Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišču prve stopnje se do navedb, za katere se po logiki stvari šteje, da niso resnične, ni bilo potrebno opredeljevati, saj neresnične navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev.
Več kot eno leto in tri mesece po prenehanju delovnega razmerja toženec ni storil prav ničesar s svojim premoženjem, zato ni mogoče trditi, da bi bila toženčeva ravnanja storjena z namenom skrivanja premoženja ali razpolaganja z njim zaradi onemogočanja bodoče izvršbe.
I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 911,34 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 9. dne po prejemu tega sklepa do plačila.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) ugovoru zoper sklep o zavarovanju z dne 16.7.2015 ugodilo, sklep o zavarovanju razveljavilo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z vsebino: Za zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke v višini 2.687.388,49 EUR s pripadki, 1. se tožeči stranki kot dolžniku tretjega toženca prepove izplačati tretjemu tožencu terjatev v višini odpravnine po odvodu predpisanih davkov in prispevkov od bruto zneska 190.000,00 EUR na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 201/2014 z dne 8.6.2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.4.2011 dalje, tretjemu tožencu pa se prepove, da bi s to terjatvijo razpolagal, 2. ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve, 3. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja še 30 dni po izvršljivosti sodbe, izdane v tem postopku, (II.) tožeči stranki pa je naložilo plačati tretjemu tožencu v roku 8 dni stroške tega postopka v višini 2.389,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ in predlagala, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tretjega toženca zavrne, podrejeno pa da izpodbijani sklep razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.
3. Tretji toženec (v nadaljevanju: toženec, saj se predlog za zavarovanje z začasno odredbo nanaša le nanj) je na pritožbo odgovoril in predlagal, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasil tudi stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbena navedba, da dejstvo, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z obstojem subjektivne nevarnosti (torej nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena), pomeni, da je sodišče štelo, da je podana verjetnost obstoja terjatve, nima podlage ne v 270. členu ZIZ ne v izpodbijanem sklepu. Iz določb 270. člena ZIZ namreč izhaja, da mora upnik za izdajo začasne odredbe izkazati tako verjetnost terjatve kot tudi subjektivno nevarnost, torej oba elementa. Čim eden od njiju manjka, se sodišču z drugim elementom ni treba ukvarjati. Ob tem pa že iz izpodbijanega sklepa izrecno izhaja, da se sodišče z verjetnostjo obstoja vtoževane terjatve v izpodbijanem sklepu ni ukvarjalo. Toženec ima zato prav, ko navaja, da iz naslova procesne ekonomije ni potrebno, da bi se sodišče ukvarjalo še z obstojem verjetnosti terjatve, če zaključi, da subjektivna nevarnost ne obstaja. Kadar morajo biti elementi dejanskega stanu kumulativno podani, že odsotnost enega od elementov zadostuje za zavrnitev zahteve za sodno varstvo.
6. S sklepom o zavarovanju je sodišče prve stopnje odločilo le o predlogu tožeče stranke, in to v postopku, ki takrat še ni bil kontradiktoren, saj je bil ta sklep izdan brez izjave toženca. Postopek je postal kontradiktoren šele po izdaji sklepa o zavarovanju z začasno odredbo, ko se je imel toženec v ugovoru zoper izdani sklep možnost izjasniti o predlogu. Zato je povsem logično in pravilno, da sodišče prve stopnje v sklepu o ugovoru odloči drugače, kot pa v sklepu o zavarovanju, saj upošteva tudi navedbe toženca, ki se praviloma (tako je bilo tudi v tej zadevi) z izdanim sklepom o zavarovanju ne strinja. Glede na drugačne navedbe in dokaze nasprotne stranke, ki jih je dolžno upoštevati v tem delu postopka, se pač odloči drugače. 7. Tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, da razdelitev skupnega premoženja in ustanovitev hipoteke zaradi drugačnega financiranja nakupa nepremičnine ne predstavlja dejanj, ki bi izkazovala subjektivno nevarnost, zato se višjemu sodišču s tem ni treba ukvarjati.
8. Glede naznanila kaznivega dejanja in forenzičnih preiskav je toženec že v ugovoru zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo izrecno navedel, da mu ni bilo znano naznanilo kaznivega dejanja, pri čemer je bila ovadba tudi zavržena, prav tako je navedel, da mu niso bili znani rezultati forenzičnih raziskav in da tožeča stranka tega tudi ni izkazala. Tožeča stranka na ta ugovor sploh ni odgovorila, vsaj ne substancirano (razen navedbe, da gre za neutemeljene ali pa pavšalne trditve, ko se z njenimi ne skladajo), prav tako pa o tem ni predložila tudi nobenih dokazov. Prav tako je toženec že v ugovoru zanikal, da bi mu bila pogodba odpovedana zaradi hujših kršitev, zaradi česar mu je bila prisojena tudi odpravnina, ki je sicer ne bi prejel, tožeča stranka pa se v odgovoru na ugovor do tega sploh ni opredelila. Navedeno pa pomeni, da se v skladu s 3. odstavkom 58. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ šteje, da so ugovorne navedbe resnične. Čim pa je tako, se sodišču prve stopnje do navedb tožeče stranke, za katere se zato po logiki stvari šteje, da niso resnične, ni bilo potrebno opredeljevati, saj neresnične navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Zato je očitek o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa glede teh navedb tožeče stranke neutemeljen.
