Jedro

Skrb lastnika oziroma najemnika nočnega lokala za varnost njegovih obiskovalcev se ne začne šele za vhodnimi vrati lokala in se tam tudi ne konča. Obratovalna sfera lokala zajema tudi določen prostor pred vhodom. Nenazadnje se ljudje pred vhodom v nočni lokal praviloma zbirajo zato, da bodo vanj v razmeram primernem času vstopili, ali pa zato, ker so od tam nedolgo tega prišli. Tolikšna, neposredna povezanost s samim lokalom in dogajanjem v njem za obratovalca lokala vzpostavlja dolžnost imeti tak prostor pod nadzorom in na njem (praviloma) s pomočjo redarske službe zagotavljati tudi red in varnost.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožnikova tožbena zahtevka zoper prvega toženca, zoper drugega toženca pa je zahtevkoma delno ugodilo in slednjega zavezalo k plačilu 2.295,11 € (prej 550.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo ter 175,92 € (prej 42.158 SIT) odškodnine za premoženjsko škodo. V presežku (za dodatnih 7.302,62 € iz naslova nepremoženjske škode in 885,83 € iz naslova premoženjske škode) je zahtevka zoper drugega toženca zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo glede odločitve o glavni stvari in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi je delno ugodilo le glede odločitve o stroških postopka in v tem okviru nekoliko spremenilo prvostopenjsko sodbo v tožnikovo korist. 3. Tožnik v reviziji, ki jo vlaga iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), izpodbija tako odločitev o neobstoju odškodninske odgovornosti prvega toženca kot odločitev o višini v breme drugega toženca prisojene odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. V zvezi s prvo meni, da sta sodišči druge in prve stopnje vprašanje odgovornosti nepravilno zreducirali zgolj na vprašanje nedopustnosti ravnanja varnostnikov, s čimer sta dokazno breme zmotno prevalili nanj. Prvi toženec kot organizator glasbene in sprostilne prireditve v diskoteki namreč za škodo odgovarja tako objektivno kot krivdno, glede slednje pa je tožnik ves čas postopka očital prvemu tožencu malomarno zagotavljanje varnosti na prostoru, ki sodi v sfero obratovanja diskoteke. Varnostniki, ki jih je prvi toženec angažiral, pri škodnem dogodku niso posredovali, kot bi bili morali, oziroma sploh niso posredovali, kar pomeni, da so opustili dolžnost zagotavljanja varnosti pred diskoteko. Prvi toženec, nadaljuje, ki bi se bil moral ekskulpirati krivde, je v tej smeri le pavšalno navajal, da njegovi varnostniki niso bili zadolženi za varovanje pred diskoteko. Krivdna odgovornost pa, nasprotno, pomeni, da je obratovalec lokala tisti, ki mora dokazati, da je kot dober strokovnjak poskrbel za varnost gostov, in to tudi na prostoru pred lokalom. To pomeni, da bi bil prvi toženec tja moral postaviti varnostnika, ki bi opazoval in nadziral obnašanje gostov. In ker svojim varnostnikom tega sploh ni naročil, je opustil dolžno skrbnost, za kar odgovarja krivdno, kot organizator prireditve pa celo objektivno. Trdi, da so pravkar navedenemu v prid izpovedovali N. P., U. P. in D. C., pa sodišče njihovih izjav v tej smeri sploh ni ocenilo, zaradi česar tako drugostopenjski kot prvostopenjski sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in se ju ne da preizkusiti. V zvezi z odločitvijo o višini odškodnine, ki mu jo je dolžan plačati drugi toženec, pa meni, da je bil zmotno zavrnjen zahtevek za povrnitev 834,59 € (prej 200.000 SIT) premoženjske škode, prenizka pa je tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel. Hud večurni primarni in do zaključka zdravljenja, tj. več kot dva meseca, trajajoč sekundarni strah ga, trdi, upravičujeta do odškodnine v celotnem uveljavljanem znesku. Enako je z odškodnino za telesne bolečine. Nepravilno, zaključi, sta bila zavrnjena zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, saj nikakor ni šlo za začasno prizadetost, kot je zmotno presodilo sodišče, pač pa za škodne posledice tolikšne intenzitete in trajanja, da bi mu zadoščenje za ti obliki nepremoženjske škode moralo biti priznano.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija v delu, s katerim tožnik izpodbija odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 € (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kadar se z isto tožbo uveljavljajo zahtevki z različno dejansko in pravno podlago, se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP določi vrednost spora po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal dva prav takšna zahtevka, zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v višini 9.597,73 € (prej 2,300.000 SIT) in zahtevek za plačilo premoženjske škode v višini 1.061,98 € (prej 254.493,50 SIT). Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo (dentalni mostiček, prevozni stroški), znaša le 885,83 € in tako ne dosega revizijskega praga, je bilo treba revizijo v tem delu zavreči (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

