prinaša manjši donos kot navadna delnica, saj je tudi riziko naložbe manjši, hkrati pa daje večji donos, kot obveznica, ki ima še manjši riziko in kjer donos sploh ni odvisen od dobička izdajatelja (tako tudi Sibil Silvan, Vrednostni papirji, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1990, str. 78).

Navedeno potrjuje tudi ureditev kumulativne prednostne delnice, ki imetnika lahko upravičuje do fiksnega zneska kumulativne dividende. Prednost takšne delnice je v tem, da gre dividenda imetniku prednostne delnice tudi v času, ko se dobiček med navadne delničarje sploh ne deli. Takšna dividenda se kumulira in se izplača (skupen znesek vseh neizplačanih dividend) ob prvi delitvi dobička pred delitvijo dobička navadnim delničarjem, za nazaj. V kolikor je določen fiksen znesek prednostne (kumulativne) dividende, nosi imetnik takšne delnice „riziko“, da bo prejel manjšo dividendo kot delničar, ki je imetnik navadne delnice. Pomeni ene vrste obveznico, kjer je zgornja meja udeležbe v dobičku fiksno določena in ne more bit presežena. Prednost takšne delnice je v zajamčenosti premoženjske pravice. Enako razlogovanje pa je mogoče tudi pri presoji kombinirane kumulativne participativne prednostne delnice. Slednja zaobsega zajamčen donos, kot opisan, ter pri tem imetnika upravičuje (tudi) do udeležbe na dobičku, ki se deli imetnikom navadnih delnic.

Prednostnim participativnim delničarjem tako res pripadajo take premoženjske pravice, kot gredo navadnim delničarjem, poleg teh pa še dodatne pravice, kar pa ni mogoče razumeti tako, da jim gredo pravice tudi v enakem obsegu. Nesprejemljiva bi bila ureditev, ki bi prednostnim delničarjem izključevala pravico do udeležbe na dobičku, saj je ta bistveni element korporacijske udeležbe, ni pa nesprejemljiva takšna ureditev, ki bi višino dividende prednostnih delničarjev omejila navzgor. Pri navadni delnici je namreč obseg, v katerem je njen imetnik upravičen uresničiti posamezno premoženjsko pravico, določen z deležem, ki ga ta delnica predstavlja v osnovnem kapitalu družbe. Pri prednostni delnici takšne odvisnosti ni, saj ima upravičenost do določene višine dividende drugačen temelj (Tako tudi N. Plavšak v Veliki komentar ZGD, GV založba, Ljubljana, 2007, 2. knjiga, str. 107). Obseg, v katerem tako lahko prednostni delničar uresniči prednostno pravico, pa mora biti (ob zakonski nedoločenosti) določen v statutu: v določni (absolutni znesek) ali določljivi obliki.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti navedbam tožeče stranke glede neenakopravnega obravnavanja delničarjev. Prednostna delnica se od navadne delnice razlikuje po tem, da vsebuje nekatere prednostne premoženjske pravice, katerih obseg ni odvisen od deleža, ki ga delnica predstavlja v osnovnem kapitalu družbe, prav tako se (lahko) razlikuje v obstoju glasovalne pravice. Narava prednostne delnice torej dopušča odstop od kogentnih korporacijskih upravičenj imetnikov navadnih delnic po 2. odstavku 176. člena ZGD-1. V okviru prednosti prednostne delnice je namreč potrebno poleg višine dividende, ki jo ta zagotavlja, upoštevati tudi njeno zajamčenost, gotovost njenega izplačila..., kot opisano zgoraj. Delnice, ki vsebujejo enake pravice, imajo značilnost genusa in spadajo v isti razred (Tako N. Plavšak v Veliki komentar ZGD, 2. knjiga, str. 104), zato je mogoče o enakopravnem obravnavanju delničarjev govoriti le znotraj istega razreda. Različne pravice po različnih razredih upravičujejo do različnega obravnavanja in pri presoji različnih upravičenj med posameznimi delnicami različnih razredov sklicevanje na neenako obravnavanje ni mogoče. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo določbo 176. člena ZGD-1, s tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev izpodbojnosti dela sklepa skupščine tožene stranke z dne 29. 08. 2008 zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Stroški

Po določbi 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v celoti ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Priglašene stroške pravdnega postopka tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah in Zakona o davku na dodano vrednost. Toženi stranki je priznalo: 1800 točk za odgovor na tožbo z dne 22. 10. 2008, 1800 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 12. 01. 2009, 1350 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 19. 02. 2009, 1800 točk za zastopanje na naroku dne 07. 05. 2009, 2% materialnih stroškov, 20 % DDV ter 821,00 EUR sodne takse za odgovor na tožbo. Skupno znašajo pravdni stroški tožene stranke 4.613,26 EUR in so jih dolžni nerazdelno poravnati tožniki v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, so mu tožniki dolžni povrniti njegove pritožbene stroške, ki zajemajo 2250 točk za pritožbo z dne 17. 07. 2009, 20 % DDV ter 3.284,00 EUR sodne takse za pritožbo. Toženi stranki so tožniki nerazdelno dolžni povrniti pritožbene stroške v višini 4.523,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).