Jedro

Tožnikov ugovor je zadržal izvršitev spornega sklepa o prenehanju delovnega razmerja vse do dokončne odločitve o tem ugovoru, s tem, da je v tem primeru dokončno odločitev tožene stranke, nadomestila pravnomočna sodba sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja in ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja in na ugotovitev obstoja delovnega razmerja do odločitve o ugovoru oziroma do pravnomočne sodne odločbe. Tožena stranka je izvedla finančno reorganizacijo družbe v postopku prisilne poravnave. V tem postopku je bilo ukinjeno delovno mesto, na katerem je delal tožnik, ki je bil zato določen kot presežni delavec. Tožniku je bil vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja, zoper tak sklep je vložil ugovor, tožena stranka pa o njem ni odločila. Upoštevan je bil tudi predpisan rok od seznanitve zavoda za zaposlovanje s programom prenehanja delovnih razmerij. Zato je bila v celoti upoštevana določba šestega odstavka 51. člena ZPPSL.

Sodišče druge stopnje je (delno) ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dejansko ugodilo njegovemu podrejenemu zahtevku: tožniku delovno razmerje ni prenehalo z vročitvijo sklepa, temveč šele z njegovo dokončnostjo. Ker tožena stranka o ugovoru tožnika ni odločila, je sklep postal dokončen šele s pravnomočnostjo sodbe. ZPPSL v šestem odstavku 51. člena ne določa izrecno, ali delavcu preneha delovno razmerje z vročitvijo prvostopnega ali dokončnega sklepa delodajalca. Ker je tak sklep po svoji naravi sklep o prenehanju delovnega razmerja delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno, je treba tudi v tem primeru smiselno upoštevati določbe ZDR (1990) o učinkovanju oziroma izvršljivosti takega sklepa po njegovi dokončnosti. Zato je tudi v tem primeru mogoče upoštevati stališče Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. VIII Ips 38/99, čeprav je bila ta sprejeta ob določbi, kakršna je veljala pred novelo ZPPSL iz leta 1996. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ZPPSL v 51. členu z novelo, objavljeno v Uradnem listu št. 39/97, na specifičen način uredil datum prenehanja delovnega razmerja delavcev v posledici finančne reorganizacije, ki je sestavni del pravnomočno potrjene prisilne poravnave in sicer tako, da delovno razmerje preneha z vročitvijo sklepa ob dodatnem pogoju, da je bil zavod za zaposlovanje obveščen o programu prenehanja delovnih razmerij najmanj 30 dni pred tem. Ker gre za drugačno ureditev prenehanja delovnih razmerij, po mnenju revizije sklicevanje na razloge sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 38/99, ki je bila sprejeta na drugačni pravni podlagi, ne pride v poštev. Ureditev, da delavcu preneha delovno razmerje z vročitvijo prvostopnega sklepa, naj bi bila tudi sicer v skladu z namenom zakonodajalca, ki je zaradi prezadolženosti delodajalca, kot eno od metod finančne reorganizacije družbe, predvidel zmanjšanje števila zaposlenih na način, ki bo delodajalca čim manj obremenil in mu omogočil nadaljnje poslovanje.

Revizija je bila v skladu s 375. Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi po presoji revizijskega sodišča pomenijo določbe 51. člena ZPPSL v razmerju do določb ZDR (1990) posebno ureditev prenehanja delovnega razmerja v posledici pravnomočno potrjene prisilne poravnave (lex specialis): določbe ZPPSL se uporabljajo, kolikor so z njimi razlogi in postopek prenehanja delovnega razmerja drugače urejeni, sicer pa veljajo določbe ZDR (1990).

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 38/99 (objavljena v Zbirki odločb Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1998-2000, GV Z., L. 2001), na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, ni bila sprejeta ob drugačni dejanski in pravni podlagi. Dejanska in pravna podlaga prenehanja delovnega razmerja sta bili slej ko prej isti: finančna reorganizacija v postopku prisilne poravnave. Res pa je bilo drugačno prvotno besedilo 51. člena ZPPSL (1993) (Ur. l. RS, št. 67/93), ki je v drugem odstavku določal, da ima dolžnik pravico odločiti, da preneha delovno razmerje največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v programu, in ki opravljajo tiste vrste del, ki so določena v programu kot presežna, tako določenemu številu delavcev pa preneha delovno razmerje po izteku odpovednega roka, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Ker začetek teka odpovednega roka v zakonu ni bil izrecno določen, je sodišče v navedeni zadevi zavzelo stališče, da je potrebno glede tega vprašanja upoštevati splošno ureditev v ZDR (1990), da prične odpovedni rok teči z vročitvijo dokončnega sklepa delodajalca, če zakon ne določa drugače (člen 106 v zvezi s 1. odstavkom 100. člena ZDR (1990)).