9. To pa pomeni, da je bila dejansko relevantna le časovna komponenta, ki jo je upoštevalo že sodišče prve stopnje, pri čemer pa tožeča stranka ne pojasni, kdaj naj bi bile vložene morebitne druge odškodninske tožbe, pri čemer je za odločanje pomembna le obravnavana tožba, ne pa morebitne druge tožbe. Pri tem pa višje sodišče še poudarja, da je tožencu delovno razmerje prenehalo potrditvah tožeče stranke že v marcu 2011, pa do 19.4.2013, torej več kot dve leti kasneje, tožba, vložena v tem postopku, ki je tudi edina relevantna v zvezi s predlaganim zavarovanjem, sploh ni bila vložena, toženec pa je dejanja, ki naj bi kazala na subjektivno nevarnost, opravil že junija 2012. Vse do vložitve tožbe, vložene skoraj leto dni po opravljenih dejanjih, ni mogoče trditi, da bi obstajala taka verjetnost uveljavljanja odškodninskih zahtevkov, da bi kakršnokoli razpolaganje ali obremenjevanje že kazalo na subjektivno nevarnost, da zaradi ravnanj toženca upnikove terjatve ne bi mogle biti poplačane. Pomemben pa je tudi čas, ki je potekel od zatrjevanega dneva prenehanja delovnega razmerja pa do izvršitve očitanih dejanj. Več kot eno leto in tri mesece po prenehanju delovnega razmerja toženec ni storil prav ničesar s svojim premoženjem, zato po oceni višjega sodišča že zato ni mogoče trditi, da bi bila toženčeva ravnanja storjena z namenom skrivanja premoženja ali razpolaganja z njim zaradi onemogočanja bodoče izvršbe.
10. Pritožbene trditve o nerelevantnosti sodne prakse, na katero se je toženec skliceval v ugovoru, so, tako kot to trdi toženec v odgovoru na pritožbo, zgolj pavšalno navržene. Pri tem pa se sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi na to sodno prakso niti ni sklicevalo.
11. Pravilna je tudi ugotovitev, da navedbe tožeče stranke, da bo toženec lahko uveljavil škodo zaradi kasnejšega izplačila v obliki zamudnih obresti, ki bi tekle zaradi kasnejšega plačila, kažejo na to, da bo torej tožencu nastala določena škoda, zaradi česar ni mogoče trditi, da bi šlo le za neznatno škodo. Glede na verjetno trajanje postopka pa zamudne obresti ne morejo biti neznatne. Tudi s trditvami, da ima toženec pravico morebitno škodo uveljaviti na podlagi 279. člena ZIZ, pa ni mogoče izkazati dejstva, da bi bila škoda lahko le neznatna.
12. Tožeča stranka pa tudi ne upošteva dejstva, da v primeru, da bi bilo predlogu za zavarovanje ugodeno, zaradi česar bi bilo tožeči stranki omogočeno in naloženo, da tožencu ne poravna pravnomočno prisojene terjatve, teh zamudnih obresti ne bi bila dolžna poravnati, saj v takem primeru ne bi bilo možno trditi, da je z izplačilom terjatve v zamudi. Poseg v premoženje toženca, ko se prepove izplačilo pravnomočno dosojene terjatve, pa tudi po oceni višjega sodišča pomeni poseg v toženčevo lastnino, kar že samo po sebi ne more pomeniti neznatne škode. Pri tem pa velja še opozoriti, da tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe neznatne škode sploh ni obrazložila (l. št. 99 spisa) – navaja namreč, da je toženec nepremičnine že odsvojil in obremenil in bi sodišče začasno odredbo moralo dovoliti glede na toženčeva pretekla ravnanja. S takimi trditvami pa ni mogoče verjetno izkazati, da zaradi prepovedi izplačila terjatve tožencu škoda sploh ne bi nastala oziroma da bi bila ta neznatna.
13. Višje sodišče pa se strinja tudi s toženčevo navedbo, da bi izdana začasna odredba pomenila, da se tožeči stranki prepove izvršitev pravnomočne sodne odločbe, čeprav le za določen čas. Pri tem opozarja, da bi bilo nevzdržno, da bi tožeča stranka nastopala tako kot dolžnik kot tudi kot dolžnikov dolžnik, hkrati pa še kot nasprotni upnik, pri čemer pobot terjatev niti ni dovoljen, kar je priznavala tudi tožeča stranka v tem postopku. Pri tem pa je toženec svojo terjatev uveljavljal že v letu 2011 (to je razvidno tudi iz opravilne številke zadeve, ki se je vodila pred delovnim sodiščem), tožeča stranka pa je svojo zatrjevano terjatev sodno uveljavljala šele dve leti kasneje, kar že samo po sebi pomeni, da bo njena terjatev ugotovljena bistveno kasneje, kot je to velja za njeno obveznost. 14. Sklep je tako dovolj obrazložen, pri tem pa je sodišče prve stopnje upoštevalo vse relevantne trditve, zato zatrjevane kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ niso podane. Višje sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP in 15. členom ZIZ sama nositi stroške pritožbenega postopka, na podlagi istih določil pa bo morala tožencu povrniti tudi njegove stroške pritožbenega postopka, ki so mu nastali z odgovorom na pritožbo in so odmerjeni po specificiranem stroškovniku. Višje sodišče je pri tem upoštevalo, da je vrednost spornega predmeta v postopku zavarovanja 190.000,00 EUR, zato nagrada za odgovor na pritožbo znaša 717,00 EUR, ostali stroški pa so bili pravilno priglašeni in jih je višje sodišče v celo priznalo.