Jedro

Niso bistvene pritožbene navedbe, kakšen model poslovanja je partner tožene stranke izdelal za tožečo stranko in katere projekte vse je zanjo izvedel. Bistveno je, da toženki ni uspelo zatrjevati pravne podlage in je podpreti z dokaznimi predlogi, zakaj je bil na njen račun nakazan sporni znesek.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 622,22 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.865,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 8. 2021 do plačila (I. izreka). Prav tako je naložilo toženi stranki, da tožeči povrne pravdne stroške v višini 1.494,96 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v tej zadevi, je naslednje. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da se je nad tožečo stranko 30. 1. 2020 pričel stečajni postopek. Na ta dan je njenemu zakonitemu zastopniku A. A., ki je partner tožene stranke, tudi prenehalo pooblastilo za zastopanje tožeče stranke. Prav tako je bilo neprerekano dejstvo, da je tožena stranka s strani tožeče stranke prejela znesek v višini 8.865,82 EUR na njen bančni račun. Zneski so se v evidencah pri tožeči stranki knjižili kot posojilo, kar izhaja iz knjigovodske dokumentacije tožnice.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialnopravno podlago in sicer gre za uporabo 190. in 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni pridobitvi. Tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je to dolžan povrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Prav tako je potrebno vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj neupravičene obogatitve nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo nedvomno podano prikrajšanje na strani tožnice in obogatitev na strani toženke ter da ni obstajala pravna podlaga za plačilo spornega zneska 8.856,823 EUR toženki, kar je v pritožbi izpodbijano.

8. Ne držijo pritožbene navedbe, da so argumenti izpodbijane sodbe v zvezi z dokazno oceno nejasni in da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, saj je v točkah 22. - 25. obrazložitve natančno pojasnilo, zakaj meni, da ne držijo trditve, da naj bi pri spornem plačilu šlo za plačilo dela A. A. Pojasnilo je, da toženka ni uspela zatrjevati in podpreti svojih trditev z ustreznimi dokazi, zakaj so se v primeru izplačila za delo njenega partnerja ta plačila izvrševala na račun toženke, ki je njegova partnerica, in ne na račun A. A., pri tem pa je bilo v knjigovodskih evidencah tožnice to vknjiženo kot posojilo toženki. Prav tako ni predložila licenčne pogodbe med tožnico in njenim partnerjem, ki naj bi bila podlaga za plačilo partnerju toženke, čeprav je njena pisna sklenitev zapovedana v 705. členu OZ, niti ni uspela zatrjevati okoliščin njene sklenitve, da bi sodišče lahko ugotavljalo, da je bila res sklenjena.

9. Pri tem niso bistvene pritožbene navedbe, kakšen model poslovanja je partner tožene stranke izdelal za tožečo stranko in katere projekte vse je zanjo izvedel. Bistveno je, da toženki ni uspelo zatrjevati pravne podlage in je podpreti z dokaznimi predlogi, zakaj je bil na njen račun nakazan sporni znesek in ne na račun njenega partnerja, če je šlo v resnici za plačila za njegovo delo, saj niti ni trdila, da mu je ta znesek prenakazala ali zatrjevala kakšen drugačen prehod te koristi nanj.

10. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe, da ni šlo za posojilo, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni materialno pravno utemeljevalo na določilih o posojilni pogodbi, pač pa na določilih neupravičene obogatitve, ki predpostavlja, da je izvedeno plačilo brez pravne podlage.

11. Trditev, da je vse svoje navedbe tožena stranka podkrepila tudi z listinami in celo z eno pogodbo, ki je vsebovala model mehanizma, po kateri se je dejansko izvršila prenova na B. 12, pa je povsem pavšalna in ne pojasni, zakaj je prejemala nakazila tožena stranka in ne tisti, ki je dejansko izvajal dela za tožnico, če jih je. Spor namreč ni bil o tem, da je A. A. izvajal dela za tožnico, pač pa, da so bila določena sredstva nakazana na račun toženke brez pravne podlage. Pritožnica niti ne navede, konkretno s katerimi listinami (poleg že omenjene pogodbe o B. 12) naj bi podkrepila "vse svoje navedbe".

12. Očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožena stranka svojih trditev naj ne bi dokazala, je povsem pavšalen, saj ne pojasni konkretno, s katerimi dokazi, ki jih sodišče naj ne bi izvedlo oziroma ne bi presojalo, bi dokazala, da je bilo plačilo za zatrjevano delo A. A. izvedeno na račun tožene stranke in razloge za takšno postopanje. Ne drži tudi, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokazne predloge. Sodišče prve stopnje je izvedlo potrebne dokaze, kar izhaja iz 8. točke obrazložitve sodbe. Je pa tudi prepričljivo in razumljivo pojasnilo, katere dokazne predloge je zavrnilo. Pritožbeno sodišče dodaja, da mora stranka najprej zatrjevati dejstva in potem določno navesti, s katerimi dokazi jih izkazuje (212. člen ZPP). Niso dovoljeni informativni dokazi, s katerimi stranka šele podaja dejstva. Pritožnica namreč ni zatrdila, katera relevantna dejstva (npr. okoliščine sklenitve licenčne pogodbe med tožnico in partnerjem toženke ter razlogi, zakaj naj bi se plačilo po njej izvedlo na račun toženke in na račun njenega partnerja) naj bi sodišče ugotavljalo s predlaganim vpogledom v sodni spis XI Pg 988/2022 in s pogodbami, ki naj bi jih predložila tožnica ter zaslišanji prič. Le-te bi namreč izpovedovale le nerelevantna dejstva za to zadevo in sicer, koliko naj bi tožnica dolgovala A. A. ter da ni bilo posojilnega razmerja med strankama, kot to izhaja iz pritožbenih navedb. Iz določbe 213. člena ZPP izhaja, da dokazovanje obsega le dejstva, ki so pomembna za odločbo in da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišču torej ni treba izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke.

13. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni našlo kršitev, je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 500 točk zahtevanih za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21 OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV na odvetniške storitve, skupaj torej (ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR) 622,22 EUR.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.