Jedro

Kopičenje zalog pred drugo svetovno vojno in med njo, čeprav iz špekulativnih namenov, ni bilo prepovedano s predpisi in inkriminirano kot kaznivo dejanje.

Pravna ureditev je opredeljevala dragoceno krzno in izdelke iz njega kot luksuzno blago, katerega promet je bil prost in cene zanje niso bile pod kontrolo države. Obvezna prijava zalog je v skladu z odlokom SNOS veljala le za življenjske potrebščine, kar pa dragoceno krzno, izdelki iz njega in pribor za njihovo izdelavo niso bile.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6.11.1946 in Vrhovnega sodišča LRS z dne 13.12.1946, spremenita tako, da se obs. A.R. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e , da si je kot obrtnica in trgovka s krznom v Ljubljani, pred in med okupacijo nakopičila ogromne količine raznovrstnega blaga, to je krznarskega pribora, raznih svil in manufakture, dragocenega krzna in živil ter s prekršitvijo naredbe ministrstva za trgovino in preskrbo pri NVS o popisu in prijavi vseh obstoječih zalog življenjskih potrebščin z dne 16.5.1945 (Uradni list slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in narodne vlade Slovenije št. 5/45) in kasneje tudi s prekršitvijo uredbe o izravnavi cen industrijskih in obrtnih izdelkov s cenami blaga v novi proizvodnji z dne 12.11.1945, opustila obvezno prijavo zalog blaga in ga prikrila, in sicer: a) v lastni hiši na M.t. št... krznarskega pribora, spravljenega v skladiščih in pri raznih strankah, na primer okrog 8000 vreten sukanca, 1300 m svile za podloge in ženske obleke, nekaj 100 m flanele, platna in nekaj manufakture, 250 kg kleja in sod bencina v skupni vrednosti 450.000 DIN; b) pri raznih strankah krzna in krznenih plaščev, in sicer pri G.D. v vrednosti 34.940 DIN, S.E.-ju v vrednosti 31.150 DIN, B.M.-ju v vrednosti 103.550 DIN, B.M.-ji v vrednosti 58.600 DIN, J.F.-ju v vrednosti 34.364 DIN, V.K.-ju v vrednosti 202.700 DIN, V.J.-ju v vrednosti 479.550 DIN, V.M.-ji v vrednosti 171.900 DIN, B.M.-ju v vrednosti 65.650 DIN, D.A.-ji v vrednosti 90.000 DIN, B.F.-ju v vrednosti 22.450 DIN, K.A.-ji v vrednosti 15.800 DIN in M.L.-ju v vrednosti 57.000 DIN, po raznih skrivališčih v lastni hiši na M.t. št... pod izložbo v trgovini v vrednosti 93.887 DIN, v zaklonišču v vrednosti 30.800 DIN, v stanovanju v vrednosti 32.050 DIN, na podstrešju v vrednosti 371.025 DIN, v trgovini kot neprijavljen višek v vrednosti 128.940 DIN, v skladišču kot višek v vrednosti 15.300 DIN, v sobi pri nunah v vrednosti 30.700 DIN in v tajnem bunkerju pri nunah v vrednosti 1.081.110 DIN; c) v lastni hiši na M.t. št... zalogo živil, med drugim 284 kg sladkorja, 147 kg riža, 23 kg olja, izredno množino raznih konzerv v skupni vrednosti okrog 100.000 DIN, torej v skupni vrednosti vsega blaga in naštetih predmetov pod a), b) in c) najmanj v vrednosti 3.701.556 DIN, da je torej kopičila, prikrivala in opustila obvezno prijavo zalog blaga z namenom, da se to blago odtegne prometu, da bi tako s poznejšo prodajo dosegla nesorazmerno imovinsko korist odnosno z nepopolno valorizacijsko prijavo glede blaga z valorizacijsko vrednostjo v znesku nad 700.000 DIN ni izpolnila dolžnosti pri vodstvu svojega gospodarskega podjetja z namenom, da se oškodujejo interesi proizvodnje, s čimer naj bi storila kaznivi dejanji po 1. točki 3. člena ZTŠS in 13. točki 5. člena istega zakona v zvezi s 13. členom uredbe o izravnavi cen z dne 12.11.1945. Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