Po novelirani določbi 6. odstavka 51. člena ZPPSL (ki jo je uporabiti v obravnavanem primeru) delavcem preneha delovno razmerje "z vročitvijo sklepa o prenehanju", s tem da delovno razmerje ne more prenehati pred iztekom 30-dnevnega roka od (predhodne) seznanitve pristojnega organa za zaposlovanje s programom prenehanja delovnih razmerij. O pravici do ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja v tej zvezi ZPPSL še vedno nima določb. Ugovora niti ne izključuje, niti izrecno ne ureja njegovih učinkov. Upoštevaje, da je potrebno posebne določbe zakona ozko razlagati, pridejo zato (podobno kot ob ureditvi v ZPPSL/93 in ob odločanju v zadevi opr. št. VIII Ips 38/99) v poštev splošne določbe o pravici do ugovora in o njegovem suspenzivnem učinku (80. člen ZTPDR in 106. člen ZDR). Revizijsko sodišče zato soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je tožnikov ugovor z dne 28. 6. 2001 zadržal izvršitev spornega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 12. 6. 2001, vse do dokončne odločitve o tem ugovoru, s tem, da je v tem primeru dokončno odločitev tožene stranke, nadomestila pravnomočna sodba sodišča. Sodišče z zgoraj navedeno razlago določbe 51. člena ZPPSL ni širilo pravic delavcev oziroma jim priznavalo več pravic kot naj bi izhajalo iz namena zakonodajalca. Vrhovno sodišče je že v sodbi opr. št. VIII Ips 38/99 zapisalo, da bi moral zakonodajalec svoj namen za drugačno ureditev (začetka teka odpovednega roka z vročitvijo že prvostopnega sklepa) izraziti z ustreznim besedilom zakonskih določb. Iz obrazložitve sprememb 51. člena ZPPSL (Poročevalec Državnega zbora št. 9/97) ne izhaja, da bi predlagane spremembe imele namen vezati učinek sklepa o prenehanju delovnega razmerja na vročitev prvostopnega sklepa delodajalca - iz besedila šestega odstavka 51. člena ZPPSL pa kaj takega tudi ne izhaja. Zakonodajalec torej ni posegel v pravico delavcev do ugovora tudi zoper sklepe o prenehanju delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave. Spremenil pa je posebne določbe ZPPSL v toliko, da je "ukinil" odpovedni rok, kar posredno pomeni tudi skrajševanje postopka. Na čim hitrejši potek postopka odločanja o prenehanju delovnega razmerja posameznim delavcem, pa lahko najučinkoviteje in zelo enostavno vpliva delodajalec sam: tako, da čimprej (seveda v zakonitih rokih) odloči o morebitnih ugovorih. Če sploh ne odloči, nosi tudi posledice svoje neaktivnosti v celoti sam.

V zvezi navedbami tožene stranke o neutemeljeni primerjavi s presežnimi delavci po ZDR (1990), pa revizijsko sodišče le opozarja na odločitve Ustavnega sodišča: odločbo št. U-I-17/94 z dne 13. 10. 1994 (Uradni list RS, št. 74/94), kjer je Ustavno sodišče ob presoji ustavnosti 51. člena ZPPSL zapisalo, da ta določba delavce insolventnega delodajalca vsebinsko opredeljuje kot presežne delavce, in sklep št. U-I-138/00 z dne 10. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 40/2003), kjer je Ustavno sodišče izrecno zapisalo, da so tudi delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi 51. člena ZPPSL, trajno presežni delavci v smislu III. poglavja ZDR (1990) in kolikor ZPPSL zanje nima posebnih določb, veljajo določbe ZDR (1990).

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da v reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava, ni podan. Zato je v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.