7. Glede vprašanja odgovornosti prvega toženca, obratovalca diskoteke T., pred katere vhodom je napadalec J. B. ponoči dne 28. 7. 1998 s pomočjo drugega toženca telesno poškodoval tožnika, za slednjemu nastalo škodo revizijsko sodišče pritrjuje izhodiščnemu stališču revizije, da se skrb lastnika oziroma najemnika nočnega lokala za varnost njegovih obiskovalcev ne začne šele za vhodnimi vrati lokala in se tam tudi ne konča. Obratovalna sfera lokala, kot ji priročno pravi revident, res zajema tudi določen prostor pred vhodom. Nenazadnje se ljudje pred vhodom v nočni lokal praviloma zbirajo zato, da bodo vanj v razmeram primernem času vstopili, ali pa zato, ker so od tam nedolgo tega prišli. Tolikšna, neposredna povezanost s samim lokalom in dogajanjem v njem za obratovalca lokala vzpostavlja dolžnost imeti tak prostor pod nadzorom in na njem (praviloma) s pomočjo redarske službe zagotavljati tudi red in varnost. 8. Žal pa prehod od tako zavzetega abstraktnega stališča h konkretnejšim vprašanjem, ki se sprožajo ob reviziji (na primer kakšen oziroma kolikšen naj bi ta prostor bil, ali bolje, do kod pravzaprav sega varovalna dolžnost obratovalca), onemogoča razpravni spodrsljaj, ki si ga je bil tožnik privoščil v najzgodnejši, pa vendar za nabor procesnega gradiva odločilni fazi postopka. Gre za (pre)skromno tožbeno naracijo o protipravnosti prvotoženčevega ravnanja oziroma opustitve, ki je obsegala vsega nekaj posplošenih stavkov in ki se je temu za povrh v dokaznem postopku pred prvostopenjskim sodiščem izkazala še za neresnično. Odločilno navedbo, s katero je tožnik vsaj nekoliko določneje opredelil, kje naj bi tičalo bistvo nedopustnosti ravnanja oziroma opustitve dolžnega ravnanja redarske službe spornega lokala (s tem pa tudi prvega toženca) – glasila se je: ''varnostniki prvotožene stranke kljub temu, da so bili obveščeni in so torej vedeli za pretep, (tega) niso preprečili oziroma (niso) ustrezno ukrepali ob samem pretepu...'' – je prvostopenjsko sodišče spoznalo za nedokazano, pritožbeno sodišče pa je tej oceni pritrdilo. S tem za revizijsko sodišče zavezujočim dejanskim zaključkom (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP) je tožbena trditvena podlaga v delu, ki se tiče prvotoženčeve protipravnosti, izgubila še tisto malo vsebine, kolikor je je ab initio sploh bilo. Takšnega manjka pa v postopku z izrednim pravnim sredstvom, najsi bo to še tako umno, ni mogoče nadomestiti.

9. Dejstvo je, da se v nočnih lokalih (ali neposredno pred vhodom vanje) konfliktnim situacijam ni mogoče izogniti. Zato konec koncev tudi potrebujemo redarske oziroma varovalne službe. Vendar, kadar konflikti kljub prisotnosti redarjev oz. varnostnikov nastopijo in se iztečejo v škodo, to samo po sebi še ne zadošča za zaključek, da so bili redarji (ali pa njihovi delodajalci kot dolžni organizatorji varovanja) pri svojem delu nezadostno skrbni. Neskrbnost v zvezi z zagotavljanjem varnosti in reda v nočnih lokalih pač ni stvar avtomatizma v navezi z nastalo škodo, temveč presoje sodišča, pogoj za slednjo pa je ustrezna trditvena podlaga, ki odstira vsebino konkretne kršitve dolžnostnega ravnanja. Te pa z izjemo ugotovljeno neresnične trditve iz zgornjega odstavka tožnik ni ponudil. 10. Odločitev, da prvi toženec ne odgovarja tožniku za škodo, ki jo je ta utrpel v škodnem dogodku, je torej pravilna. Pravilna pa je odločitev sodišč tudi v delu, ki se nanaša na drugega toženca in višino zadoščenja, ki mu je bilo naloženo v plačilo. Stališče o neustrezni, prenizki odmeri satisfakcije, tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga upravičevale do višjih odškodninskih zneskov. Tak pristop je neutemeljen, brž ko se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno pomembna dejstva, obstoj katerih sta sodišči prve in druge stopnje v svojih sodbah neizpodbojno ugotovili (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine v konkretnem primeru pač ne more odražati zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja posledic škodnega dogodka, katerih subjektivno doživljanje je z vidika vsakega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Zato je treba kot protiutež individualnim elementom v okviru odškodninske odmere tej dodati še objektivno noto in konkretne ugotovljene škodne posledice vrednotiti tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Šele na ta način so namreč škode različnega obsega lahko obravnavane zares enotno, odškodnine zanje pa določene v ustreznih razmerjih. In prav primerjava predmetne odškodnine z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, je pokazala, da sta pravnomočno prisojeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in strah primerno umeščeni v okvir sicer prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Tožnikova aspiracija po višjih odškodninskih zneskih je zatorej neutemeljena.

11. Neutemeljeni pa so nazadnje tudi očitki, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevkov za pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Za obe navedeni obliki nepremoženjske škode namreč velja, da sodišče odškodnino zanju prisodi, kadar ima opravka s škodnimi posledicami trajne narave. Res je sicer, da je lahko za razliko od skaženosti, kjer oškodovanca do zadoščenja iz tega naslova upravičujejo zgolj in edinole trajne spremembe na njegovi zunanjosti(1), pravno priznano tudi zgolj začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Vendar je temu tako le tedaj, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti še posebej močne intenzivnosti, nekoliko daljšega trajanja, ali kadar izredne, neobičajne okoliščine to upravičujejo.(2) Ker, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, potrdilo pa pritožbeno sodišče, nič od navedenega za tožnika ne velja, izpodbijani sodbi tudi s tega zornega kota ni česa očitati.

12. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je bilo treba neutemeljeno revizijo v tem delu zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj zadeve II Ips 35/2003, II Ips 182/2003 itn.

Op. št. (2): Glej npr. zadeve II Ips 35/96, II Ips 295/98, II Ips 247/2000, II Ips 203/2005 in številne druge.