S sodbama Okrožnega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča LRS, ki sta navedeni v uvodu in izreku te sodbe je bila A.R. pravnomočno obsojena, da je kot lastnica obrtne delavnice in trgovine s krznom in krznenimi izdelki v Ljubljani pred 2. svetovno vojno in med njo s kopičenjem ogromnih količin dragocenega krzna, izdelkov iz njega, pribora za njihovo izdelavo ter živil in z opustitvijo prijave teh zalog, ki je bila obvezna z naredbo ministra za trgovino in oskrbo o popisu in prijavi zalog življenjskih potrebščin z namenom, da zaloge kasneje proda z nesorazmernim dobičkom, storila kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije po l. točki 3. člena ZTŠS (Uradni list FLRJ št. 56/46), ker pa teh zalog ni prijavila pristojnim državnim organom, čeprav bi to na podlagi uredbe o izravnavi cen industrijskih in obrtnih izdelkov, ki so bili na dan zamenjave denarja na skladišču (Uradni list SFJ, št. 92/45) morala storiti, pa tudi kaznivo dejanje gospodarske sabotaže po 13. točki 5. člena istega zakona. Obsojena je bila na šest let odvzema prostosti s prisilnim delom, v katerega se je vštel pripor od 21.5.1946 naprej in jo je prestajala do 2.1.1951, na zaplembo vsega premoženja, na izgubo političnih pravic za dobo dveh let in na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper ti sodbi je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, ker dejanji, za kateri je bila A.R. obsojena, nista bili kaznivi dejanji. Mnenja je, da z opustitvijo prijave oblastem zalog krzna, krznenih izdelkov in pribora za izdelavo takih izdelkov, ni bil prekšen noben predpis, saj tovrstno blago niso predmeti množične potrošnje. Opis kazniveg dejanje špekulacije v izreku sodbe ne konkretizira špekulativnega namena obsojenke, smiselno torej zahteva trdi, da opis tega dejanja ne vsebuje vseh zakonitih znakov kaznive špekulacije. Zaloge živil ni bila dolžna prijaviti oblastem, ker ta živila niso v nikakršni zvezi z njeno gospodarsko dejavnostjo. Kaznivo dejanje gospodarske sabotaže ni bilo storjeno, ker so vse zaloge, navedene v izreku izpodbijane sodbe, osebna lastnina obsojenke, ne pa zaloge njene delavnice in trgovine. Predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se A.R. oprosti obtožbe.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Glede na opis dejanja naj bi obs. A.R. storila kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije tako, da je kot lastnica obrtne delavnice in trgovine s krznom pred vojno in med njo nakopičila ogromne količine dragocenega krzna, izdelkov iz njega in krznarskega pribora ter nekaterih živil, teh zalog pa ni prijavila oblastem, čeprav bi to na podlagi omenjene naredbe republiškega ministra za trgovino in oskrbo morala storiti.

Kaznivo dejanje špekulacije po 1. točki 3. člena ZTŠS, ki sta ga uporabili sodišči v rednem sojenju, je storil, kdor je z namenom kasnejše prodaje z nesorazmernim dobičkom kopičil, prikrival ali na drug način odtegoval proizvedeno ali kupljeno blago ali zalog takega blaga ni prijavil oblastem. Vrhovno sodišče ugotavlja (tudi v izpodbijanih sodbah se ne trdi drugače), da kopičenje zalog pred drugo svetovno vojno in med njo, pa čeprav iz špekulativnih nagibov, ni bilo prepovedano s predpisi in inkriminirano kot kaznivo dejanje. Odlok predsedstva SNOS o ureditvi cen življenjskih potrebščin in kaznovanja kršilcev (Uradni list SNOS, št. 3/44 z dne 23.8.1944) je sicer predpisal, da se kaznuje, kdor se ukvarja s prepovedanimi posli in z njimi kopiči in odteguje prometu blago, ki ga primanjkuje. Za sojenje takih dejanj, ki pa niso bila izrečno opredeljena kot kaznivo dejanje, so bila pristojna vojaška sodišča, za blažje kršitve pa okrajni izvršilni odbori. Prepovedani posli v smislu 4. in 5. člena tega odloka so bili prodajanje, kupovanje ali posredovanje blaga po prepovedanih cenah, to je po cenah, ki so bile višje od tistih, ki jih je določil odsek za prehrano pri predsedstvu SNOS v splošnem ali v posebnih cenikih oziroma obrtne in industrijske izdelke lastne proizvodnje po cenah, za katere proizvajalec ni pridobil cene zanje. Odlok je izrečno urejal le promet življenjskih potrebščin in blaga široke potrošnje, kar je vidno že iz naslova odloka, čeprav v njem ni izrečno določeno, za katere živila oziroma druge življenjske potrebščine velja. Na podlagi tega odloka je minister trgovine in oskrbe pri Narodni vladi Slovenije izdal naredbo o popisu in prijavi vseh obstoječih zalog življenjskih potrebščin (Uradni list SNOS št. 5/45 z dne 16.5.1945 z dne 16.5.1945), po kateri so morali trgovski in gostinski obrti, zadruge in skladišča v predpisanem roku prijaviti okrajnim N00 vse zaloge blaga, obrtni obrati pa le zaloge življenjskih potrebščin. Čeprav ta naredba izrečno ne govori le o življenjskih potrebščinah, je iz njenega imena in zato, ker je bila izdana na podlagi odloka, ki je urejal le promet življenjskih potrebščin, nujno, da je zavezovala le k prijavi zalog življenjskih potrebščin. Kršitev te naredbe se je kaznovala po odloku, ki je bil podlaga za njeno izdajo.

Odlok o ureditvi cen življenjskih potrebščin se je nehal uporabljati z uveljavitvijo uredbe gospodarskega sveta o načrtnem porazdeljevanju in potrošnji blaga (Uradni list DFJ, št. 32/45 z dne 15.5.1945), ki je v l. členu določala, da zvezni minister za trgovino in preskrbo ukrene, kar je potrebno za racionalno preskrbo prebivalstva in vojske z načrtnim porazdeljevanjem in potrošnjo vseh vrst predmetov, ki jih določi gospodarski svet. Podatke o proizvodnji racioniranega blaga so zbirala pristojna ministrstva in jih sporočala zveznemu ministrstvu za trgovino in preskrbo, to pa je izdelalo načrt razdeljevanja blaga po federalnih enotah. Gospodarski svet je z odlokom, ki je bil objavljen v istem uradnem listu in je začel veljati istočasno z uredbo, med drugim določil, da so pod upravo načrtnega porazdeljevanja vse vrste surovih kož. Na podlagi pooblastila iz točke II tega odloka je zvezni minister za trgovino in preskrbo izdal odlok o določitvi predmetov, ki spadajo pod načrtno razdeljevanje in potrošnjo (Uradni list DFJ, št. 40/45), ki je začel veljati 12.6.1945 in v katerem se kot obvezno navodilo določa, da so mišljene surove kože domačih živali (govedi, konj, prašičev, ovac, koz in psov), očitno zato, ker se iz njih izdeluje usnje za obutev in usnjena oblačila. Z odločbo istega ministra (Uradni list FLRJ št. 98/45) so pod načrtno razdeljevanje prišle še zajčje kože in šele z njegovo odločbo, veljavno od 29.1.1946 (Uradni list FLRJ, št. 9/46) surove kože nekaterih divjih živali (kun, dihurjev, lisic, veveric in jazbecev). Za kršitve te uredbe in na njeni podlagi izdanih predpisov niso bile predpisane sankcije v sami uredbi. Način prometa z racioniranim blagom, kdo se sme z njim ukvarjati in ga kupovati, je določal odlok o tem, kdo sme kupovati in kdo prodajati posamezne vrste blaga (Uradni list DFJ, št. 40/45).

Na podlagi 13. točke odloka o izločitvi predmetov, ki niso bistveno važni za vojno in za narodno gospodarstvo, iz predpisov o normiranju cen (Uradni list DFJ, št. 34/45 z dne 22.5.1945) so se fino krzno in izdelki iz njega šteli za luksuzno blago, ki ni bilo bistvenega pomena za preskrbo in zato ni bilo pod državno kontrolo cen. Cenik za delo krojačev in šivilj, ki je bil predpisan z odločbo republiškega ministra za industrijo in rudarstvo (Uradni list SNOS, št. 57/45 z dne 1.12.1945) iz tega razloga ni predpisoval cen za izdelavo krznenih oblačil. Tudi sicer je bil promet blaga, ki ni bilo racionirano, torej ne le luksuznih predmetov, na podlagi 1. člena Uredbe o reguliranju notranjega prometa z blagom (Uradni list DFJ, št. 40/45) prost in se ga je smelo omejiti samo z zakonom ali uredbo. Nekatere kršitve te uredbe, med katerimi pa ni takšno ravnanje, kot se ga očita obsojenki, so bile opredeljene kot nedovoljena špekulacija po l. členu Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZŠS, Uradni list DFJ št. 26/45) in kaznive po 4. členu istega zakona.

Obsojenki se v zvezi s kaznivim dejanjem gospodarske sabotaže očita tudi kršitev uredbe o izravnavi cen industrijskih in obrtnih izdelkov, ki so bili na dan zamenjave denarja na skladiščih (Uradni list DFJ, št. 92/45 z dne 27.11.1945), ker teh zalog ni v predpisanem roku prijavila mestnemu narodnoosvobodilnemu odboru zaradi izravnave cen zalog. Toda po določbah l. člena te uredbe so se izravnavale cene le tistega blaga, za katero so bile "uradno odobrene cene na ozemlju Demokratične federativne Jugoslavije glede na stroške nove proizvodnje".

Opisana pravna ureditev je torej opredeljevala dragoceno krzno in izdelke iz njega kot luksuzno blago, katerega promet je bil prost in cene zanje niso bile pod kontrolo države. Obvezna prijava zalog je v skladu z odlokom SNOS veljala le za življenjske potrebščine, kar pa dragoceno krzno, izdelki iz njega in pribor za njihovo izdelavo niso bile. Za te predmete niso bile "uradno odobrene cene" in zato ni bila obveza prijave zalog zaradi izravnave cen in vrednosti po omenjeni uredbi o izravnavi cen. Sodbi sta zato nepravilno šteli, da bi obsojenka morala zaloge krzna, krznenih izdelkov ter pribora in reprodukcijskega materiala za njihovo izdelavo, prijaviti oblastem.

Kaznivi dejanji je zato treba presojati zgolj po določbah ZŠS, ki je začel veljati 25.4.1945 oziroma ZTŠS, ki je z nekaterimi spremembami in dopolnitvami podaljšal inkriminaciji nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže. Glede na opis nedovoljene špekulacije v izreku sodbe sodišča l. stopnje vrhovno sodišče ugotavlja, da to kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Kopičenje dragocenega krzna, izdelkov iz njega in krznarskega pribora v času, kot se to očita obsojenki, med 2. svetovno vojno in pred njo ni bilo kaznivo. Pred koncem vojne in po njej do 21.5.1946, ko naj bi obsojenka storila kaznivi dejanji, prijava zalog za tovrstno blago ni bila predpisana in tudi ni bilo predpisano obvezno dajanje zalog takih izdelkov v promet. Ker je ZŠS začel veljati kasneje, kot naj bila obsojenka storila kaznivo dejanje špekulacije s kopičenjem zalog, ne na ta način ne z opustitvijo prijave torej to kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Tudi kaznivo dejanje gospodarske sabotaže z opustitvijo prijave zalog krzna, krznenih izdelkov in pribora ni bilo storjeno, ker uredba o izravnavi cen industrijskih in obrtnih izdelkov ni veljala za tovrstno blago. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem v zahtevi, da so bile skrite zaloge živil osebna last obsojenke in niso bile v nikakršni zvezi z njeno obrtno in trgovsko dejavnostjo s krznom in krznenimi izdelki. Omenjena naredba republiškega ministra za trgovino in oskrbo in zvezna uredba o izravnavi cen industrijskih in obrtnih izdelkov nista veljali za te zaloge. Nakup blaga za potrebe gospodinjstev je urejal odlok o tem, kdo sme kupovati in kdo prodajati posamezne vrste blaga (Uradni list DFJ, št. 40/45), ki je v 4. odstavku l. točke pooblaščal zveznega ministra za trgovino in preskrbo, da s posebnim odlokom določi količine posameznih vrst blaga in gospodinjstva. Morebitna kršitev tega odloka pa ni bila inkriminirana kot gospodarska sabotaža in tudi pojmovno ne bi ustrezala opredelitvi tega kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče torej ugotavlja, da obsojenka tudi kaznivega dejanja gospodarske sabotaže ni storila, zato jo je v celoti oprostilo obtožbe za obe kaznivi dejanji.

Ker je bila obsojenka oproščena, je bilo treba v skladu z določbo l. odstavka 96. člena ZKP izreči, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.